Čutili, dihali in vohali so samo mraz, razkroj in smrt. Kot že toliko dni prej. V ledenem vojaškem jarku na ruski fronti pred Leningradom. Zaledenela ruska polja, zaledenela zemlja, zaledenela obleka, zaledenela hrana v konzervah nemške vojske. Bil je - tako kot tisoči drugih Slovencev sam, mlad, s prestrašenimi očmi, izgubljen v vojni, ki ni bila njegova, več kot 2 tisoč kilometrov od domače slovenske zemlje. V nemški uniformi, ki jo je sovražil in se je bal. Na koncu puškine cevi je videl rusko prostranost in mlade ruske vojake, takšne, kot je bil sam, s prestrašenimi očmi ... ki so čutili, dihali in vohali samo mraz, razkroj in smrt. Kot že toliko dni prej. Tako kot on.
Več deset tisoč Slovencev je bilo med drugo svetovno vojno prisiljenih v mobilizacijo v nemško vojsko, 15 tisoč jih je padlo, mnogi na ruski zemlji. Tudi njegov prvi brat. Njegovi ostanki verjetno še danes ležijo v ruskem blatu. Je padel kot nemški vojak? Je bil - tako kot mnogi drugi - zajet v rusko ujetništvo, od koder je prestopil v partizanske brigade? Nihče ne ve, za njim se je v Rusiji izgubila vsaka sled. Njegov drugi brat je pristal v ruskem ujetništvu in vojno preživel. Mnogi so bili na fronti ranjeni, številni so postali invalidi. On je v Rusiji zbolel in skoraj umrl - tifus, malarija, trpljenje, bolečine, bolnišnice. Po vrnitvi domov je sodeloval s partizani. Do konca vojne so bili tako on in ruski vojaki na isti strani. O zaledenelih ruskih prostranstvih ni govoril. Nikoli. Sanjal jih je.
Tri desetletja pred dogajanjem na ruski fronti so več kot 2 tisoč kilometrov od svoje domače zemlje zmrzovali ruski fantje v ruskih uniformah. Na fronti v deželi, kjer so ljudje govorili podoben jezik, kot je ruski. V deželi, kjer so živeli Slovenci, ki so se zaradi vojne, ki ni bila njihova, borili v avstro-ogrskih uniformah. Za hitrejši prehod avstrijskih enot je avstrijska vojska ukazala gradnjo ceste prek prelaza Vršič. Pri gradnji je sodelovalo 10 tisoč ruskih ujetnikov. Med gradnjo naj bi umrlo od 170 do 300 Rusov in več deset avstro-ogrskih vojakov, ki so stražili ujetnike. Marca 1916 se je sprožil snežni plaz, pod katerim je umrlo 110 Rusov in 7 avstro-ogrskih stražarjev. Preživeli ruski ujetniki so v spomin na umrle tovariše postavili kapelico, ki bo jutri v središču zanimanja slovenske in ruske javnosti. Svet (ki ima za Rusijo kar nekaj prepotrebnih sporočil) bo budno gledal.
Slovenski in ruski ljudje so se v vrtincu zgodovine že nekajkrat znašli na nasprotni in kar nekajkrat na isti strani. Tudi danes nas povezuje mnogo stvari in mnogo stvari nas ločuje. Ruska kapelica je v sto letih iz simbola spomina na trpljenje in umrle postala tudi simbol prijateljstva med narodoma. In opomnik za žive. Opomnik, kaj pomeni trpljenje, ki ga povzročijo napačne odločitve držav in politikov, ko pozabijo, da je človek najpomembnejši. Putinov obisk naj bi bil pietetne narave. Poklon Rusom, ki so umrli na slovenski zemlji v obeh vojnah. Poklon trpljenju, poklon vrednosti človeka. In prav zato je še toliko bolj nujno, da slovenski predsednik Pahor, ki je Putina povabil, izkoristi priložnost in ga opozori na nevzdržnost teptanja človekovih pravic, ki ga izvaja Rusija. Vojaško nasilje, kršitve svobode govora, umori tistih, ki javno kritizirajo rusko, Putinovo oblast, razkrinkavajo korupcijo, se borijo za človekove pravice, kritizirajo rusko vojaško politiko ... poteptane pravice lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, umetnikov, političnih nasprotnikov...
Slovenija in Pahor imata izjemno priložnost, da Rusiji in Putinu - poleg pietete in predvsem zaradi pietete, poleg spomina na mrtve in predvsem zaradi spomina na mrtve - pošljeta jasno sporočilo o nesprejemljivosti ruskega odnosa do človekovih pravic. Brez tega bo Ruska kapelica le Potemkinova vas.
KOMENTARJI (151)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.