KOMENTAR: Naši politiki kot biciklisti, ampak nesimpatični

Zdaj so se tudi vrtičkarji, kot bomo videli, nekako sprijaznili, da so vsake toliko ob svojo zaplatico zemlje. Kot se tudi moramo sprijazniti, da beremo, kako Jankovićev sin, z družino na bazenu najdražjega hotela pri nas, ob šampanjčkih premaguje stres, ki ga je preživljal, ko ga je sodišče preganjalo za milijone, ki jih dolguje upnikom. Morda pa je tudi malo proslavljal, saj so ga na koncu oprostili. Je pa res, da je račune na bazenu menda podpisovala njegova žena, vsaj to, glede na to, da je sam v osebnem stečaju.

Ena izmed naših zgodb v torek bo znova o vrtičkih, tokrat v Črnučah ob Savi. Razrasli so se v kilometrske širjave, vmes so hiške in hiše in prostori za žure, pa seveda nešteto gredic. Tokrat odzivi niso tako čustveni, ljudje so bolj sprijaznjeni ali pa bolje poučeni. Ni naše, prav je, da gremo stran, dokler je šlo, je šlo.

V času, ko kaže, da se bo vse znova zaprlo, bomo dodali podobo življenja v prav posebni vasi v Sloveniji. Vas skoraj brez prebivalcev so pred leti naselili tisti, ki želijo živeti drugače, obnovili so zapuščeno župnišče in zdaj tam gojijo koze, pridelajo svojo hrano. Pobudnik, ustanovitelj vasi, hodi bos, zobe si čisti z drevesno palčko, koristno porabijo tudi svoje iztrebke, za gnojilo na njivah, kjer pridelujejo hrano. Je pa takih vasi v Evropi že na stotine.

Ker prihajamo v čas, ko tako ali tako zbolimo, bomo skušali nazorno pokazati, kakšne so razlike med covid-19, gripo in virozo. Ko pa bomo videli pogovor s 26-letnim fantom, ki je vse življenje želel na morje in postati kapitan, bo morda komu vsaj za hip nerodno, da tako benti in je skrajno depresiven, ker ne more zvečer žurati do dveh, prirejati veselic in si mora sem in tja nadeti masko. Pripoveduje, kako je preživel eksplozijo in požar na ladji, dva tisoč kilometrov od kopnega. Videl je, kako so umirali zažgani sodelavci, sam pa je ure in ure v mukah čakal, da so lahko prišli ponj in ga odpeljali v bolnišnico. Nesreča, ki mu je popolnoma spremenila življenje.

Govorili bomo tudi o politikih. Bilo je davnega leta 1989, ko je, pozneje eden ustanovnih očetov slovenske države, France Bučar, v Strasbourgu v Evropskem parlamentu grmel, da Evropa ne sme pomagati Jugoslaviji in njenemu totalitarnemu komunističnemu režimu. Nekateri politiki so ga takrat označili za narodnega izdajalca, ker je šel proti svoji državi.

Tudi zunanji minister Anže Logar je v preteklih tednih, mesecih v tujini odločno nastopal proti svoji državi. Le da to ni čisto primerljivo: če je bil Bučar disident, ki je šel proti oblasti, je Logar s pozicije oblasti šel proti  institucijam lastne države. Vse že vemo o tem, da nam je Bruselj poslal precej ugodno oceno o stanju pravosodja pri nas, dobil pa je pismo zunanjega ministra, da je v resnici vse veliko slabše.

Še prej so v Bruslju dobili pismo o medijih v Sloveniji, da so navadna udbomafijska komunistična zalega.
O tem, kakšni so mediji v Sloveniji, je tuje novinarje minister, takrat je bil sicer še na uradu za informiranje, obveščal menda lastnoročno, tako da jim je pod režo v vratih njihovih hotelskih sob potiskal pisma s podobno vsebino, kot je zdaj romala v Bruselj. Po obliki delovanja je vsekakor napredoval. 

Svetovno znani avtor vohunskih knjig Ken Follet je v oddaji na italijanski RAI primerjal zdajšnjo ameriško vlado Trumpa z Orwellovo državo iz 1984. Kot je dejal, se začne z napadi na pravosodje, pa z napadi na medije in novinarje. Takšne primerjave so seveda pretirane in lahko tudi kontraproduktivne, pa vseeno, Orwell je vedno koristno branje.  Ampak kako lepo bi bilo, če bi bili slovenski ministri in politika tako odločni in ostri, ne samo ko gre za tlačenje navznoter in navzdol, ampak tudi ko gre za odnose navzven. Ko gre za sosede, smo po navadi zelo prijazni in ponižni.

Pa ne samo zdajšnja vlada. Značilen primer so odnosi z Avstrijo. Prav danes je proslava ob obletnici velikega poraza Slovencev, vsaj če gledamo s stališča države in naroda. Pred stotimi leti so se na plebiscitu koroški Slovenci z ogromno večino odločili, da bodo raje pripadali Avstriji kot Jugoslaviji. Seveda so že takrat poznali propagando in lažne novice in manipulacijo in tudi tako prepričevali volivce, ampak dejstvo je, da se je 70 odstotkov ljudi takrat odločilo za Avstrijo.

Proslave se bo udeležil tudi slovenski predsednik Borut Pahor. Vse bi bilo v redu in prav, če bi ob tem, pravijo mnogi nekdanji diplomati in drugi poznavalci mednarodnih dogajanj, v žepu nosil še zahtevo oziroma odločno stališče slovenske vlade, da bo končno notificirala avstrijsko državno pogodbo. Pogodba, ki je temelj avstrijske države, zagotavlja tudi pravice slovenski manjšini, podpisnica je bila Jugoslavija, Slovenija, ki je po mednarodnem pravu njena naslednica, pa te pogodbe ni nikoli notificirala. Ker se Avstrija s tem ni strinjala. In je ostalo pri tem. Pri vseh vladah samostojne Slovenije. Avstrija pa slovenski manjšini ni bila mati, ampak bolj mačeha. 

Zgovoren je podatek, da je nekoč štela sto tisoč pripadnikov, zdaj jih je ostalo samo še deset tisoč. Ker je očitno tudi vsem precej vseeno. Včasih smo šolarji hodili protestirat in smo morali vzklikati, da podpiramo sedmi člen avstrijske pogodbe. Nihče ni prav dobro vedel, za kaj gre, ampak videti je bilo, da je manjšina vsaj nekakšen pomemben element v raznih igrah in pogajanjih in dogovorih. Danes je v naši zavesti skorajda ni.  Slovenska manjšina v Avstriji, kolikor jo je ostalo, je sicer uspešna, ekonomsko in kulturno, tudi bori se za svoje pravice.

Zelo dober primer je bil pred leti, ko je koroški odvetnik Rudi Vouk z izvirno akcijo opozoril, da še vedno niso izpolnjene zaveze o dvojezičnih napisih. Kakšna je bila akcija? Skozi vas, ki bi morala imeti na tabli ime v nemščini in slovenščini, imela pa ga je samo v nemščini, se je večkrat peljal z nedovoljeno hitrostjo za naselja in tako dobil tudi več kazni prometne policije. Pritožil se je in na sodišču dokazoval, da ni kriv, ker, glede na to, da je napis samo v nemščini, ni razumel, da gre za naselje. Vouk se je boril na sodiščih vse do vrhovnega in na koncu dosegel, da so dvojezične table znova prišle v ospredje, vsaj za nekaj časa.

Kolesarji, biciklisti, so v zadnjem času priljubljena metafora za marsikaj, in kot taka je znana že iz polpretekle zgodovine. Poimenovanje za tiste, ki pritiskajo navzdol, klanjajo pa se navzgor ali navzven.