KOMENTAR: Lahko si oddahnete, svet ni znorel. Vedno je bil tak

Umazan podtalni boj z veliko civilnimi žrtvami je star, kolikor so stare naše civilizacije. Partizani so bili banditi, označeni za teroriste. Nekoč za naciste, danes za nekatere druge. Disidenti, nasprotniki komunizma so bili označeni za teroriste. Pri nas smo po drugi vojni imeli teroriste te ali one strani. Ustaši so rušili Tita, menda celo z bombami na letalu, jugoslovanske obveščevalne službe so pobijale imigrante. Po Nemčiji je morila RAF, med Britanci IRA, Baskovska ETA je v Španiji pobila 829 ljudi, na Korziki je na desetine bomb postavila FLNC. Za terorista sta bila razglašena Nelson Mandela in Mahatma Gandi. Bill Clinton je OVK najprej označil za teroristično organizacijo.

Terorizem ni nič novega, menjajo se le žrtve in krvniki, ideologije in oblasti, vse ostalo so nianse. Bistveno je, da absolutne varnosti ni in je nikoli ne bo.

Iskanje krivca za val islamskega terorizma v Evropi je jalovo početje, vzroki so drugje, v nas samih. Niso prišli čez noč, z nekega temnega otoka. Kot družba, ki uživa v sadovih, smo odgovorni tudi za vse škodljive posledice.

So krive varnostne službe? Belgijska je sicer res raztreščena, ampak to je tako, kot bi krivili gasilce za gozdne požare. Ja, lahko se jih trudijo preprečiti in veliko tudi jih, ampak zagorelo bo v vsakem primeru. Pomembno je, kako se odzovemo.

Reakcija Slovenije in Slovencev na teroristične napade je ali zelo vaška (v najboljšem primeru provincialna) ali pa zelo otročja.

Pretvarjanje, da se nam na naši kmetiji ne more nič zgoditi, je smešno. Milni mehurček nas varuje pred črnim, grdim svetom!
Podobno so trdili v Tanzaniji, dokler ni padlo ameriško veleposlaništvo v Dar el Salaamu. To je bila uvertura v kariero Bin Ladna in s tem je hitro prišel na vse naslovnice.

V Ljubljani imamo veleposlaništvi ZDA, Rusije, policijsko upravo in vrtec – vse v dometu enega kombija z eksplozivom. Res kdo misli, da ne bi o tem poročali povsod po svetu?

Statistično bo še dolgo časa veljalo, da imate bistveno večjo možnost, da vas udari strela, kot da se znajdete sredi napada. Se pa zgodi. Strela in napadi. Biti prepričan, da ne bo več napadov, je enako poniglavo kot računati, da z oblakov ne bo več strel.

Še preden pa se zgodi, se moramo zavedati, da smo si v resnici sami največji sovražnik. Ne zanima nas, da so slabe belgijske službe še vedno bistveno sposobnejše od naših. Od oblasti niti ne zahtevamo, naj vsaj malo uredi varnostni sistem, nam je enostavno luštno, da policistov ni na ulici, naj večno stavkajo. Ne gane nas, da vojske praktično nimamo in da je gola in bosa. Živel Gandi, živel dalajlama.

Uganete, kaj pravi dalajlama, kaj je pametno narediti, ko nekdo strelja nate? Streljati nazaj.

Odgovorov na težka vprašanja ne iščemo v sebi. Smo utemeljitelji novega pregovora: "Če lahko sprejmeš odgovornost, jo preloži na drugega."

Razumem kazanje s prstom na migrante, begunce, priseljence. To je daleč najlažja pot, čeravno nima povezave ne z dejstvi, ne z zdravo pametjo. In najlažja pot je navadno tudi najbolj zahrbtna.

Lahko se res potrudim in razumem vzgib.

Ko živimo na samotni kmetiji, so ponoči vse krave črne, vsak strah ima ogromne oči. In lažje je najprej ustreliti in šele potem spraševati. Vsaka senca je senca volka, in ko ustrelimo v temo ... se lahko ustrelimo koleno. V najboljšem primeru pa zadenemo svojega psa.

Lažje je streljati v temo, kot vdihniti, počakati, pomisliti ... in prižgati luč.

Poglejmo preverljiva dejstva.

Ob 1.255.640 prosilcih za azil v zadnjih 12 mesecih še danes niso dokazali, da bi bil kdorkoli od teroristične celice povezan z begunci. Mi lahko nekdo izračuna, prosim, odstotek, tudi če bi bilo vseh 16 napadalcev Abaoudove celice beguncev? Še vedno bi bilo daleč, daleč pod vrednostjo matematične napake, da bi kdorkoli s kančkom soli v glavi empirično ali statistično, vzročno-posledično povezoval pojava.

Dejstvo je, da se le redka ljubezenska zgodba začne z zaničevanjem, poniževanjem in prezirom. Sovraštvo NE MORE roditi ničesar drugega kot sovraštva. Če je naš namen, da nas begunci, prosilci za azil v Sloveniji, zasovražijo, potem, ja, protesti, grafiti, pljuvanje, kakšen pretep ... potem lahko računamo, da smo na dobri poti k "izvrstnim" odnosom. Sicer nimajo nobenega razloga, da bi nas sovražili. Kaj takšnega lahko trdi le nekdo, ki se na islam, Bližnji, Srednji vzhod in drugačne civilizacije spozna le preko čevapčičev brez svinjine. Edino zdravilo za takšno bolezen sta knjiga in kakšno potovanje. Poleti dlje od Červarja za novo leto pa dlje od Sarajeva in splavov na ustju Save in Donave.

Zgodba je drugačna v nekdanjih kolonialnih silah, v Belgiji, Franciji, na Danskem, v Britaniji. Tam so dali priseljencem z izkoriščanih kolonij v drugi, tretji generaciji veliko priložnosti … pa tudi dovolj razlogov, da družbo zasovražijo.

Anomalij in deviacij ne bomo nikjer, nikoli odpravili, imamo pa v Sloveniji še možnost, da ustavimo take pojave. Lahko preprečimo sistemsko radikalizacijo ‒ skrajnežev. Islamskih skrajnežev, kajne? Ne le islamskih, pri nas je že v vsakdanjem življenju dovolj levih in desnih skrajnežev. Precej precej več kot islamskih.
Ne trdim, da je odgovor na vsa vprašanja skupinski vpis v Hare Krišno in cingljanje na Prešernovem trgu, ali skupinski objemi ob petju kumbaja.

Pomaga pa, če se poskušamo vživeti v vlogo človeka zraven nas. Belega, črnega, rdečega, zelenega. V barvi kože ali politični misli, vsak ima svoje težave in strahove. Odgovori na vprašanja, kako se zoperstaviti terorizmu, niso daleč, na drugih celinah. Odgovori so doma, v empatiji, v vsakem od nas.

V srcu in v dejanjih.