'Konj brez prisile spozna, da je delo s človekom prijetno'

Princip dela 'delo na svobodi' poteka, ne da bi bil konj privezan oziroma na povodcu. Trener si zaupanje pridobi s tal. Torej konja ne jaha, zato ne potrebuje niti sedla niti uzde. To pa je mogoče, ker se med njima razvije pristna vez zaupanja, je pojasnila psihologijo dela jahačica Kobilarne Lipica Nika Lužar: "Metodo sta pred dobrim letom v Lipici uvedla novi glavni trener Benjamin Aillaud in njegov pomočnik Ramon Molina Gonzalez. Postala je osnova dela s konji, kar pomeni, da ta pristop začnemo pri mladih konjih, nato pa nadaljujemo s klasično dresuro. Konj brez prisile spozna, da je delo s človekom prijetno. In to je temelj, ki ga želimo doseči – da se konj s človekom dobro počuti tudi pozneje, ko ga jahamo."

Konji so zelo senzibilna bitja

Zelo dobro čutijo tako druge živali kot ljudi. To je njihov naravni odziv, saj so v naravi plen. Dobro razvita čutila so njihov obrambni mehanizem, ki jim sporoča, kdaj so lahko mirni in kdaj na njih preži nevarnost. Ker so ves čas pripravljeni nanjo, se zelo hitro vznemirijo. "Prva reakcija konja, če se počuti ogroženega, je beg. Če to ni mogoče, pridejo na vrsto brce, ugrizi. Zato je dobro, da se pri delu z njim tega zavedamo. Če torej vemo, da bo konj zbežal, je veliko lažje z njim delati. Zato ga omejimo – postavimo ga v boks ali manežo. Po metodi dela s tal ga neprivezanega pustimo v prostoru in pustimo, da izraža svoj strah. Seveda pa je naš končni cilj, da ugotovi, da je biti s človekom varno," je razložila Lužarjeva in dodala, da konj dobro čuti naše razpoloženje, zato moramo biti pri delu z njim umirjeni in prisotni. Ne smemo razmišljati o drugih stvareh.

'Ko ti konj zaupa, se ti približa'

To je najbolj opazno pri mladih konjih, ko še nimajo spletene vezi s človekom. Na začetku pogosto bežijo od ljudi. "Ko se vzpostavi zaupanje, se ti konj približa. Postane radoveden, zanima ga, kdo si, kaj počneš. Ko pride k tebi, te povoha, pogleda, ali je kaj zanimivega. In prav to želimo doseči – da se ne boji človeka. Ko pozneje zahtevamo kaj od njega, če smo delali prav, pokaže voljo, da nam ustreže," je postopke zbliževanja opisala Lužarjeva.

V Lipici odpirajo vrata v svet konj tudi obiskovalcem

Do zdaj je bilo nastope konj mogoče gledati le s tribun oziroma izza ograj. Zdaj v Kobilarni Lipica želijo obiskovalcem omogočiti, da sodelujejo in tudi začutijo, kako edinstven odnos lahko na zelo preprost način stkejo z njimi. Potrebni sta mirnost in odločnost in konji so hitro pripravljeni slediti človeku ali oditi, če ga pošlje stran.

Doživetje se začne tako, da trener pokaže, kako mu konji zaupajo, ga ubogajo, mu sledijo. "Lahko vidijo, kako se dela s konji, predvsem pa začutijo, kako se odzivajo na ljudi in kako lahko vplivamo, da bodo nekaj naredili ali ne bodo. Najprej pa moramo imeti pod nadzorom sebe. Vedeti moramo, kaj želimo doseči. Za osnove ne potrebujemo težkih tehnik ali znanja. Zavedati se moramo le, da se konji dobro odzivajo, če imamo okoliščine pod nadzorom," je pojasnila Lužarjeva.

Obiskovalci, ki to želijo, se po začetni predstavitvi pridružijo trenerju v maneži. Zaradi lažjega nadzora in varnosti se delo nadaljuje le z enim konjem, ki je v njihovi družbi popolnoma svoboden. Lahko gre in počne, kar želi. Ko se drug drugega navadijo, se obiskovalci prelevijo v šepetalce konj. Prepričajo se lahko, kako njihova pozitivna energija pritegne žival, da jih uboga in jim je pripravljena slediti. "Ljudje stopijo v gručo in vso energijo usmerijo v konja, ki začne teči okrog njih. Ko dam znak, se vsi umirimo, zadihamo in se sprostimo. Če je vse v redu, konj pride k nam, saj se počuti prijetno in varno. Včasih se zgodi, da ljudje ne oddajajo dovolj energije oziroma niso dovolj odzivni, zato je treba vajo večkrat ponoviti. Kajti več energije kot damo, hitreje konj priteče nazaj. Če ljudje ne sodelujejo, se to vidi – konj se ustavi le za kratek čas in takoj odtava stran od skupine," je poudarila Lužarjeva.

Prostovoljni obiskovalci tudi poskusijo, ali jim je konj pripravljen slediti in hoditi za njimi. "Vaja dobro pokaže, kako samozavestno nastopi posameznik, kajti le v tem primeru mu bo konj sledil. Takoj ko kdo začuti negotovost in ne ve, kako in kaj, se bo ustavil ali šel do nekoga drugega. Zanimivo je, da konji zelo radi sledijo otrokom," je izpostavila Lužarjeva.

V še eni vaji se obiskovalci naučijo, kako ga z določenimi gibi, brez fizičnega kontakta, lahko pošljejo stran od sebe. Zadnja vaja pa je preizkus, ali jim konj dovolj zaupa, da se bo mirno ulegel na tla v njihovi družbi. "Ljudje se mu zelo počasi približajo in ga lahko pobožajo. Vaja je zanimiva zato, ker se konj uleže samo takrat, ko se počuti zares varnega in če zaupa okolju in ljudem. Če so ljudje napeti, se odzove, ko se mu približajo. Res lahko vidimo, kako se konj odziva na ljudi. Zato poudarjamo, da moramo biti mirni, saj je v ležečem položaju bolj izpostavljen. Te vaje ne delamo dolgo časa, saj ga nočemo preveč bremeniti," je dejala jahačica in šepetalka konj Nika Lužar.

Kako se konji odzivajo, če smo slabe volje in potrti oziroma ne znamo odmisliti težav in napetosti, ko smo v njihovi družbi? Ljudje si želimo, da bi nas konji razumeli, da bi nas skušali potolažiti in bi bili ob nas. A Lužarjeva opaža, da je ravno nasprotno: "Umaknejo se, stran gredo od nas. Namreč intenzivne občutke, kot so jeza, strah, negotovost, zaznavajo kot neprijetne, zato nočejo biti v naši bližini. Za njih je to nekaj, kar je mogoče nevarno. V njih je še vedno instinkt divjih konj." To so za njih neznana čustva, oni pa potrebujejo zanesljivost, je strnila.