'V Sloveniji so postopki za obravnavo tatvine pršuta in posilstva enaki'

"Nikoli nismo tako dobri, da ne bi mogli biti še boljši," poudarja vodja delovne skupine za preučitev stanja učinkovitosti obravnave primerov vseh vrst nasilja (nasilje v družini, femicid, spolne zlorabe žensk in otrok, medvrstniško nasilje), državna sekretarka na notranjem ministrstvu Helga Dobrin. Zakonodaja se je sicer na področju spolnih zlorab v zadnjem času posodabljala, nazadnje z redefinicijo posilstva po modelu "ja pomeni ja", ki smo jo sprejeli v letu 2021.

Žrtvam naproti pa je Policija stopila tudi z uvedbo anonimnih prijav nasilja. "Marsikdaj se zgodi, da sosedje ali pa kdo drug zazna morebitno nasilje, a ga ne prijavijo. Morda se tudi sami bojijo storilca oz. imajo za to druge razloge. Vse stiske so po svoje življenjsko tudi razumljive," pojasni. Vendar kljub zadnjim spremembam poudari, da sistem nikoli ni tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. "Tu je treba še marsikaj narediti za samo zaščito žrtve v celotnem predkazenskem in kazenskem postopku, od prijave do končne obsodbe storilca," je jasna.

Tudi zato je bila ustanovljena medresorska delovna skupina, ki bo pripravila priporočila za spremembe zakonodaje na področju nasilja. "Upam, da bomo različni resorji dosegli konsenz ter oblikovali priporočila, da jih bomo lahko v času, ko bo pravosodno ministrstvo odpiralo kazenski zakonik in zakon o kazenskih postopkih, tudi podali," pove. Upa, da bodo njihove predloge podprli, a ob tem dodaja, da so to teme, ki običajno zahtevajo tudi precej strokovne debate.

V luči nedavnih dogajanj pa smo se osredotočili predvsem na področje kaznivih dejanj zoper spolno integriteto, za katera meni, da so ena najbolj zavržnih kaznivih dejanj. "Na žrtvah namreč pustijo zelo hude posledice; duševne, na nekaterih pa tudi fizične," pove. In kaj bi bilo tukaj najbolj potrebno spremembe? Izobraževanje vseh udeležencev v postopku, od same prijave do sodne odločitve pa sta potrebna bolj senzibilna obravnava žrtev ter hitrejše postopanje.

'Je prav, da različne dogodke obravnavamo na praktično enake načine?'

"Moramo poslušati žrtve in njihove zgodbe, kako so doživele postopke. Žrtve se v postopkih pogosto počutijo sekundarno viktimizirane," pove in prizna, da je tudi sama v svoji skoraj 20-letni karieri tožilke v razpravni dvorani doživela marsikaj. Tudi stvari, ki si jih sama, če bi bila v vlogi žrtve, zagotovo ne bi želela. Postopki so namreč neprijetni, žrtve pa so pogosto izpostavljene izpraševanju obrambe, ki včasih, kot pove Dobrinova, meji že na zlorabo pravice do obrambe.

"Obramba ima seveda pravico do izpraševanj, vendar pa se ta velikokrat gibljejo na meji vprašanj, ki niti niso namenjena toliko izvajanju pravice do obrambe, temveč bolj temu, da pričo psihološko spravijo v podrejen položaj. Tu mora sodnik odigrati svojo vlogo 'dominus litis' oz. gospodarja postopka," je jasna. A glede na pripovedi žrtev, kako so same doživele postopke in lastne izkušnje v razpravnih dvoranah, Dobrinova meni, da se prepogosto zgodi, da sodniki meje primernosti ne znajo postaviti dovolj ostro.

Senzibiliteta do žrtve je sicer potrebna že takoj ob sami prijavi. Poudarja, da Policija že sama prepoznava to problematiko in je tako tudi sama naredila že marsikaj na tem področju. "Posebni kriminalisti so izobraženi za obravnavo tovrstnih kaznivih dejanj. Je pa to nikoli končana zgodba. Vedno znova je treba izobraževati kader, vedno znova je treba posodabljati sistem," prizna. In tudi zato je treba kritike jemati izjemno resno. "Sistem mora slišati, kako so žrtve doživele proces," je jasna. 

Ob tem poudari, da velikokrat v prvi stik z žrtvijo ne pridejo kriminalisti, ki so za to usposobljeni, temveč policisti v intervencijah. "Tudi njih je treba torej izobraziti za ta prvi stik, da prepoznajo to problematiko in potem žrtev ustrezno usmerijo naprej k usposobljenemu kriminalistu."  Žrtev se mora že v tistem čisto prvem stiku z uradno osebo počutiti varno in sprejeto, mora se počutiti slišano.

Pomembno je, da so vsi v postopku, od prijave kaznivega dejanja do tožilstva in pozneje sodišča, primerno izobraženi in primerno senzibilizirani. "V Sloveniji imamo postopke, ki so enaki tako za obravnavo tatvine pršuta v trgovini kot za obravnavo posilstva. Vprašanje, ali je to primerno ali ne. To je stvar širše strokovne debate," pove ter doda, da je tu težko podati pravilen odgovor. "Ampak mogoče bi bilo prav, da bi se enkrat o tem začeli pogovarjati. Je res prav, da tako različne dogodke obravnavamo na praktično enake načine?" se sprašuje.

'Žrtev spolni napad že predela, ko jo znova pokličemo na sodišče, travma se vrne'

Prepričana je tudi, da so postopki za tovrstna kazniva dejanja "absolutno predolgi". Pojasnjuje, da se pojavljajo tudi primeri, ko žrtev kaznivega dejanja spolne integritete že začne z novim življenjem, v sebi predela dejanje, ki ga je doživela, a se travma vrne, ko je znova poklicana na sodišče. "Če pride do obsodbe po več letih, se lahko zgodi, da žrtev tega sploh ne prepozna več kot neko pravično zadoščenje. Kaj smo torej naredili? Strogo po črki zakona je država sicer dosegala pravico, ampak, ali je to res pravica, če je tudi žrtev ni doživela tako," vpraša.

Meni, da bi bilo treba iskati rešitve, da bi bila tovrstna kazniva dejanja obravnavana tudi kot priporne zadeve. "Če je zoper storilca odrejen pripor, potem so tu določeni roki in ves sistem mora reagirati hitreje. A četudi storilec ni v priporu, bi bila tu morda primerna obveznost hitrejšega obravnavanja," meni državna sekretarka, ki poudarja, da je to za žrtev izjemnega pomena.

Dodaja, da so kazenski postopki tudi pri nas tradicionalno usmerjeni le v obdolženca ter da oškodovanec in pravice žrtve prihajajo v ospredje šele v zadnjem času. "Pri spolnih kaznivih dejanjih praktično vstopimo v intimo človeka. Iz njegove intime iztrgamo določen trenutek in ga obravnavamo po svoje, za oškodovanca pa se kaj dosti več ne zmenimo. Kar je seveda nesprejemljivo za nek sodoben pristop in za neka sodobna psihološka spoznanja, tudi kako žrtve doživljajo kazenske postopke," je jasna.

Ob tem  dodaja, da je časovna komponenta tu pomembna tudi z vidika dejstva, da kazenska sankcija sčasoma pogosto zvodeni. "Obramba pogosto po letih postopka izpostavlja, da obdolženec v tem času ni naredil nobenega novega kaznivega dejanja. Dolgotrajnost obravnave se na koncu torej šteje obdolžencu v prid. Lahko je na koncu izrečena nižja zaporna kazen ali celo pogojna obsodba. Če pa bi se zadeva izpeljala v le nekaj mesecih, bi bila lahko izrečena strožja kazen," prizna.

V primeru otroških žrtev spolnih napadov naj bi sicer veljali hitrejši postopki. A vodja medresorske skupine pravi, da so ti v vsakem primeru veliko prepočasni. Meni, da bi se že z organizacijo dela in z izboljšanjem sistema lahko marsikaj pohitrilo. Na splošno je sedanji kazenski postopek precej zbirokratiziran. "To pa izčrpava človeške vire v celotnem sistemu. Kriminalist, tožilec, sodnik mora namreč napisati več strani dolge kazenske ovadbe, obtožne akte, sodne odločbe. Če bi postali nekoliko bolj racionalni in se osredotočili le na tisto, kar je bistveno, bi bil sistem tudi mnogo hitrejši," ocenjuje.

Vprašanje pravne dobrote in razširitev celostne obravnave za vse

V primeru spolnega nasilja nad otroki seveda velja prav poseben sistem, otroške žrtve morajo biti obravnavane posebej obzirno. Velik napredek na tem področju predstavlja že t. i. hiša za otroke, ki so jo ustanovili po skandinavskem modelu. V njej poteka celostna obravnava otroka – žrtve. Otroka zasliši za to posebej usposobljen kriminalist.

Za tovrsten forenzični intervju z otrokom je v Sloveniji usposobljenih okoli 10 kriminalistov: "Ko gre za majhne otroke do 15 let, je treba imeti posebna znanja. Treba je imeti poseben pristop in jih čim manj izpostavljati neposrednim zaslišanjem."

Bolj celostna obravnava bi bila po njenem mnenju morda smiselna za vse žrtve kaznivih dejanj na področju spolne integritete. "To varovalko imamo za zdaj pri majhnih otrocih. Morda bi veljalo to razširiti, konec koncev je o nekem intimnem in travmatičnem dogodku izjemno neprijetno izpovedovati v neki hladni dvorani," razmišlja. To je namreč močan travmatski dogodek tudi za odrasle žrtve.

Sicer pa ne podpira daljšanja zapornih kazni za tovrstna kazniva dejanja. Meni namreč, da že sedaj obstajajo možnosti, s katerimi se lahko poudari, da so tovrstna kazniva dejanja nedopustna. "Ravno skozi kazenski postopek, z obsodbami in primerno kaznijo kot družba sporočamo, kakšno toleranco v resnici imamo. Če damo tukaj slab signal, mlačen signal, potem težko rečemo, da imamo ničelno toleranco. To je potem samo prazna beseda," pravi.

Zaskrbljujoča se ji zdi tudi sodna praksa, da pri se izrečene kazni za tovrstna kazniva dejanja vedno gibljejo na minimumu. "Če je kazen v razponu od enega do 10 let, se bomo več ali manj gibali pri enem letu. Zelo težko bomo šli navzgor. Ureditev torej mnogokrat dopušča razpon, znotraj katerega bi lahko marsikdaj izrekli strožje kazni," pove. Tudi zato ni največja zagovornica normativnega zaostrovanja kazenskih sankcij. Meni namreč, da bi tudi z daljšanjem zaporne kazni sankcije naposled ostajale pri minimumu.

Ob tem izpostavi vprašanje pravne dobrote. "Ali imajo bližnji sorodniki res utemeljeno pravico do pravne dobrote, da se izognejo pričanju, če je žrtev otrok? To so pogosto kazniva dejanja znotraj družine in tako so priče velikokrat prav najožji sorodniki. Če vsi izkoristijo pravni pouk, nek 10-letnik ostane sam s svojo zgodbo," izpostavi. Kar pa je, kot poudari, lahko za žrtev prav tako huda oblika zlorabe. "Pogosto jim tako ob strani ne stojijo prav tisti, od katerih bi to najprej pričakovali."

'Žal je treba povedati tam, kjer ima izpoved dokazno vrednost'

"Čisto brez sodelovanja žrtev tukaj ne gre. Samo prijava ni dovolj, če se žrtev v nadaljevanju odpove pričanju," pove Dobrinova. Tudi to se namreč zgodi, da se žrtev po prijavi – v preiskavi ali pa na glavni obravnavi – odloči za pravno dobroto in odpove pričanju.

"Tožilstvo tako nima nobenega orodja, saj se lahko opre le na izjavo na sodišču. Ne more se opreti na njeno kazensko ovadbo, ker to ni dokaz. Čeprav včasih žrtev reče, da je vse povedala, pa se potem ni zgodilo nič. Žal je treba povedati tam, kjer ima izjava dokazno vrednost." Kot pove, za odrasle žrtve v Sloveniji ni urejeno, da na sodišču ne bi bile izpostavljene neposrednemu izpraševanju obrambe.

Policija ob tem žrtve spodbuja, da bi dejanje prijavile čim prej. "To je potrebno tudi zaradi sledi; žrtev ima namreč pogosto na sebi tudi materialne sledi, ki so zelo koristne za nadaljnji postopek. Zaradi tega tudi apeliramo, naj se žrtve v najkrajšem možnem času zglasijo na Policiji ali jo pokličejo, da so stvari čim manj kontaminirane. Da Policija lahko ustrezno zavaruje tudi materialne dokaze." S tem se namreč močno olajša kasnejše dokazovanje kaznivega dejanja.

Meni pa, da bi se težko izognili zdravniškemu pregledu ob prijavi. "Ti postopki so neprijetni in to ne bo nikoli v celoti odpravljeno, kar je tudi iluzorno pričakovati. Še vedno bodo tudi neprijetna vprašanja obrambe, lahko tudi tožilstva. Temu se ni mogoče v celoti izogniti." Vendar pa meni, da se lahko marsikaj izboljša in naredi prijaznejše.

Ob tem poudari, da je seveda popolnoma razumljivo in da žrtve nihče ne obsoja, če dejanje prijavi šele čez mesec, dva ali pozneje. "Ko zbere ta pogum, je vedno dobrodošla, a če ima to moč, naj pride takoj. Seveda pa ne smemo obsojati nobene žrtve, če za to potrebuje določen čas. To je namreč zelo velik korak," je jasna. Ob tem pa še, da naj žrtve, če se nekje ne počutijo sprejete ali pa pri določenem policistu niso imele dobrega občutka, ne obupajo. "Naj gredo nekam drugam. Povsod so dolžni sprejeti njihovo prijavo. Konec koncev gredo lahko tudi na tožilstvo in kaznivo dejanje prijavijo tam."