Sindikati so boj za svoje zahteve ta teden prenesli na ulice. Otvoritev je v ponedeljek pripadla policistom. Včeraj je bila sicer le dveurna opozorilna stavka v zdravstvenih domovih, domovih za starejše in centrih za socialno delo, ampak ker je ravno pust, lahko pred današnjo splošno stavko šolnikov in shodom pred vlado snamemo vsaj nekatere maske.
Več kot 80 bonbončkov
Manj kot pol leta pred volitvami je za sindikate preverjeno, najboljši čas, da od vlade izsilijo kakšen bonbonček. A časa za kakršnokoli reformo že davno ni več, nikomur pa ni v interesu razdreti enotnega sistema, ki jim sicer daje moč. Tako je še najboljša taktika izpostavljati anomalije, prave ali namišljene, in zahtevati njihovo odpravo.
Očitno je teh anomalij v sistemu toliko, da so sindikati javnega sektorja postavili več kot 80 zahtev. Praktično pri vseh naj bi šlo za odpravo neke anomalije. Glede na to, da gre za več kot 22 sindikatov z najrazličnejših področij javnega sektorja, anomalij zagotovo ne manjka. Zahtevajo pa predvsem splošni dvig plačne lestvice, drugačne oziroma višje uvrstitve delovnih mest in poklicnih skupin, dodatne pravice iz delovnega razmerja, dodatke k plačam, financiranje dejavnosti, kadrovske pogoje ...
Zahteva po več
Zahteve po odpravi anomalij tako le za silo zakrivajo preproste zahteve po več: višja vrednost plačanih razredov, uvrstitev višje po plačni lestvici, višje plače.
Pri tem apelirajo na globoko ukoreninjen občutek pravičnosti: »Če se je nekaj dalo enemu, potem je treba dati vsem.« Kar že samo odvrača od podrobnejših vprašanj glede vrednosti in resnosti teh zahtev in izračunov posledic.
Tako imamo zgolj izjavo ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, ki pravi, da je »že konzervativna ocena skupne vrednost sindikalnih 991 mio. €.«
Reševanje anomalij z anomalijami
Sindikati javnega sektorja svoje stavkovne zahteve gradijo na svojih načelih. V tem pa skrivajo nove anomalije in mite: "Javni sektor si je v krizi močno znižal plače in tako rekoč plačal krizo." V to smer gre tudi razlaga o različnih odzivih javnega in zasebnega sektorja na krizo. Zasebni sektor naj bi se odzval z zmanjšanjem števila zaposlenih, javni sektor pa z velikim znižanjem plač.
A medtem ko je gospodarstvo dejansko močno znižalo število zaposlenih, saj je ogromno podjetij končalo v stečaju, še dosti več ljudi pa na cesti, je veliko zategovanje pasu v javnem sektorju bolj kot ne mit.
Tik pred nastopom krize je bilo dogovorjeno zvišanje plač, ki nato zaradi gospodarske krize ni bilo izvedljivo; ta nesorazmerja (anomalije?) smo odpravljali po četrtinah do sredine leta 2012. Dejansko se je v javnem sektorju zgolj omejilo nadaljnjo rast plač.
S 1. 6. 2012 se vrednost vseh plačnih razredov, celotne plačne lestvice linearno zniža za 8 %. Če odštejemo poletne mesece (dopusti, izplačilo regresa …) in primerjamo september z majem 2012, se je povprečna bruto plača v celotnem javnem sektorju znižala za 6,07 %. Najbolj v nekaterih agencijah in zavodih s področja turizma in malega gospodarstva (-10,8 %) ter vzgoje, izobraževanja in športa (-7,5 %).
Ker pa so v prvih 5 mesecih 2012 plače v javnem sektorju rasle, se je v celotnem letu 2012 povprečna bruto plača v javnem sektorju znižala za zgolj 2,19 %*. Celotna masa bruto plač v javnem sektorju se je leta 2012 glede na leto 2011 zmanjšala za vsega 60 mio. €. (* Izračuni Ministrstva za javno upravo, podatki Statističnega urada izkazujejo zgolj 1,4 % znižanje povprečne bruto plače v JS v 2012)
V krizi se je število registriranih brezposelnih povečalo za več kot 60.0000 in to praktično izključno na račun zasebnega sektorja oziroma gospodarstva.
Javni sektor se namreč nikoli ni resneje skrčil, pod Cerarjevo vlado pa se spet hitreje napihuje.
Delitev premoženja
"Imamo visoko gospodarsko rast in prav bi bilo, da si razdelimo sadove," je še ena sindikalna mantra.
Slovenija beleži eno najvišjih stopenj gospodarske rasti v EU, a kljub visoki konjunkturi je imel državni proračun še lani primanjkljaj v višini 0,8 % BDP; 2018 naj bi končno imeli izravnan proračun, k čemur smo se zavezali tudi z zapisom fiskalnega pravila v ustavo
Zaradi podobnega razmišljanja smo si v nekaj letih krize javni dolg povečali prek 80 % BDP, kar nas stane celo milijardo evrov na leto, ki jo namenimo zgolj za plačilo obresti.
Če bi v krizi nekoliko bolj zarezali v porabo, bi to milijardo od obresti zdaj lahko namenili za plače. Ključni problem je namreč v tem, da bomo te obresti plačevali vsako leto še zelo dolgo. Podobno pa tudi sindikalne zahteve za milijardo ne pomenijo enkratnega izdatka. Povečanje plač bi namreč dodatno miljardo zahtevalo vsako leto.
Prihodki državnega proračuna znašajo 20,6 % BDP; zaradi gospodarske rasti naj bi se letos v proračun nateklo 365 mio. €.
Celotne javne finance (državni proračun, občine, pokojninska in zdravstvena blagajna skupaj) pa zberejo 39,2 % BDP, torej nazaj bi letos zbrale dodatnih 695 mio. €.
Še čisto vse za sindikate ne bi bilo dovolj
Torej tudi če bi država prav vse dodatne prihodke od visoke gospodarske rasti namenila samo za plače v javnem sektorju, to ne bi zadostilo zahtevam sindikatov.
S tem bomo namreč komaj uspeli izravnati proračun in se nam, prvič po 10 letih, ne bo treba dodatno zadolževati za delovanje države.
Gre torej za igro z ničelno vsoto, v kateri je zmaga ali korist za nekoga možna zgolj na račun nekoga drugega oziroma vseh. Tega se očitno zavedajo tudi sindikati, ki se zato vse pogosteje odločajo za soliranje v pogajanjih. In tudi v stavkanju.
Povsem jasna pa je ta igra šolnikom ozirma izobraževalkam in izobraževalcem. Ko se primerjajo s sodniki in tožilci, vidijo toliko anomalij, da stavko napovedujejo kar dvakrat. Dva sindikata v vzgoji in izobraževanju namreč ne najdeta skupnega jezika.
Policisti
Policisti, ki so v ponedeljek sprožili ta stavkovni teden, imajo ogromno naklonjenost in podporo državljanov. Nismo pozabili, da so pred zgolj nekaj leti za red in varnost vseh nas tvegali življenja v neizpravnih službenih vozilih s tako slabim profilom pnevmatik, da bi moral policist kar sam sebi prepovedati vožnjo. Policisti so boljše pogoje in plače dosegli že s stavkama leta 2013 in na prehodu iz 2015 v 2016. Tokrat pa med drugim zahtevajo recimo 60 € dodatka, ker ne smejo biti člani političnih strank.
Še bolj zagreto kot zahtevanje po odpravi anomalij pri njihovih plačah pa je nasprotovanje sindikatov javnega sektorja kakršnim koli poskusom, da bi odpravili ali vsaj naslovili dejanske anomalije v javnem sektorju, zaradi katerih je ta vse večji, vse dražji, državljani pa imamo od njega vse manj.
Uravnilovka, zaradi katere imajo najboljši in najslabši zaposleni enake plače in enake začrtane karierne poti, na katerih napredovanja niso vezana na uspešnost ali sposobnost, ampak na delovno dobo, starost ter formalno izobrazbo izpred lahko tudi desetletij.
Šele z odpravo tega bi bili javni uslužbenci bolj primerno in pošteno nagrajeni.
KOMENTARJI (981)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.