Okoli devetih zvečer prispem na srbsko-hrvaški mejni prehod Berkasovo-Bapska. Odprli so ga pred tremi tedni, ker so begunci na večjem mejnem prehodu Šid-Tovarnik povzročali zastoje. Novi mejni prehod leži na vrhu hriba. Avtobus jih pusti na vznožju in potem se begunci poženejo v hrib, otroci, invalidi, ostareli. Vsi želijo biti čim bližje meji, vsak meter bližje je boljši občutek. V resnici jih samo to žene naprej, da so z vsakim osvojenim korakom bliže nekakšni oazi, ki pa je le fatamorgana. Nemčijo si predstavljajo kot gigantsko tovarno avtomobilov, ki takoj zaposli vsakega, ki pride. Predvsem pa tam je mir. Življenje.
24-letni Amir iz Aleppa bi si želel nekoč v prihodnosti ogledati tekmo Lige prvakov. Že celo življenje navijam za Barcelono, pravi medtem, ko stojiva v blatu pred hrvaško mejo. Kaj ni to dovolj evropsko? Fant, ki pozna dobro glasbo in filme. Kako, da se tak človek ne bi znal asimilirati v naši družbi, če pa je to njegova edina želja? Nov začetek, zapustiti stare navade, ustvariti družino in živeti bolje. Ponosno bi plačeval davke, ker mu je nova država dala možnost preživeti in njegovim otrokom omogočila boljši jutri. Hvaležen bo ostal celo življenje.
Ti ljudje bi delali, nekateri so prodorni, drugi bi opravljali najbolj umazana dela in to z nasmeškom. Nekoč bi radi kupovali, zapravljali in prispevali v socialo za skupno dobro. Res, da niso vsi begunci enaki, vsak je zgodba zase in nekateri bi se verjetno res dlje časa privajali na naše življenje. Morda je to čas, da se tudi mi spremenimo, da dovolimo prevetritev do zdaj slabih navad, da postanemo boljši, transparentnejši, pravičnejši, bolj demokratični, da dovolimo enake pravice tudi tistim, ki so v manjšini. Lahko nam uspe, lahko zgradimo boljšo Evropo, če bomo upoštevali razum in spoštovali ljudi.
V vsaki skupini beguncev je nekdo, ki ima pametni telefon, zelo priročno napravo za na pot. Ti ljudje uporabljajo sodobno komunikacijsko orodje, policija pa za nadzor prebežnikov uporablja le dva ukaza: ''stop'' in ''move''. To pove veliko o tem, kako napačno jih dojemamo. Tudi to, da premražene ljudi, otroke pričakamo na obrežju reke. Da na meje pošljemo sodobno oborožene vojake namesto grelcev. Saj smo ja superiorna svetovna velesila.
Koga se bojimo, kdo nas ogroža?
Invalidi, otroci, aja skrite tolpe salafistov, ki čakajo tedne v blatu, da se infiltrirajo v Evropo. Leto 2015 in sodobne tehnologije nam omogočajo, da lahko hitro odkrijemo ''bullshit''. Če bi bile meje odprte, bi ti ljudje pridno v vrsti pešačili čez našo državo, ne bi se ustavljali in delali štale.
Se morda spominjate izjav ljudi iz držav, kjer je v zadnjih letih divjala vojna. Vsi so rekli, why don't you help us, why? Are we animals? Zakaj nam ne pomagate, zakaj le gledate, a smo živali? Nismo jim pomagali, nikoli. Kako bi lahko, saj nismo politiki. Mi ne odločamo, mi jih le izvolimo. Zdaj so ti ubogi ljudje prišli k nam, pred naša vrata in še vedno se sprašujejo… why, zakaj nam ne pomagate? Živimo v letu 2015, tako oni kot mi bi lahko preko komunikacijskih naprav dobivali ves čas točne informacije, kdo prihaja, koliko in kdaj, kaj potrebujejo. Brez težav, orodje imamo. Pa se še sosednje države, ministrstva in obveščevalci med seboj ne znajo dogovoriti, kako na čim bolj human način rešiti ljudi pred trpljenjem. Samo ''move'' in ''stop'' govorimo ljudem, ki znajo mnogo več. Kaj ni to znak, da sistem, ki ga narekuje politika ne deluje.
Komu služijo meje?
V očeh sveta smo Evropejci frajerji, bogati in izobraženi ljudje, ki živijo v miru. Frajerji bi bili, če bi grelce poslali že pred dvema tednoma v Srbijo, če bi politiki skupaj strateško organizirali nemoten pretok beguncev v Nemčijo, preko mostov ne preko rek. Če bi politiki imeli vizijo, predvsem pa strategijo kako jih čim hitreje integrirati, zaposliti. Frajerji bi bili, če bi naša vojaška velesila na svetu ohranjala mir. Ampak izgubili smo kompas in zdaj bi se radi še zaprli kar v lastno državo in dvignili ograje na mejah. Je to Evropa, ki si jo želimo? Bomo v svetu še ponosno rekli, da smo iz Evrope, ali nas bo sram, ko bomo naslednjič odleteli z letalom na dopust v tople kraje? Že dolgo nas je lahko sram, predolgo smo pasivni, preveč vseeno nam je do ranljivih, naših in tujih državljanov. Nekje na netu sem prebral dober komentar ''menjamo enega nestrpneža za tri begunce''.
Temelji, na katerih smo gradili našo zgodbo o solidarnosti in človečnosti Evrope, se rušijo iz dneva v dan. Pred mejo in znotraj naših meja. Ne glede na to, kdo je kriv za nastalo situacijo, ne glede na to, ali so to ekonomski migranti ali vojni begunci, govorimo o ljudeh. Mraz je, prihaja zima, otroci, invalidi, nosečnice in ostareli več dni preživijo noči brez ogrevanja, mokri v blatu in to Evropa dopušča. Ne smemo dovoliti, da pomembne evropske vrednote v začetku 21. stoletja propadejo.
