KOMENTAR: Laibach so združevalci

Pri Laibachu pa nasprotno niso najpomembnejši odgovori, ampak, kot pravi Slavoj Žižek, vprašanja. Ta so bistveno bolj subverzivna, kot so lahko odgovori. Najbrutalnejši režimi svoje prebivalce polnijo z odgovori. Kako se vesti, s kom se pogovarjati. Kam potovati in kaj delati. In s tega vidika je odprava črnega Laibacha h Kimom povsem uspela. Ves svet se še vedno sprašuje, kaj to pomeni, tako kot so se Severnokorejci zadnjih nekaj mesecev. Laibachi so v Severno Korejo prinesli ogromno vprašanj.

Na turneji pa so kar tako, za sproti, za Slovenijo naredili več kot katerikoli politik v zadnjih tridesetih letih. Tako kot so poenotili naše ljube politike, je uspelo v času osamosvojitve, ironično, le totalitarni JLA. V poznih osemdesetih so skupino napadali ekstremni levičarji. Komunistična Zveza borcev je pisala odprta pisma in zahtevala prepoved njihovega delovanja, danes, 30 let pozneje, se komunistom in Zvezi borcev pridružuje še ekstremna desnica. Laibach združuje politike in njihove aktivistične satelite v odporu in celo odkritem sovraštvu do nerazumljenega in neznanega.

Laibache ta dejstva in napadi zabavajo. "Mi nismo nikoli rekli, da smo umetniki, mi smo inženirji človeške duše," mi razlaga Jani Ivan Novak v nadzorni dvorani Ponghava umetniškega gledališča v Pjongjangu. Pritiskam nanj z vprašanji o povezavi umetniške svobode in cenzure. Ampak cenzura je del njihovega scenskega nastopa, njihovega dela, njihove biti. V Severni Koreji je Laibach v svojem elementu. Bolj ko aparatčiki gledajo vsak njihov korak, bolj ko jim vsiljujejo severnokorejski ritem, bolj se članom Laibacha smeji in bolj so zadovoljni. Končno jih je začel nekdo spet resno jemati, v "demokraciji" je že zelo težko koga užaliti in biti cenzuriran.

Vzroki za cenzuro so bili tako bizarni, da so že sami po sebi karikatura režima. Deklica, ki se sprehaja po travniku, je lahko provokativna le v ekstremnem režimu. Skladba Gremo na goro Paektu nima dovolj veličastnega ritma, pesem Arirang ne sme biti izvajana z dekliškim zborom, ker bi te stale za belopoltim pevcem, to pa ne gre. Spet tretja pesem ni pravočasno prišla do cenzorjev. Še najbolj razumljivo je, da ne želijo, da Mina Špiler poje pesem v napačnem dialektu. Prevedla ga je namreč prevajalka iz Južne Koreje in v besedilu nehote pustila nekaj napačnih južnjaških besed. Za videoprojekcije treh pesmi so kar sami prinesli videogradivo z besedami: "Verjemite, čudoviti posnetki so, boljši kot vaši."

Po nekaj dneh ugotovimo, da ne gre za cenzuro, le hud strah pred neznanim. Najraje bi imeli Laibach brez Milana Frasa. "A je lahko brez te kape? Tako strašna je!" nas sprašujejo vse po vrsti. Kot bi rekli, Rolling Stonesi so super, samo Mick Jagger nam ni všeč, je lahko vsaj pri miru z boki? Queeni so sijajni, ampak a lahko nastopijo brez Freddieja Mercuryja, preveč je gej, v Severni Koreji pa nimamo homoseksualnosti. Vsi s Komiteja za kulturna sodelovanja bi radi vedeli, ali so Laibachi res fašisti, pa jim povem, da so fašisti s pomežikom desnega očesa, pa da tega še doma ne razumejo.

Prvi dan vaj se ves dan ni zgodilo čisto nič. Ves dan se je postopalo gor in dol in čakalo stojalo za klaviature, žice, ki povezujejo zvočne monitorje pa so bile tako stare, da je vseskozi prekinjalo povezavo. Ko je bobnar Janez Gabrič opazil, da je koža na njegovem bobnu stara že več let, se niso dali prepričati, da jo je treba zamenjati. Sam namestnik ministra za kulturo Severne Koreje se je usedel za bobne in ob nežnem udarjanju dokazoval, da je koža čisto dobra. Ni pomagala razlaga, da Gabrič zamenja kožo na vsaka dva ali tri koncerte. Razglašen koncertni klavir so uglaševali štiri ure, na uglaševalko pa smo čakali polna dva dneva. Ko so končno povezali zvočne monitorje, se je povezava naključno spreminjala – enkrat je bila na isti liniji pevka, drugič bobni. In že tu se je pokazala vsa neučinkovitost socialističnega samozadostnega džučeja. Množica Korejcev, ki delajo, naredijo pa nič koristnega.

V resnici v Severni Koreji še dolgo ne bodo razumeli, da je Laibach eno tistih ogledal v lunaparku, ki te popači, da se sprašuješ: Sem to res jaz? Tako je bil nastop Laibacha v Severni Koreji popolna zmaga za skupino in popoln poraz za sistem. Tudi če bi Laibachi po korejsko čepeli v krogu in brez inštrumentov peli hvalnice Kimom v ritmu srca velikega vodje, bi bili to še vedno Laibachi. Tako je na koncu ostalo le še eno laibachovsko vprašanje: kam zdaj? Logični postaji bi bili koncert s Thompsonom v Čavoglavah ali pa na katerem od naših strankarskih zborovanj. Tu in v Severni Koreji je Laibach najbolj v svojem elementu.

Aja, pa še to. Če kdo še vedno potrebuje razlago, ne, niso fašisti. Ne glede na to, kaj vam govorijo.

*Kaj to pomeni?