'Konec ideologij' ali zmaga ene ideologije?

Daniel Bell, znameniti sociolog, je leta 1960 objavil knjigo z naslovom The End of Ideology: On the Exhaustion of Political Ideas in the Fifties. Ključna teza Bella je, da se privlačnost "totalnih" ideologij, ki dejansko za Bella predstavljajo "sekularne religije", zmanjšuje zaradi izboljšanja življenjskega standarda vseh. Totalne ideologije so bile, kot pravi, včasih "pot k delovanju", saj so naslavljale jezo, izkoriščanost in izključenost različnih delov družbe. Toda, takšne ideologije v pogojih močne države blaginje nimajo več enake privlačnosti in so postale v 50. letih prejšnjega stoletja predvsem "slepe ulice". Ključno vprašanje ni več bilo, ali kapitalizem ali socializem, saj je to protislovje bilo rešeno z oblikovanjem države blaginje. Vprašanje ideologije in spopada med ideologijama zato nadomešča tehnično-menedžersko upravljanju družbe izobilja in države blaginje. V tem kontekstu Bellovo knjigo lahko beremo kot specifično eulogijo socializmu, saj je ena izmed tez v knjigi, da socializem postaja vse bolj irelevanten in celo škodljiv za delavski razred na Zahodu v pogojih močne državne blaginje in tehnološkega razvoja.

V to razpravo se je vključil tudi Martin Seymour Lipset, eden izmed pionirjev politične znanosti v ZDA, ki je v svojih knjigah in člankih zavzemal podobna stališča kot Bell. Lipset je poudarjal, da njegova teza o koncu ideologij ni teza o vsakršnem zatonu politične razprave, temveč govori predvsem o koncu "totalnih ideologij", ki so v 19. in 20. stoletju močno vplivale na ljudstva sveta in ki so bile v popolnem nasprotju druga z drugo. Prevladujočo obliko političnega prepričanja na "Zahodu" je Lipset opisal kot "konservativni socializem", kjer je poudarek na trgu in na močni državi blaginje. V to so verjele in se zavzemale tako liberalne, konservativne kot tudi social-demokratske ali socialistične stranke v Severni Ameriki in Zahodne ter Severni Evropi.

Tehnološki razvoj, visoka gospodarska rast in tudi dejanska redistribucija ustvarjenega bogastva s strani delavskega razreda so ustvarili materialne pogoje za razprave o "koncu ideologij". Šlo pa je, v teh dveh specifični razpravah Bella in Lipseta (pa tudi do neke mere v podobnih razpravah C. W. Millsa) za zagovor socialdemokratske tretje poti, še preden so jo kot novo formo politike "izumili" angleški laburisti v času vladavine Tonyja Blaira – sprejetje produkcije za trg kot edine možne in "netotalitarne" ter združitev produkcije za trg z močno državo blaginje.

Ob koncu hladne vojne pa se je pojavila nova teza o koncu ideologij, ki je v bistvu bila, v zelo mehanicistični razlagi Heglove filozofije, izenačena s koncem zgodovine. Francis Fukuyama je najprej v znamenitem članku, pozneje pa v knjigi The End of History and the Last Man, zagovarjal sledečo tezo: na Zahodu obstaja "nadideološki" konsenz glede temeljnih politično-ekonomskih vrednot, hkrati pa naj bi tudi na svetovni ravni, po porazu socializma, prišlo do nadideološkega politično-ekonomskega reda, kjer bodo vse družbe in države v bistvu temeljile na liberalni demokraciji in kapitalizmu. Tisto, kar je zelo opazno izpustil Fukuyama, v primerjavi z Bellovo in Lipsetovo argumentacijo, je bil poudarek na močni državi blaginje.

Ta razlika v razumevanju konca ideologij je pomembna in pomenljiva. V tem obdobju 30 let – od prve velike razprave do druge velike razprave o koncu ideologij – so se zgodili tektonski premiki v politiki, ekonomiji in družbi. Fukuyama je lahko brez večjih težav izpustil poudarek na državi blaginje, saj se je v obdobju od začetka 80. let prejšnjega stoletja postopoma začela razgradnja in sprememba te na "Zahodu". Pogojevanje socialnih prejemkov je postala zdrava pamet politikov "različnih" nadideoloških strank, poraz socializma pa je strah kapitala in države pred možnostjo delavskih uporov popolnoma odpravil. Država je postala vse bolj servilna do kapitala, ki pa se je začel seliti v kraje, kjer so (bili) proizvodni stroški nižji, profitne stopnje pa zato večje. Vse to pa je uokvirjala neoliberalna idejna-praktična revolucija – v 70. letih, najprej s prisilo v Čilu, pozneje pa z uporabo bolj "miroljubnih" sredstev – čeprav je bil obračun s sindikati povsod tudi precej krvav – ki temelji na ideji, da je treba trg in tržne odnose razširiti v vse sfere življenja, čim bolj omejiti državo blaginje ter državo omejiti na vlogo "nočnega čuvaja". Tako je bila napoved Fukuyame o koncu zgodovine, ali refleksija konca zgodovine in konca ideologij, v bistvu refleksija zmage politično-idejnega projekta neoliberalizma, oz. trga in kapitalizma brez primesi države blaginje.

Razprave in želje, da se zgodi svet brez ideologij – torej brez velikih narativov in sporov o teh, tako ne pomeni, da dejansko živimo v svetu brez ali onkraj ideologij, temveč predvsem zmago ali prevlado ene ideologije na drugimi ter prevlado enega produkcijskega načina nad drugimi. To je bilo jasno že od začetka razprav o "koncu ideologij" v 50. letih prejšnjega stoletja. Duh časa hladne vojne je ustvaril alternativo "nadideološkega" sveta v podobi močne države blaginje, ki temelji na kapitalističnem produkcijskem načinu, po koncu hladne vojne pa se je ta utopija spremenila v neoliberalistično distopijo, ki pooseblja najbolj "čisti kapitalizem" (Husson). Politika, ki temelji na "koncu ideologije" in na konsenzu, je v samem temelju antipolitična regulacija obstoječega stanja, brez preizpraševanja temeljnih podstati družbe. "Konec ideologij", bodisi iz perspektive socialdemokratske tretje poti, bodisi iz perspektive liberalnih/konservativnih neoliberalcev, pomeni zmago kapitalizma s primesmi kulturnega boja.