"To je barvni terorizem," je jasen Miha Dešman, arhitekt in predavatelj na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. "Ko si ti za okni svoje hiše, pravzaprav te hiše niti ne vidiš zares. Gledajo pa jo sosedje in mimoidoči."
Tudi najbolj intenzivni barvni odtenki sicer v arhitekturi niso nič nenavadnega in novega. Antični templji, gotika, barok, secesija, sredozemska in srednjeevropska mesta, Latinska Amerika. Povsod so uporabljali barve. A ne kar tako, brez koncepta in odgovornosti do skupnega prostora kot pri nas.
Kot pojasnjuje krajinska arhitektka in predavateljica na ljubljanski biotehniški fakulteti dr. Ana Kučan, so namreč v preteklosti v Sloveniji iz neke širše slike izstopale zgolj simbolne stavbe. "Če izstopa vse, pa nastane neka kaotična slika in potem prostor tudi več ne pripoveduje, ne o sebi in ne o nečem drugem."
In zakaj je tako, zakaj je v Sloveniji še vedno toliko kričečih barv fasad? Strokovnjaki so jasni: to je predvsem posledica slovenskega samograditeljstva – občutka, da vse vemo in vse zmoremo povsem sami.
Celoten prispevek bo na sporedu v soboto zvečer v oddaji 24UR.
KOMENTARJI (382)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.