KOMENTAR: Zakaj nisem feministka

V oddaji Preverjeno v torek ne bomo neposredno govorili o feminizmu, pač pa o ženskah v različnih situacijah. O zanimivi zgodbi ženske, ki je, malo preden je dopolnila 50 let, zaradi ljubezni popolnoma spremenila življenje. Je prva Slovenka, ki je objadrala svet, čeprav pred tem praktično ni nikoli niti sedla v jadrnico.

Po drugi strani o ženskah, ki se znajdejo v tisti, ki tega ne doživljajo, težko predstavljivi spirali družinskega nasilja. Pokazali bomo tudi, kako se lahko naučiš, da se nasilja, povsem praktično, obraniš tudi sam. Pa tudi, da je to sicer super, hkrati pa napačna optika problema. Ni namreč na žrtvi, da se nauči čim bolje braniti, ampak na družbi, ki je še vedno preveč strpna do nasilja in do povzročitelja nasilja. Skušali bomo tudi pojasniti, zakaj kljub drugačnim predstavam v času koronakrize prijav o nasilju ni bilo več kot običajno, prej nasprotno.

Zanimiva in povedna pa bo tudi zgodba o razpletu zgodbe o zdravniku v enem izmed krajev pri nas, ki je obdolžen spolnega nadlegovanja dekleta med sicer rutinskim pregledom.

Predstave so še vedno močne in zakoreninjene, mlada dekleta so taka, spoštovani gospod zdravnik je pa tak, zdravnik in spoštovan. Feministke so brkate možače, deklica, ki bo nekoč znanstvenica, mora imeti obvezno že v otroštvu ogromna očala, tako vsaj nam sporoča eden od plakatov v mestu.

Med kandidati in kandidatkami za viceguvernerja/-ko Banke Slovenije, 10 jih je, je devet magistrov ali doktorjev, le ena kandidatka je očitno brez akademske titule, so pa zato pred njenim imenom v uradnem sporočilu dodali gospa. Da ne bomo krivični, morda bi napisali tudi gospod, če bi šlo za moškega kandidata brez titule, ampak bolj se mi zdi, da ne bi.

V zadnjem času se je veliko pisalo in govorilo tudi o tem, kako dobro gre državam, kjer so voditeljice ženske, ker imajo neko posebno žensko empatijo, drugačen smisel za upravljanje stvari in tako naprej. Stališče, s katerim se absolutno in globoko ne strinjam. Še več, mislim, da je to, naj bo še tako dobronamerno, tudi oblika spolne diskriminacije, le z drugega konca, v smislu, dajmo zdaj pohvaliti in izpostavljati te ženske posebne in super lastnosti.

Mislim, da bi morali že v osnovi zavračati diskurz, ki deli na domnevno ženskam in moškim lastne značilnosti. Razumem seveda, zakaj prihaja do tega pojava.  

Ker smo mediji in vsi nasploh nekoliko nagnjeni k temu, da neprestano iščemo nove junake, se del svetovne javnosti že dalj časa navdušuje nad novozelandsko premierko, v ta paket potem pogosto dajo še Norveško, Tajvan, Finsko, pa še koga. Ampak na primer prav finska premierka je ukinila program Univerzalnega temeljnega dohodka, ker ni bil dovolj storilnostno naravnan, čeprav je dal izvrstne rezultate na področjih, ki bi domnevno morali ležati ženskam, to je dobro počutje, splošno zadovoljstvo, pomoč v širši skupnosti in tako naprej.

Če pogledamo še nekaj znanih političark, Marie Le Pen, Frauke Petry, pa še koga od prej, recimo Margaret Thatcher, kako bi te ženske uvrstili med empatične in materinske in tako dalje. Ne nazadnje oseba, ki je zbujala strah in grozo tako svojim nasprotnikom kot verjetno, vsaj na tihem, tudi sodelavcem, oseba, ki je pri CII sama nadzorovala grozljiva mučenja domnevnih nasprotnikov države, je bila tudi ženska, danes je direktorica CIE.  

Ne delimo se po spolu, pač pa po razredni pripadnosti, po politični usmerjenosti in drugih socialnih in družbenoekonomskih statusih, ne pa po spolu (tako kot na našo pozicijo in stališča ne vpliva barva kože, spolna usmerjenost in kar je še podobnih danosti).

Ravno zato je zanimiva knjiga Jesse Crispin, od koder sem si izposodila tudi naslov. Med drugim pravi, da se je danes modno razglasiti za feministko, zato je ta izraz pomensko izvotljen. 

Avtorica kritizira feminizem danes, ker se obrača z družbe na posameznika, vso energijo torej usmerja navznoter, išče svojo identiteto, svojo podobo. Nismo kosmate in brkate pošasti, znamo tudi zaplesati ob drogu, če je treba, smo seksi in, prosim, ne želimo odvračati moških. Vse postaja bolj trženjska kampanja, pravi avtorica, kot pa prava filozofija, ki bi narekovala družbeno delovanje. Feminizem je postal tržno blago, svet pa ni zato nič kaj bolj enakopraven in pravičen, ko gre za pomembne stvari, enako plačilo, zdravstveno oskrbo, svobodno načrtovanje družine.

75 let je, odkar imamo Slovenke volilno pravico, karkoli že mislimo o nekdanji Jugoslaviji, ženske so si v njej izborile ogromno pravic, ki jih imajo še zdaj – na marsikaterem področju več kot ženske v zahodnih državah. Nemke denimo so o mreži javno dostopnih kakovostnih vrtcih lahko le sanjale, ko je bil pri nas že norma in vsakdanjik. Ko se je moja prijateljica poročila s Francozom, je na svojo osuplost ugotovila, da je kar naenkrat brez številnih pravic, ki so ji bile samoumevne, saj so te odnose v Franciji takrat urejali še nekateri zakoni iz časa Napoleona.

Borba za pravice in enakopraven položaj žensk je dolga in težka in je zahtevala številne žrtve, večina danes pozabljenih.

V sveži nadaljevanki Gospa Amerika je prikazan boj skupine Američank za sprejetje amandmaja k ustavi o enakopravni obravnavi žensk (ERA), predstavljeno je obdobje sedemdesetih, govorimo torej o obdobju pred približno 50 leti, času hipijev, rock’n’rola in tako naprej. 

Spremljamo dve skupini žensk, ena se bori za amandma, druga je proti, nočejo enakopravnosti, pravijo, hočejo ostati doma, vzgajati otroke in kuhati za moža. Ena glavnih pobudnic se za dosego tega cilja poveže tudi s sodelavkami kukluksklana, nič ji ni odveč. Tudi ko jo nekoč ugledni kongresniki povabijo na neformalno pijačo in razdirajo šale, kot je na primer ta, da ženski najbolj učinkovito zapreš usta, če ji vanj vtakneš penis. Vse to vidi in ve, pa se še vedno bori proti enakopravnosti. Ker je nadaljevanka po resničnih dogodkih, nima srečnega konca, saj na koncu tudi zmaga, amandma o enakopravnem položaju žensk ni sprejet. In kot piše v odpovedni špici, to je bilo v času, ko so bile ženske res vplivne, precej bolj kot v poznejših letih.

Torej, boj nikakor ni končan, če pogledamo samo našega zdravnika iz uvoda, večina prebivalcev kraja, kjer dela in ki se je javno opredelila, se je odločno postavila na njegovo stran.  

Pomembna bo zaveza istanbulski deklaraciji, nekateri v vladi ji prav gotovo niso naklonjeni. Krčevito in zavzeto se bo treba boriti, da ohranimo to, kar imamo, saj lahko izgubimo veliko.