KOMENTAR: O ugledu, poštenju in tistih nekaj evrih

Pa sem v njem naletel na kar nekaj izjemnih učiteljev in profesorjev, ki so bili z dušo in srcem pri stvari in so šli preko svojih obveznosti, da bi z nami delili svoje znanje in nas navdušili, da bi ga sami pridobili še več. Z njimi sem rasel kot oseba, brez njih ne le, da ne bi imel dosežene izobrazbe, ne bi bil izobražen.

Seveda sem naletel tudi na posameznike, ki si ne zaslužijo naziva učitelj, ki jim nikoli ne bi smeli zaupati mladih ljudi in ki najbrž tudi 20 let kasneje z istimi prijemi maltretirajo neko drugo generacijo.

A današnja stavka ni o tem.

Stavka pomeni, da prekineš delo in jasno artikuliraš svoje zahteve. Med temi pa ni niti ene, ki bi se nanašala na druge skupine oziroma na tiste v še slabem položaju. Sploh pa od Sviza, pa niti od drugih sindikatov, doslej nismo dobili jasnega pojasnila o teži njihovih zahtev. Navajajo svoje zahteve, ne pa tudi, koliko bi nas vse to skupaj stalo. Svoje zahteve utemeljujejo s tem, da imamo visoko gospodarsko rast in da je prav, da si razdelimo sadove svojih uspehov.

Lani smo res pridelali visoko, 5-odstotno, gospodarsko rast. Če naj si torej pošteno razdelimo te sadove, bi vsakemu pripadlo dodatnih 5 odstotkov. V povprečju je vsak prispeval 5 odstotkov, naj torej vsak dobi 5 odstotkov.

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------

BDP 2017:    42,278 mrd
                      5 % rast BDP: približno 2 mrd
                      od tega v javne finance: 780 mio
                      (država z davki in prispevki pobere 37 % BDP)

Izhodiščne zahteve sindikatov javnega sektorja: 991 mio

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Ministrica za finance Mateja Vraničar Erman je že v izhodišču zagotavljala, da je v javnih financah za plače v javnem sektorju letos že zagotovljenih dodatnih 170 milijonov evrov. Glede na to, da smo lani za plače v javnem sektorju namenili 3,73 milijarde evrov, teh 170 milijonov evrov pomeni 4,55-odstotno rast plač. Poštena delitev bi torej pomenila, da bi učitelji zahtevali dodatnega pol odstotka.

Vztrajanje, da stavkajo zaradi neenakosti v družbi in za druge skupine in posameznike, ki so v še slabem položaju, kot je stavko v zadnjih dneh v medijih upravičeval eden od stavkajočih učiteljev, je zavajajoče in žaljivo.

Med zahtevami po uvrstitvah v višje plačne razrede zahtevajo dodatna 2 plačna razreda za učitelje in vzgojitelje, še en dodatni razred za razrednike, ob tem pa zgolj 1 dodatni plani razred za pomočnice vzgojiteljic.

V javnem sektorju vsak dodaten plačni razred prinaša približno 4 odstotke višjo osnovno plačo. Ob upoštevanju sedanje razvrstitve po plani lestvici pri učiteljih, ki so razvrščeni od 38 do 43 plačnega razreda, vsak dodaten razred pomeni od 54 do 91 evrov, pri pomočnicah vzgojiteljic pa zgolj 39 evrov.

Z uresničitvijo zahtev bi se torej učiteljem osnovne bruto plača zvišala za 100 do 180 evrov, nekaterim razrednikom tudi za 270 evrov, pomočnice vzgojiteljic pa naj se zadovoljijo z 39 evri. Toliko o potenju in zmanjševanju neenakosti.

V zadnjih dneh sem v medijih zasledil pritožbo, da učitelj začetnik ne zasluži niti povprečne slovenske plače. Zakaj pa bi učitelj, ki prvi dan pride v službo, ali začetnik v kateremkoli poklicu imel povprečno plačo? V Sloveniji kar 60 odstotkov zaposlenih nima povprečne plače. Učitelji se ne pritožujejo nad samo višino povprečne plače, ampak nad tem, da si oni, in to že na samem začetku, zaslužijo več.

                     POVPREČNE PLAČE V SLOVENIJI, december 2017

                     
Ko sem pred časom primerjal obremenjenost slovenskih učiteljev s kolegi iz OECD, ki pokažejo, da slovenski učitelji v razredu preživijo le 574 ur na leto, njihovi kolegi v OECD pa v povprečju 627 ur na leto, mi je neka učiteljica oporekala pomanjkljivo znanje množenja.

Večina učiteljev, da dela po 22  ur na teden, kar pomeni 88 ur na mesec. Že to ni niti polovica zakonsko predpisanih 178 ur mesec. A učiteljica, ki se me je namenila podučiti, tudi sama nekje zapiše, da gre za šolske ure; 88 šolskih ur pa pomeni le 66 normalnih ur. Kar je le tretjina normalne delovne obveznosti. Seveda se morajo učitelji na vsako učno uro pripraviti, a učitelju, ki pred vsako učno uro potrebuje 2 uri priprav, bi svetoval, naj si poišče drugo zaposlitev.

Ob delu 16 in pol ure na teden (22 šolskih ur pomeni 16,5 normalne ure), učitelj izpolni letno učno obveznost v 35 tednih, natanko do začetka novega šolskega leta. Če pa bi učitelji delali poln delovnik, torej 40 ur na teden, bi svojih 574 letih učnih ur oddelali v 14 tednih; z delom bi letos lahko zaključili nekje do sredine aprila.

Prav zanima me, kaj si o taki obremenitvi mislijo zdravniki, s katerimi Štrukelj zahteva primerjavo in ki ob dežurstvih v kosu delajo tudi tudi po 48 ali celo 72 ur.

In ker se številke, s katerimi bi lahko zahtevali večji del pogače, preprosto ne izidejo, se skrbniki naše mladine poslužujejo čustvenega izsiljevanja.

Ko torej Branimir Štrukelj ogorčen stopi pred kamero, razočaran nad ponudbo o 8-odstotnem zvišanju učiteljskih plač, in čustveno pozove vlado, da če jim pa ne nameni več, naj ima vsaj pogum stopiti pred učitelje in jim povedati, da "niso spoštovani, da niti niso potrebni," bi bilo bolj smiselno od njega in stavkajočih zahtevati, naj stopijo pred starše, številni od njih imajo namreč bistveno nižje plače od njihovih, in pred otroke v razredih, številnih prav oni ne bodo usposobili za doseganje plač, višjih od njihovih, in zahtevajo, naj se še malo zadolžijo za plače učiteljev. Tako, v izraz spoštovanja.