Komentar: Očka, kaj si delal med zadnjo veliko pandemijo?

V petek je bil zadnji dan, ko sem oblekel belo-modro uniformo UKC Ljubljana. Pet mesecev, od začetka novembra do včeraj, sem nekajkrat na teden ob 7.00 prislonil kartico UKC k službenemu terminalu, se preoblekel, preobul in odšel v prvo nadstropje med urgenco in heliport. Na oddelek DTS Covid. Prva bojna linija. 

Sem prostovoljec. 

Sem prostovoljec, bolničar Rdečega križa Slovenije. Na podlagi odredbe poveljnika Civilne zaščite se nas je več kot 60 v novembru zglasilo v različnih slovenskih bolnišnicah. Poleg Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana so bili kolegi v rdečih uniformah z rdečim križem na prsih tudi v Univerzitetni kliniki Golnik, Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica, Splošni bolnišnici Trbovlje pa še kje. Prišli smo z vseh vetrov, z zelo različnimi zgodbami, različnih poklicev, znanj, pa le z enim samim ciljem – pomagati sočloveku. Kdaj je bila ta pomoč bolj potrebna kot v letu pandemije? 

Zdravniki, sestre, negovalci so se utapljali v delu. Virus je tolkel z vso močjo tudi po njih, vsak opravek, ki smo ga lahko vzeli z njihovih rok, je bil vreden našega časa. Organizacija skladišč, opreme, prinašanje zdravil iz centralne lekarne od Remdesivirja do opijevih tinktur, razkuževanje opreme, vozičkov s perilom, reanimacijskih vozov, kesonov s hrano, transport v sterilizacijo, pomoč pri sprejemu, oblačenju – vse to so bile dolžnosti v čistem in nečistem delu zunaj rdeče cone. Za vsak obrok – zajtrk, kosilo in večerjo – pa smo se oblekli v zaščitno obleko, zaščitni plašč, celoobrazno masko s filtrom, nadeli nekaj kap, rokavic in zaščito za obuvala ter vstopili v bolnišnični oddelek. 

Prvič me je pretreslo, prav lahko ni postalo nikoli. 

Delo samo med okuženimi bolniki na oddelku ni težko, opravlja ga lahko skoraj vsak. Pladnji s hrano, voda, čaj, olupiti pomarančo, namazati kruh, dvigniti pacienta, dvigniti posteljo, hraniti nepokretne bolnike, spregovoriti nežno, prijazno besedo, pomagati ostarelim s telefoni, pospraviti 

in zavarovati na desetine vreč s človeškimi izločki prepojenega perila, pripraviti novega, svežega, poravnati vzglavnik in pomagati sestram pri negi, previjanju, ponuditi roko pomoči. Ne spomnim se, kolikokrat sem pomagal napolniti nekaj podobnega mobi čuku oziroma telefone, namenjene starostnikom, odtipkal številko hčerke v Avstraliji, moža v Makedoniji, vzpostavljal sem celo telefonsko zvezo med mamo in hčerko, ki sta obe okuženi, bolni ležali vsaka na svojem oddelku, ena nad drugo, vsaka v svojem nadstropju. To jim je pomenilo največ na svetu. Ne spomnim se, kolikokrat smo oblekli v zaščitno obleko svojce, da so lahko prišli v oddelek svoje drage prijet za roko. Jim dati moči za boj proti virusu. Se posloviti od njih. Ne spomnim se, koliko osebnih stvari sem prevzel na vhodu urgence in jih odnesel bolnikom. Očala za branje, revije, donat, sladkarije ... Ne spomnim se, koliko osebnih stvari smo tudi zapakirali in oddali svojcem pokojnih. Ne spomnim se, kolikrat smo pomagali trojki v belih zaščitnih oblekah z Žal pri njihovem transportu. Ne spomnim se, kolikokrat smo izrekli sožalje. Ne spomnim se, kolikokrat sem pogledal na letnico rojstva in si mislil: »Pa saj ta je mlajši od mene, kaj počne tukaj?«

Delo prostovoljca fizično ni težko, opravil bi ga lahko skoraj vsak. Delo sester, tehnikov, zdravnikov je že druga zgodba, a to, kar smo opravljali mi, ni nič posebnega. Potrebna je bila le odločitev, spoznanje, da sta v teh prelomnih časih možni le dve poti. Tista, kjer nekaj narediš, in tista, kjer čakaš, da to naredijo drugi namesto tebe. Čeprav so mi mnogi dejali, naj rešujem svoje probleme, od katerih bežim, ni poti mimo dejstva, da je to nekdo moral narediti. In da je v takšnih časih najpomembnejša pomoč sočloveku, ki to pomoč najbolj potrebuje. 

Potrebujemo vas

O svojem delu v javnosti nisem želel govoriti, ljudje vedno kaj po svoje razumejo. A če je kaj treba razumeti, je treba razumeti to, da so čas, volja, energija in samo dejstvo, da si se pripravljen izpostaviti in pomagati, najpomembnejša stvar, ki jo lahko narediš za svojo skupnost v prelomnem trenutku. Prostovoljstvo je stvar moralne odločitve in vsak lahko priskoči na pomoč po svojih zmožnostih. Slovenci nismo sebični zarukanci, ki skrbimo samo za svoj grunt, ne glede na vse ljudske pregovore o crknjeni sosedovi kravi. Ne nazadnje smo verjetno svetovni prvaki v prostovoljnem gasilstvu, in ko crkujejo sosedove krave, vedno skočimo na pomoč. Ob poplavah, naravnih katastrofah, boleznih. Skupaj smo spravili kopico posebno bolnih otrok na zdravljenja doma in v tujino.  

Slovenci prav tako nismo povsem razdeljeni, kot nas poskušajo prepričati. O politiki in vladi v covidnih oddelkih nisem slišal niti besede. Ko je treba pomagati sočloveku, vedno stopimo skupaj, in možnosti, da to stori vsak od nas, so zares široke. Poleg Rdečega križa, ki je najbolj izkušena organizacija pri nas, lahko potrkate na vrata Karitasa, Slovenske filantropije, ki ima celo iskalnik organizacij po področjih dela, vsak lahko najde nekaj zase, primerno svojim obveznostim. Rdeči križ in ostali vas bodo sprejeli z odprtimi rokami. Morda je to ena najboljših odločitev vašega življenja, zagotovo pa je najbolj izpolnjujoča.

Sam sem imel neizmerno srečo, da mi je tudi moja okolica – družina in služba -– omogočila organizacijo, da sem lahko delal v kliničnem centru. To je zahtevalo veliko prilagajanja, sestankov po Zoomu z ekipo 24ur.com in preostalimi v prepoteni bolnišnični uniformi med premorom od covida iz šotora Civilne zaščite. Hitro tuširanje na oddelku, razkuževanje in še z odtisi »gas maske« na obrazu in zmečkano frizuro na popoldanskih obveznostih na nočno pisanje člankov, mailov in nadoknadenje ostalega zamujenega dela. A izredne razmere terjajo izjemno prilagajanje in izredno organizacijo. Nevladne organizacije, kot sta Karitas in Rdeč križ, so življenjska linija za skupnost, saj nobena družba ne bo preživela samo z državnim sistemom, človečnost lahko pride le od sočloveka, le redko od sistema. 

Torej prva stvar, ki jo lahko naredite še danes, je, da ponudite svoje roke za pomoč. Druga pa, da ponudite svoje rame. Rame za cepljenje.

Covid-19 je grda bolezen. Cepite se

Ta bolezen je kruta. Še grša, kot se vam zdi. Če se ne boste prej cepili, se boste, ko boste videli človeka, ki umira za covidom-19. Tako enostavno je. Ste videli koga, ki umira zaradi črnih koz, tuberkuloze, ste videli otroke z otroško paralizo? Ne? Jaz tudi ne, uganete, zakaj? Ker ste cepljeni. Ja, tako enostavno je. Te debate o smiselnosti cepljenja proti koronavirusni bolezni ne razumem in se je ne grem. Dobra stran znanosti je, da drži, če se z njo strinjate ali ne. Seveda je pravica posameznika, da ne izbere rešitve za problem, ki je človeštvu obrnila življenje na glavo, sam pa se te debate ne grem. Sam sem šel skozi ves krog. Okužba, prebolevanje covida-19 z razmeroma močnimi simptomi, darovanje prebolevniške plazme, izguba protiteles in okus stranskih učinkov cepljenja. 

A necepljenje je sebičnost brez primere, če ne drugega, sebičnost do šibkejših, do ranljivih skupin. Res me zanima, kdo si želi imeti svoje starše, bližnje v covidnem oddelku? Agonalno dihanje, hlastanje za kisikom, plenice, slabost. Najhuje jo odnesejo starostniki, diabetiki, srčni bolniki, tisti s prekomerno težo. Demenca se jim še poslabša, verjemite mi, da je cepljenje še najmanjša dilema, ko te gospa v poznih sedemdesetih v dvigalu vpraša, ali so to grobnice. Gospod njenih let pa kliče na pomoč svojo mamo. Da ne omenjam nosečnic s covidom-19. Zato se debat o smiselnosti cepljenja ne grem. Zaradi stvari, ki sem jih videl v zadnjih petih mesecih, sem hvaležen Rdečemu križu, da so nam omogočili tudi razbremenitvene pogovore s psihologom. Ne vem, kako lahko profesionalno zdravstveno osebje iz dneva v dan prenaša vse te prizore. 

DTS Covid

Diagnostnično servisni center Covid-19 ali na kratko DTS Covid je bil odprt nekaj dni pred mojim prihodom novembra. Slovenska vojska, Civilna zaščita, Rdeči križ so pomagali kliničnemu centru na 4800 kvadratnih metrih vzpostaviti 150 novih postelj za paciente s koronavirusno boleznijo. Prostora je bilo celo za 300 bolnikov, k sreči pa nikoli ni bilo tako polno. Čeprav je bil izjemen podvig v tako kratkem času postaviti in opremiti tako ogromno količino bolnišničnih kapacitet za bolnike s covidom-19, pa je še največji podvig sestaviti takšno ekipo, kot je bila ta, ki je skrbela za paciente v vseh šestih oddelkih DTS. Ob odhodu sem jim napisal, da se jim zahvaljujem, da so me sprejeli medse in mi dovolili pomagati, biti del te zgodbe. Predvsem pa sem jih prosil, da so ponosni nase. Naučili so me veliko o negi, človečnosti, empatiji in profesionalnosti. Če bi tako hudo zbolel, bi si želel, da prav ta ekipa skrbi zame ali za koga od mojih dragih. To so heroji prve bojne linije. O vsem tem v javnosti nisem želel govoriti, njihove zgodbe in zgodbe vseh prostovoljcev pa ne smejo ostati zamolčane. In še vedno je čas, da se vprašate, kaj lahko jaz naredim, da se človeštvo postavi nazaj na noge.