Z uporom in vztrajnostjo dosegli priključitev k matični domovini

Vas Libeliče, nekdaj samostojna in gospodarsko razmeroma močna občina s širšim zaledjem, je danes del obmejne občine Dravograd. Okoli osem kilometrov je dolga zložno speljana cesta ob reki Dravi, iz Dravograda do Libelič, ki je skupaj z Libeliškim poljem in okoliškimi zaselki kot slepo črevo stisnjena med mejno reko Dravo, Libeliško goro in slovensko-avstrijsko državno mejo.

Prav določitev te meje ima v zgodovini vasi in s tem tudi v slovenski zgodovini posebno mesto. Libeliče z nekaj okoliškimi kmeti ter večinskim slovenskim in manjšinskim nemškim prebivalstvom so bile v času urejanja meje med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo po 1. svetovni vojni vključene v plebiscitno cono A.

Prebivalci cone A so se na koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 večinsko odločili za priključitev k Avstriji, a v Libeličah se s tem niso strinjali. Tam je namreč večina krajanov, dobrih 57 odstotkov jih je bilo, glasovala za priključitev h Kraljevini SHS, zato so že kmalu po razglasitvi rezultatov plebiscita začrtali boj za priključitev vasi k matični domovini.

Po dveh letih prizadevanj Libeliče postanejo del matične domovine

"Že prvo noč je nekaj pogumnih fantov iz vasi izruvalo mejne kamne, v naslednjih dneh in mesecih pa izkazalo svoje poreklo in hotenja še na razne druge načine. V obrambo pred nemčurji in orožniki so organizirali vaško stražo in pri zavednih kmetih po hribih prirejali družabne večere, na katerih so prepevali slovenske ljudske pesmi," dogodke v posebni publikaciji Koroškega pokrajinskega muzeja opisuje Marjan Kos.

Ob tem spomni, da so takratni libeliški emigranti, župnik Anton Vogrinec, šolski upravitelj Janko Gačnik in šolski nadzornik Rudolf Mencin, pomoč iskali pri slovenski vladi. Dogajanje je dobilo tolikšne politične razsežnosti, da se je vmešala mednarodna razmejitvena komisija, rezultat prizadevanj pa je bil, da so Libeliče priključili matičnemu narodu. Jugoslovanska obmejna straža je Libeliče zasedla 30. septembra 1922, v vasi so slavili.

Obdobje pred plebiscitom in po njem prikazuje stalna muzejska zbirka, ki so jo na pobudo Libeličanov odprli leta 1997 v prostorih mogočne stavbe libeliškega župnišča ob robu vasi. Razstava je razdeljena v tri tematske sklope, prvi časovno sega v sredino 19. stoletja, ko se je pričel sistematično izvajati proces ponemčevanja koroških Slovencev, takrat še večinskega prebivalstva Celovške kotline.

V drugem delu je predstavljen propagandni material, s katerim sta ena in druga stran nagovarjali ljudi in poskušali vplivati na njihovo dokončno odločitev na plebiscitu. Iz gradiva je razbrati, da je bilo obdobje povezano s številnimi shodi, pa tudi z grožnjami, nasiljem in podkupovanji. V tretjem delu zbirke pa je predstavljen dvoletni boj Libeličanov za izločitev iz avstrijske države in priključitev k matičnemu narodu.

Zbirko Libeličani radi pokažejo obiskovalcem. Pred leti, ko so predvsem sami začeli krepiti turistično promocijo kraja, so letno našteli tudi do 5000 obiskovalcev, v zadnjih letih je število padlo na povprečno 2000 obiskovalcev letno, je povedal eden od lokalnih turističnih vodnikov in nekdanji predsednik krajevne skupnosti Adrijan Zalesnik.

Povezanost in samoiniciativnost v kraju močni tudi danes

Izletnikom, društvom, šolarjem in drugim obiskovalcem imajo v krajevni skupnosti, ki danes šteje okoli 600 prebivalcev, kaj pokazati. V že omenjenem župnišču so poleg razstave o plebiscitu za oglede uredili tudi eno večjih črnih kuhinj pri nas, pa šolsko učilnico iz starih časov, ki so jo zapolnili s predmeti iz pred leti obnovljene libeliške šole.

Zraven župnišča stoji skedenj, v katerem so v dveh etažah zbrali in na ogled postavili kmečko zbirko z več kot 900 eksponati iz krajevne skupnosti Libeliče. Pri vsakem predmetu je zapisano, čemu je namenjen in čigav je, saj so krajani še vedno njihovi lastniki, in tako obiskovalcem na nek način skupaj predstavljajo bogato kmečko dediščino svojega okolja.

Povezanost med krajani se čuti na več področjih. "V Libeličah se stalno nekaj dogaja. Ko je treba izpeljati kakšen projekt, naj bo to na igrišču, na kulturnem področju ali kjerkoli drugje, vsi stopimo skupaj," je povedal Zalesnik. Zgodbe o skupnih projektih in povezanosti med krajani izhajajo tudi iz objav na spletni strani libelice.si, ena bolj znanih zgodb o skupnih akcijah pa je prav tako povezana s plebiscitno zgodovino, osrednjo vlogo v njej imajo gasilci.

Odvzeta gasilska črpalka sprla in povezala gasilce nekdaj skupnega društva

Ti so dobrega pol leta po priključitvi Libelič k matičnemu narodu z nočno akcijo iz sosednje avstrijske vasi Potoče nazaj v Libeliče pripeljali odvzeto gasilsko črpalko, ki je bila v preteklosti last skupnega gasilskega društva. S tem odvzemom črpalke so sprožili celo mednarodni incident. A spor ni trajal dolgo, saj so že čez dve leti potoški gasilci s svojo novo opremo priskočili na pomoč libeliškim, ko je gorelo na eni od libeliških kmetij.

In to velja za začetek čezmejnega sodelovanja gasilcev, je povedal Zalesnik. Več kot sto let stara gasilska črpalka, ki so jo pred leti v znak čezmejne povezanosti tudi posodili avstrijskim gasilcem za posebno priložnost, je zdaj na ogled postavljena v središču Libelič, pod nadstrešnico ob gasilskem domu. Svoje mesto je dobila tudi v libeliškem grbu. Poleg črpalke so na grbu tudi drugi zgodovinski mejniki oz. simboli Libelič, in sicer kostnica iz 11. stoletja ter dve stopinji kot simbol sv. Martina, ki naj bi nekoč šel skozi vas.

Da imajo gasilci še danes v vasi posebno mesto in so jedro sodelovanja, kažejo tudi rezultati z državnih gasilskih tekmovanj. Leta 2010 so bili libeliški fantje državni prvaki med A desetinami, uspehi mlajših gasilcev so sledili tudi kasnejša leta, ponosno pove Zalesnik.

V Libeličah bodo praznovali jeseni 2022

Okroglo obletnico poplebiscitnih dogodkov, ki so privedli do priključitve Libelič k matični domovini, bodo v vasi praznovali jeseni 2022. Letošnjo jesen pa bodo, tako kot vsako leto in če bodo razmere to dopuščale, pripravili tradicionalni dan odprtih vrat.

"Če nas kdo vpraša, ali nam je žal, da smo del Slovenije, in ne Avstrije, mu odgovorimo, da to lahko vpraša samo nekdo, ki ni iz Libelič," je še dejal Zalesnik in povedal, da je avstrijski del Libelič, imenovan Leifling, denimo ostal brez šole, nima gostilne, nima pošte. Tudi Libeliče so izgubile poštno poslovalnico, a imajo še franšizno pošto. Prav tako imajo obnovljeno šolo z vrtcem, ki ostaja središče kulturnega dogajanja na vasi, pa trgovino in gasilski dom. No, so pa ena redkih vasi, ki nima gostilne.