Saj nič ne morete, takšni pač ste, hormoni so krivi, punce pa še izzivajo, seveda so si potem same krive.
Punce pa se naslavlja, kot da gre za neka brezspolna bitja, ki jih ne dajejo hormoni in ki bodo pač nekoč, ko bo za to čas, malo potrpele za dom in domovino in, zgledno poročene, pripustile fanta v namene prokreacije in krepitve števila Slovencev.
Punce seveda tudi "mečejo" hormoni in so tudi spolna bitja. Ampak sporočila, kot so bila na tej šoli, peljejo do tega, da mnogo deklet, tudi ko odrastejo, to ponotranji in tudi družba jim da pogosto vedeti, da so same krive, če se jim kaj zgodi, spolni napad recimo. So že kaj izzivale, z obleko, vedenjem. Ko smo v Preverjeno pred leti obravnavali spolne zlorabe v cerkvi, prvega župnika, ki je bil javno obtožen številnih spolnih zlorab, zvečine nad deklicami starimi okoli 12 let, so v njegovem kraju vaščani govorili, da ne verjamejo, če pa se je že kaj zgodilo, ga je kakšna pač kaj izzivala in si je sama kriva.

Roman angleškega pisatelja D. H. Lawrencea Ljubimec lady Chatterlay je bil dolga leta prepovedan. Zakaj? Ravno zato, ker je ženska prikazana kot seksualno bitje, ki tudi lahko uživa in si želi seksa. Ima tudi hormone, kot bi rekli morda v kakšni šoli. Kdor je knjigo bral, ve, da gre za izjemno dobro napisano knjigo, ki pa je po vseh merilih sicer prav nedolžna pripoved. Niti blizu ni kakšni Zgodbi o "O", ki je javnost razburila nekoliko kasneje. Razen da ženska v spolnosti uživa. Pa še to morda, da je njen ljubimec gozdar, ona pa je iz višjega sloja. Za angleško, skoraj kastno družbo je tudi to seveda lahko problem.
V knjigi Ženske ameriške feministke in pisateljice iz 70. letih Marylin French, podobi ameriške družbe po vojni, skozi seksualno revolucijo in naprej, lahko ženska, ki preveč uživa v seksu, še konča v psihiatrični ustanovi.
Ampak očitno je ženski užitek tudi danes še vedno tabu, za katerega se mora ženska boriti. Nekateri (seksolog Jaka Sotlar, Delo, 1.10.) predlagajo uvedbo delavnic v šolah, kjer bi se pogovarjali o spolnosti, kjer bi lahko govorili o vsem, temeljno sporočilo pa bi moralo biti učenje, da mora biti pri odnosih vedno konsenz, sporazum.
To bi odpravilo nesporazume, kar je za nekoga deviantno, je za drugega lahko vir užitka, naj gre za moškega ali žensko. Vedno pa sporazumno in z jasno postavljenimi okviri.
Lahko si samo predstavljamo, kakšen bi bil odziv staršev, posebej tistih, ki si dopovedujejo, da njihovih otrok to ne zanima, da jih morda celo "kvari", zbuja želje, ki jih sicer menda ni, in tako naprej. Kot da nimajo pojma, da otroci tako ali drugače pridejo do informacij, preko vrstnikov, spleta. Ki so lahko tudi povsem izkrivljene. Ampak to ni problem, dokler se o tem ne govori.
Konec poletja, ko se še ni toliko dogajalo, je izbruhnila afera. Ena izmed slovenskih influencerk, torej oseba, ki ima zaradi nekih razlogov na internetu veliko sledilcev, se je fotografirala v osnovni šoli, nekje na Koroškem. Povsem se strinjam, da osnovne šole niso prostor, namenjen kar vsem in za vse dejavnosti, posebej, če vodstvo šole ni seznanjeno. Ampak odzivi pa so bili na splošno tako zgroženi nad dejanjem, kot bi šlo za nekakšno desakralizacijo in kontaminacijo prostorov, ki jih bo treba znova pokropiti in opraviti dezinfekcijo.
Nekakšne idealizirane in idilične preteklosti, kjer naj bi bile stvari urejene po nekem domnevno naravnem redu, dokler ni seksualna in vsakršna revolucija v 60. letih vsega uničila, nikoli ni bilo, to je mit.
Tako kot je mit, da so otroci nekoč domnevno odraščali v idealnih družinah, kjer sta se jim posvečala strogi oče in ljubeča mati.

Če gledamo zgodovinsko, nam gre na splošno tako dobro kot še nikoli. Vsaj v zahodnem svetu, pa tudi v velikem delu preostalega sveta.
Zato je vredno na to opozarjati, se zavedati in se boriti.
Se pa v današnji družbi na splošno precej tehta, preizkuša nove meje družbenega vedenja in tudi naracije, ki se strogo nadzira, analizira in tudi sankcionira.
Če omenjaš užitek, in to še "devianten", je dobro, da poudariš tudi, da si popolnoma in brezpogojno proti vsakemu spolnemu nasilju, zlorabi.
Če omeniš, da je narobe, da se spolne zlorabe pripisujejo kar enemu celemu političnemu polu ali pa enemu področju človekovega delovanja, ko pa so po drugi strani dobro znane in dokumentirane, celo na milijone dokumentov obstaja, najhujše možne spolne in drugačne zlorabe predstavnikov svetega in svetosti, pa zato nihče ne postavlja ostrih vprašanj desnim strankam, si že hitro lahko označen kot protiverski levičar ali kaj podobnega.
Živimo v zanimivem času, ki pa je zato tudi negotov. Marsikaj se vzpostavlja na novo.
Del tega je tudi tako imenovana "cancel culture", kultura brisanja, ki k nam še sploh ni zares prišla. Kaj v praksi pomeni? Marsikaj. Dva znana primera:
Slavna avtorica Harryja Potterja J.K. Rowling je nekoč izjavila, da imajo samo ženske menstruacijo. To je prizadelo globalno transspolno skupnost, pisateljici so se javno odrekli mnogi slavni, sodelavci, prijatelji. Nekateri, manjšina, so jo sicer tudi podprli. Dejstvo je, da so transspolne osebe zelo pogosto žrtve diskriminacije, nasilja. Toda ali je šla Rowlingova res predaleč?
Drugi primer pa je zgodba o prevodu pesmi mlade ameriške pesnice Amande Gorman, ki je zaslovela na inavguraciji Joeja Bidna. Na Nizozemskem naj bi jih prevajala znana pesnica, po protestnem pismu v časopisu pa se je prevodu odrekla.
V čem je bila težava?
Amanda Gorman je temnopolta, prevajalka pa je belka. In dela temnopoltih bi lahko prevajali samo temnopolti. Ni pomagalo niti, da je tudi sama del manjšine, istospolno usmerjena in da jo je izbrala sama avtorica. Glede na zgodovino ravnanja s temnopoltimi in še vedno obstoječi rasizem lahko odziv celo razumeš. Toda je to prava pot? Pravi boj?
Na ameriških kolidžih so mnogi, ki poučujejo, prestrašeni, nikoli ne vedo, s čim bodo kakšnega študenta ali študentko užalili in morda izgubili službo.
Cenzurirajo knjige, filme, klasike, opremljajo jih z navodili za branje, gledanje, da ne bi koga kaj prizadelo. Na nek način gre za infantilizacijo družbe, kot da tako imenovani "helikopter starši" bedijo zdaj nad celotno družbo.
Menda v Nemčiji cenzurirajo knjige o poglavarju Vinetuju in druga dela Karla Maya, češ da so rasistična. Kot da bi knjige res tako zelo vplivale.
Recimo Hans C. Andersen, njegova pravljica Deklica z vžigalicami. Ali nikogar ne skrbi, da se bo vsak otrok, ki jo bo bral, kot odrasel nujno želel včlaniti v kakšno resno levo stranko, ki se bori proti revščini? Smešno, da.
In pri nas?
Pred nedavnim je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo že dogovorjeno izdajo zbirke poezije mlajših pesnikov. Naslov zbirke je bil verz iz ene izmed pesmi, Bog si ga drka na nas.
Pojasnila predsednika društva so potem sicer bila, da ne gre za naslov, ampak za kakovost in podobno.
Odpoved zbirke je odprla javno razpravo o marsičem. Gre v naslovu za Boga ali boga, gre za žaljenje verskih čustev, gre za cenzuro? Eno izmed mnenj pa je bilo takšno: "Naslov naj bi žalil čustva vernikov. In kaj potem? Zakaj so čustva vernikov tako pomembna? Zakaj so javna? Kaj koga briga, kakšna čustva prevevajo peščico vernikov zaradi pojavov, ki se jih čisto nič ne tičejo? Zakaj se glasnim vernikom kar naprej dopušča in omogoča vtikanje v življenja vseh? Zakaj naj bi prav oni imeli samoumevno in neodtujljivo pravico odločati o vsebinah tujih maternic, izdajatelju pesniške zbirke ali čemerkoli že, kar ni niti malo povezano z njihovimi življenji?" (Mnenja, Dnevnik, 27.9.)
Kam pripelje versko upravljanje družbe že leta gledamo na primer v Iranu. V pretresljivi knjigi Branje Lolite v Teheranu lahko boleče natančno spremljamo, kako so Iranke izgubljale svojo svobodo. In potem lahko leta 2022 mlado dekle pretepejo do smrti, ker ji je izpod zapovedane rute ušel koder las.
Dve soboti nazaj so obiskovalci središča Ljubljane, tržnice, na Prešernovem trgu lahko poslušali pevca skromnega talenta, zato pa z veliko čustvi, lahko so se prebijali skozi skupine ljudi, veliko je bilo družin, vsi svetlih obrazov in svetlih oči, vsi s pisanimi baloni.
Bilo je skoraj srhljivo.
Shod proti splavu, z naborom zgodb, ki jih uporabljajo. O splavu kot ultimativnem zlu, o dvostarševski družini kot edini pravi in možni in o zlatih in ljubečih očkih in mamicah.
V letih, odkar delamo oddajo, smo slišali toliko zgodb, ob katerih ti od groze vzame sapo.
O dečku, ki sta ga oči in tudi mami pretepala, enkrat do smrti, ker jima je šel na živce, ko se je igral v dnevni sobi.
O starših, intelektualcih, ki so svoji hčerkici, če je prinesla domov štirico, potiskali glavo v vedro vode.
O dojenčkih, ki pridejo od očija in mamice k rejnikom marogasti od pretepanja s pasom. In tako naprej.
In kaj je s tistimi 84 tisoč otroki pri nas, ki pač ne živijo v, po mnenju teh ljudi, idealni družini, ampak v enostarševski. So zato po njihovem mnenju manjvredni?
Videti je, kot da gre za moralna vprašanja, v resnici pa gre za prvovrstno politično agendo, ki se neusmiljeno izrablja v boju za glasove. Pa četudi bo zato ogromno število ljudi v strašnih stiskah, pa ne v takšnih, o katerih bomo verjetno tudi pri nas poslušali že kmalu, o sicer že stokrat zanikanih grozotah, prodaji zarodkov in kar še je tega iz nabora.
Kako jim gre laganje skupaj z moralo, ne vem, ampak mislim, da jih tudi za moralo v resnici ne skrbi preveč.
Zelo značilna afera o dvojni morali je v ZDA izbruhnila nedavno.
Izkazalo se je, da naj bi eden največjih zagovornikov popolne prepovedi splava Herschel Walker, ki je kandidat republikancev na prihajajočih volitvah v senat, v preteklosti vsaj nekaterim izmed številnih žensk, s katerimi je imel odnose, sam plačal splav. Ženske, ki pa so se odločile, da bodo imele z njim otroka, je pretepal, za nezakonske otroke pa potentni oči ni nikoli skrbel.
Ena izmed konservativnih komentatork, podpornica republikanske stranke, je to komentirala nekako takole: "Briga me, tudi če bi plačeval za abortuse ogroženega orla, samo da je za našo stvar in da tudi z njegovo pomočjo zmagamo."
Živimo v času, ko je veliko več pravic, fantastično je, kar se dogaja na tem področju, posebej za istospolne (sicer tudi z distrakcijami, kot je bil nedavni veto Državnega sveta na spremembe Družinskega zakonika).
Po drugi strani postajamo vedno bolj konservativni.
Ko se mora že predsednica vlade takšne države, kot je Finska, zagovarjati, ker se v prostem času zabava.
Nekateri vplivni ljudje, Jordan Peterson na primer, se menda vse bolj nagibajo k hvaljenju Putina in na tradiciji in veri temelječe družbe, ki da jo gradi kot odgovor dekadentnemu zahodu.
Knjiga Opričnikov dan ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina, v času sicer pomaknjena nekoliko naprej, lahko morda prikaže, kam bi to vodilo.
Michael Moore, z oskarjem nagrajeni avtor dokumentarcev in pisec knjig, pa napoveduje, vsaj za ZDA, vstajo nenasilnega državljanskega odpora, upora žensk, delavstva, levice, ljudi liberalnih nazorov in pripadnikov manjšin. Cunami resnice, kot to imenuje.
Med temi pogledi se bo, vsaj gledano na široko, tehtalo, odločalo.
Bati pa se moramo časov, ko bo veljalo, da so mini krila že dekadenca.
KOMENTARJI (76)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.