Od tedaj je – če odštejemo skoraj 500 tisoč ljudi, ki so južno mejo prečkali med tako imenovano begunsko krizo – po uradnih podatkih policije v Slovenijo vstopilo več kot 39 tisoč ljudi. Zadnja leta bežijo spet bolj množično, na vse nevarnejše načine, skriti pod tovornjaki, vlaki, v nepredušnih prtljažnikih, vagonih, cisternah. Pogosto, ker ne gre drugače, ujeti v mreže izkoriščevalskih tihotapskih združb. V Sloveniji je za mednarodno zaščito v teh petih letih zaprosilo več kot 12 tisoč ljudi, uradniki notranjega ministrstva so ugodili le 637. Večino pribežnikov, več kot 24 tisoč, je slovenska policija vrnila hrvaški. In to je ena glavnih težav. Slovenska policija se ne more sprenevedati, da je zanje enigma, kaj te ljudi čaka na jugu. Se delati, da ne ve, kakšne so razmere v tako imenovanih begunskih centrih v Bosni in Hercegovini. Predvsem pa, kaj se dogaja na Hrvaškem, kako hrvaški policisti te ljudi pogosto pretepejo, mučijo, jim ukradejo denar, uničijo mobitele, nato pa jih, na nezakonit način, mimo uradnih mejnih prehodov izžene nazaj v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo. Čeprav je dokazov ogromno, slovenske oblasti ponavljajo zgolj to, da je vse, kar počnejo, v skladu s sporazumom o vračanju, ki sta ga Slovenija in Hrvaška sklenili že leta 2006. Želje pribežnikov, da bi za mednarodno zaščito radi zaprosili v Sloveniji, ob tem pogosto (namerno) preslišijo.
Zdaj tisti, ki jih ne uspejo takoj vrniti na Hrvaško, vse pogosteje končajo za rešetkami postojnskega centra za tujce. Naj bo jasno, to je zapor, gibanje tam zaprtih omejeno, mobilne telefone lahko denimo uporabljajo le ob točno določenih in natančno odmerjenih urah. Zakaj takšna praksa, ne zna argumentirano in jasno razložiti nihče. Da tam, četudi zaprosijo za mednarodno zaščito, pogosto ostanejo dneve, tedne, celo mesece, ne zanima nikogar. Vse, kar v en glas ponavljajo, je, da to omogoča zakonodaja. In da, pa naj se sliši še tako nenavadno, s tem preprečujejo zlorabe azilnih postopkov. Kako že vnaprej vedo, da bodo tam zaprti zlorabili postopke, ostaja neznanka.
Vsi, ki bežijo, pred vojnami, lakoto, v upanju na boljše življenje, tako vse bolj postajajo razčlovečena statistika, številke v tabelah, ob katerih evropski uradniki brezplodno razpredajo o solidarnosti, delitvi bremen. Smo, kot pravi bosanska novinarka in aktivistka Nidžara Ahetašević, res pozabili, da so tudi tisti, ki ne živijo v bogatih državah Zahoda, ljudje? Je to Evropska unija, zavezana načelom svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic ter temeljnih svoboščin?
Le kje je danes skupina iz Dobove? So našli to, kar so si želeli tistega hladnega jutra pred petimi leti?
KOMENTARJI (228)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.