Kolikokrat ste že razmišljali o svoji smrti?

Da nas po smrti čaka še ena priložnost, možnost da napredujemo, ali pa da nas karma kaznuje in se moramo v naslednjem življenju bolje izkazati, je bila vedno stvar, ki me je zanimala in v katero bi, če sem povsem iskrena, rada verjela.

Ampak, seveda sem kot človek skeptik glede vsega neotipljivega, a kolikokrat ste si že kot Cher rekli: "Če bi lahko zavrtel/a čas nazaj" ali pa v nekem sanjarjenju izustili :"To se bo zgodilo v nekem drugem življenju". Kaj če bi se ponovno rodili, kaj če bi imeli v sebi vso moč, ki bi jo potrebovali za pravilne odločitve, kaj če bi imeli vse talente, da bi postali, izživeli tisto, o čemer sanjarite danes?

No, ne moremo mimo tega,da reinkarnacija pravi, da boš v naslednjem življenju plačeval za svoje grehe trenutnega, v tem primeru si si pač sam kriv, ampak če si dober človek, če delaš dobro tako sebi kot drugim, in to pomeni, da si koristen na tej Zemlji, potem si tudi na dobri poti, da ti bo v naslednjem življenju še boljše. No, mogoče sem vse res malo poenostavila, ampak če se vrnem k mojemu prispevku. Bilo je konec julija, ko sem se dobila s predstavnikom Hare Krišna pri nas. Povedal mi je, da v templju praktično vsi vedo, kaj so bili v vsaj enem od prejšnjih življenj: "Kako ste pa to izvedeli?". Obstajajo trije načini, eden od njih je regresija. Gre za hipnozo v praktično budnem stanju, ko se poglobiš v svojo podzavest, ti ta odpre spomine prejšnjih življenj.

Seveda je bila ta tema hrana za mojo radovednost - da bi lahko sama to odkrila, ali je res ali ni, ne samo da poslušam izjave ljudi s to izkušnjo, ampak da jo pridobim sama.

Posredoval mi je kontakt gospe Petre Guštin, hipnoterapevtke. Poklicala sem jo in najin pogovor je trajal ... Zanimalo me je praktično vse, od njenih začetkov regresije, do vprašanj, kaj če je to vse le konstrukt sugestij, delovanja naših možganov, sestavljanja spominov, asociacij med seboj, kot neke sanje. Povedala mi je, da se lahko tako kot pri spominih zgodi, da se kakšno sporočilo izgubi, preoblikuje, a nič več kot to.

Pove mi tudi za 40-letno raziskavo profesorja psihiatrije Iana Stevensona, ki jo nadaljujejo še danes – zbrali so 25 tisoč zgodb, ki naj bi bile spomini preteklih življenj, predvsem otrok, mlajših od sedmih let, ko jim kritični um še ne zapre dostopa do podzavestnega uma, kjer naj bi se ti spomini skrivali. Skoraj polovico teh zgodb so potrdili – našli so povezave, arhive, ki naj bi pokazale resničnost pričanj. Ampak profesor ni nikoli zares dobil priznanja znanosti za svoje delo ...

Obstaja tudi veliko dokumentarcev, v katerih razkrivajo zgodbe in neverjetne povezave s preteklimi življenji in na drugi strani strokovnjaki, psihologi pravijo, da če boš iskal neke povezave, jih boš našel – bila je na primer narejena raziskava, kjer so majhnim otrokom rekli, naj si izmislijo namišljenega prijatelja, spraševali so jih, kako je videti, kaj rad počne in podobno in potem te opise primerjali z opisi otrok, ki so preminuli ... Našli so kar nekaj povezav ...

Tudi kraljica pogovornih oddaj Oprah je tekom svoje kariere večkrat gostila "reinkarnirane" osebe in raziskovalce na tem področju. V začetku devetdesetih je gostila dečka, ki je pred leti narisal skico dneva, ko je umrl v državljanski vojni. Zdaj pegasti rdečelasec je rekel, da je videl svojo kožo, bil je temnopolt. V odlomku te oddaje, ki sem jo našla na YouTubu ni bilo vprašanja (ali pa ga niti kasneje ni zastavila), če je ta deček videl filme, slike, slišal pripovedovanja, opise državljanske vojne, da je znal tako točno povedati,kako je bil videti njihov tabor, kako so imeli postavljeno medicinsko pomoč, kako so ga ranjenega prevažali in tako naprej ... To je prvo vprašanje, ki se mi poraja v mislih ob takih zgodbah. Koliko si imel neposrednih in posrednih stikov z informacijami, ki si jih videl v teh svojih spominih pretkelih življenj?

Najbolje, da ugotovim sama.

S Petro sva se dogovorili za datum najinega srečanja, ki bi zame pomenil tudi regresijo. Bila sem kar nestrpna, a hkrati malo prestrašena, v tistem času sem večkrat slišala ljudi, ki so mi rekli: "Ne igraj se s tem", šla sem na internet, brala forume z izkušnjami ljudmi ...Tisti, ki so jih dejansko imeli, so govorili o prijetni izkušnji. Tisti, ki jih niso imeli, so govorili o grozljivih zadevah, kot o primerih, ko so ljudje zblazneli, ali da so jih videnja popolnoma obremenjevala in so morali poiskati pomoč.

In potem sem si rekla: "Tjaša ..., če tale ženska ne bi bila tako prepričana vase, da te ne bo potisnila v hipnozo, zaradi katere bi zblaznela, verjetno ne bi šla to početi pred kamere ... Verjetno bi bil to ultimativni potop njene kariere ... pa moje tudi."

Da ne ponavljam vsebine prispevka, ki bo na sporedu jutri v Svetu, se bom osredotočila na mojo izkušnjo kot občutke pri iskanju, ne samo svojih preteklih življenj, ampak tudi, ali je kaj resnice v tem ... Ko sem bila v hipnozi, sem podlegla vsem sugestijam o sprehodu po stopnicah, ki so vodile v mojo podzavest, do tega, da sem videla vrata, za katerimi se skriva moje prejšnje življenje, kar se je dogajalo, je najlažje primerjati s sanjarjenjem.

Ali kdaj sanjarite? Si predstavljate, da ste na primer nekje drugje kot na svojem delovnem mestu, s svojo skrito simpatijo na primer ... Tukaj vi vodite, kako bo potekal ta film v vaši glavi. No, med regresijo, pa je bil način, kako sem videla neko dogajanje enako kot med takšnim sanjarjenjem, samo da jaz nisem bila režiser. Podobe so se pojavljale brez mojega nadzora in vsakič, ko nisem znala pojasniti, kaj se dogaja – z Guštinovo sva namreč komunicirali – ona me je vodila do vrat življenj tistih, ki so živeli pred današnjo Tjašo, jaz pa sem ji povedala, kaj vidim in ko je rekla na primer "pojdiva 15 minut naprej" in tlesknila s prsti, sem v momentu, ko sem slišala zvok prstov imela pred seboj drugo podobo, scenarij.

Spoznala sem mladega moškega, ki mi je povedal, da je v svoji regresiji videl točno letnico, prebral svoje ime in videl, kaj počne, videl je, kje se nahaja – v Franciji, govoril je francosko, vprašala sem ga, če tudi sicer pozna jezik, "ja, všeč mi je, poznam nekaj besed, ampak nikoli nisem govoril tekoče francosko, kot v samem času moje regresije". V hipnozi je šel v dve svoji življenji, ki sta bili eno za drugo. V enem je bil znano ime, za drugega se je moral z arhivi malo bolj naprezati, a pri obeh so mu razkrili prava imena, kraje, letnice, glasbo ... Po pogovoru z njim sem, priznam, rekla "Uau!"

Ko sem vstala iz hipnoze in sva se z Guštinovo pogovarjali na štiri oči, saj sta naju snemalca v času regresije pustila sami (kakšna ironija – ne počutim se dovolj sproščeno za hipnozo pred kolegoma snemalcema, ki večkrat na teden preživimo skupaj cel dan, zdaj pa bom to pokazala celi Sloveniji). Bila sem zmedena, nisem vedela, ali bi verjela temu, kar sem videla, "kakor ste se obnašali v hipnozi, se mi zdi da je regresija uspela, dosegli ste 2. stopnjo od 5, kar je za prvič zelo dobro", sem izvedela. V tretji in četrti fazi že padaš v konkretne občutke, doživljaš čustva, v najglobji – 5. fazi pa videnja doživiš, kot da si tam - deja vu.

Nobena od podob ni bila povezana z mojim takratnim razmišljanjem, da bi si jo nekako vrinila v moja videnja, je pa res, da mi nobena od podob ni bila tuja. Vse sem že nekje videla, slišala, vse mi je bilo znano, pričakovano na nek način. Ali so mi to zakuhale avtosugestije?