KOMENTAR: Balkanski bojevniki in naši otroci?

250 strani dolga obtožnica govori o tem, da je za prijetjem skupine težko in dolgotrajno delo preiskovalcev. Dve leti preiskave, tajni ukrepi, sledenje skupini, ki naj bi dobavljala enormne količine kokaina. in s tem, lahko sklepamo, tudi mastno služila. Bo teh 250 strani dovolj, da tožilstvo dokaže, da gre res za organizirano kriminalno združbo, ki je tihotapila in preprodajala mamila, ali bo morda nekoč, za zadoščenje tistih, ki niso uspeli, postala le dobra knjiga? Pa morebiti izziv za kakšen filmski scenarij? Kajti te vrste knjige in filmi gredo danes zelo dobro v promet. Vsi, vključno z mano, radi gledamo "kriminalke", a verjetno se marsikdo ne zaveda, da to, kar te knjige in filmi prikazujejo, ni plod domišljije kot Vernovih 20.000 milj pod morjem, temveč je odtis življenja, ki se tam zunaj zares dogaja. Pa ne le tam daleč zunaj, v Kolumbiji, Ameriki in njenih revnih četrtih, temveč tudi pred našimi vrati, na naših dvoriščih. Droga se prodaja tudi pred osnovnimi šolami, ki jih obiskujejo naši otroci, in se ponuja v lokalih, ki jih obiskujejo naši najstniki.

Zame osebno so preprodajalci mamil najbolj krvoločni kriminalci. Zakaj? Ker so to ljudje, ki sejejo smrt, pa ne le njihovih sodelavcev, ki bi jih izdali in zato klavrno končajo razkosani na kakšnem smetišču ali pa obteženi globoko na dnu morja v kakšnem pristanišču, temveč jemljejo tudi nedolžna, naivna, nevedna mlada življenja. Kajti ta mamila, ki jih ljudje v kriminalnih združbah preprodajajo "na veliko", potem navzdol po njihovi "prehranjevalni" verigi drobijo, v drogo mešajo tudi zdravju zelo nevarne snovi, da bi povečali profit (tudi strupe, kot je strihnin – strup za podgane), in na cesti preprodajajo. Seveda, na začetku je zastonj, toliko, da mladi, naivni, nevedni pridejo na okus, kako je to dobro in fajn, potem pa se začne: boj za drogo, zatem, včasih hitro, lahko pa dolga desetletja zatem, boj za življenje, boj za življenje brez drog.

Pred očmi imam veliko takšnih mladih iz moje mladosti, ki so zašli. Več jih je umrlo zaradi predoziranja, bili so komaj polnoletni ali malo čez. Tako sem za prvo novico po novem letu (30 let nazaj, ko sem delala za časopis Dnevnik) poročala o svojem osnovnošolskem sošolcu iz najboljšega 8. C iz Lucije, a ne v stilu veselih novic in prvih novorojenčkov, temveč sem poročala o njegovi smrti, ki zaradi droge ni dočakal več kot 20 let. Bilo jih je veliko, in še veliko jih je, tudi danes. A tega ne vidimo, ti mladi niso glasni, skrivajo se, skrivajo se tudi njihove družine, nemočne, globoko prizadete in v strahu, kaj prinese jutrišnji dan. Kajti, ko nekoga potegne v mamilarski vrtinec, je nemogoče napovedati, kakšen bo izhod iz tega smrtonosnega plesa. 

Tisti, ki se ne izvlečejo, odidejo v tišini. Pri ostalih, ki imajo "več sreče", pa bodo sledila lahko tudi dolga leta, celo desetletja, preden bodo postali spet ljudje, brez potrebe po uživanju mamil. Da ne omenjam gmotne škode, ki jo zaradi uživanja povzročijo, uničenih človeških vezi, tudi zakonov, pretrganih stikov z otroki. Ja, vse to je skrito, ko poročamo o tem ali onem zasegu tega ali onega mamila, ki je zavito v lepe zavoje, in na prvi vtis zgleda kot bela moka ali rjavi sladkor. Ko vidimo te snovi, nimamo pred očmi žrtev teh praškov, s prodajo katerih si trgovci smrti kupujejo vile, živijo nesramno razkošno in svoje otroke pošiljajo v najboljše šole. To me vselej presune, ko slišim, kako nekdo, ki je prodajal mamilo neznanim otrokom, za svoje otroke skrbi in je zgleden očka ali mamica, kar marsikdo opazi in celo pohvali, seveda ne vedoč, kaj ta priden očka ali mamica počne drugim otrokom.

Na stotine kilogramov kokaina naj bi pod okriljem Dragana Tošića, prvoobtoženega od 12 v Balkanskem bojevniku, pripotovalo iz Južne Amerike v Evropo, tudi Slovenijo. In morda je kakšen gram tega istega kokaina kupila tudi mladenka, ki jo boste danes slišali v zgodbi v oddaji Svet na kanalu A. Mladenki, ki se je z drogo srečala že zelo zgodaj, že konec osnovne šole. 

Lepo je povedala, koliko kaj stane in kako si je drogo kupovala z denarjem od staršev, četudi niso vedeli, da ga za to uporablja. In kot boste videli, niti ni potrebno tako zelo veliko denarja za nakup mamil, kot bi kdo pomislil. Ker preprosto ni hotela hoditi v šolo, kot mi je povedala: "Ni se mi dalo, nisem bila motivirana za to," in je hodila le ven, se zabavala, uživala mamila, so jo namestili v Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora pri Grosupljem. A tudi ta premik je ni streznil, tako jo je pot pripeljala na zadnjo stopnico pred pravim zaporom – v edini Vzgojni dom v naši državi v Radečah. Tam mlade od 14 do 23 let s sklepom namesti sodišče zaradi storjenih kaznivih dejanj, ki jih praviloma spremljajo tudi čustvene in vedenjske težave. Vzgojni ukrep se izvaja najmanj eno leto in največ tri leta. V tem času pa zaposlene čaka zelo težko delo. Prevzgoja ni tako enostavna, saj je treba poseči globoko in tudi v vso družino. Včasih je težje prepričati starše kot njihove otroke, mi pove tamkajšnja psihologinja, ki je vodja Oddelka za vzgojo. Nekateri so namreč prepričani, da je za vse bila kriva le slaba družba, a Vanja Počivalšek pove, da so mladi, ki tu pristanejo: "Velikokrat brezciljni, niso hodili v šolo, izvrševali so kazniva dejanja, s starši so se kregali, zunaj niso imeli nekega pozitivnega lika, po katerem bi se zgledovali, posledica tega je ponavljanje kaznivih dejanj. Zato jih sodišče namesti v prevzgojni dom Radeče."

7. decembra bo že 70 let, odkar je Prevzgojni dom Radeče odprl svoja vrata. "V tem času smo pomagali 2797 mladim. Veseli smo, ko se nam kdo od njih javi in pove, da si je uredil življenje. Seveda so pa tudi takšni, ki jim naš vzgojni dom ni tako pomagal, kot bi si želeli, in nadaljujejo s kaznivimi dejanji in se tudi znajdejo v zaporu," je povedala direktorica Viktorija Erpič ter dodala nekaj zelo zaskrbljujočega: "Skoraj vsi, ki pridejo v Radeče imajo probleme z drogo, nekateri tudi že zelo resne, pa tudi z alkoholom, kar ni za zanemariti. Skrbi pa tudi to, da v zadnjem času opažamo porast kaznivih dejanj s področja spolnega nasilja."