Koliko je vredno človeško življenje?

Pa vendar. Koliko je vredno človeško življenje? Nekje sem brala ocene nemškega raziskovalca in filmarja Petra Scharfa, ki se je lotil teh izračunov. In ocenil, da je človeško življenje vredno le 1.500 evrov. Ta izračun je seveda strogo kemičen. Toliko naj bi bile vredne sestavine, ki nas tvorijo, največ, skoraj polovico naše vrednosti, predstavlja ogljik. Seveda pa to ni vrednost našega življenja. Tem temeljem je treba dodati še marsikaj, vzgojo, oskrbo, šolanje ... Vse skupaj naj bi na koncu naneslo 160 tisočakov. Precej več pa smo vredni »po delih«, predvsem na črnem trgu vrednost močno naraste. No, če pa ostanemo pri realnih podatkih. Britanski zdravstveni sistem je npr. ocenil, da je eno leto zdravega človeka vredno dobrih 35 tisočakov.

Kje pa je meja, komu pomagati, kdo si bolj zasluži pomoč? Kdo je tisti, ki oceni, komu naj ljudje pomagajo? Vsak se odloča sam. Po dosedanjih izkušnjah vidimo, da različne zgodbe ganejo različne ljudi. Eni pomagajo izključno otrokom, drugi le, kadar družine ostanejo brez domov zaradi naravnih nesreč, tretji starostnikom, četrti ljudem, s katerimi se zaradi takšnega ali drugačnega razloga poistovetijo, peti vsem, šesti nikomur. Eni pomagajo materialno, drugi s pozitivno mislijo, tretji finančno, četrti z molitvijo … Nekateri pa se jezijo. Jezijo se na sistem, ki omogoča, da morajo ljudje prositi za pomoč, jezijo se na razmere v zdravstvu, jezijo se na delodajalce, na medije, tudi na ljudi, ki potrebujejo pomoč. In obstajajo ljudje, ki vedno obsojajo. Ki najbolj vedo, kaj se nekje dogaja, ki so poznavalci vseh in vsega. Nekakšni "kavč selektorji" za družbo so to. Vedno znajo povedati, da si nekdo ne zasluži pomoči, da se okorišča, da družbo izkorišča itd. In ja, tudi to se zgodi, ne moremo reči, da se to ne dogaja. A se dogaja redko.

Prevlada negativnih komentarjev

Spomnim se primera, ko se je Slovenija združila pri zbiranju sredstev za operacijo punčke v ZDA, ki je bila, mimogrede, zelo uspešna. Koliko negativnih komentarjev smo bili, predvsem pa njeni starši, takrat deležni. Da zakaj sploh prosijo za pomoč, ko pa imajo tako lepo urejeno stanovanje. Kot da bi morali živeti pod mostom, da bi si lahko privoščili operacijo. Kot da bodo s prodajo gospodinjskih aparatov, ki so jih kupili že pred rojstvom deklice, zaslužili dovolj. Kot da si ne zaslužijo tople postelje in čistega urejenega stanovanja, ker so si drznili prositi za vaš evro ali dva.

In podobno se dogaja tudi v primeru družine Bezenšek. V oddaji Svet smo že aprila predstavili zgodbo družine. Kdo je tisti, ki jih lahko obsoja, ker deček živi? Kdo ju lahko obsoja, ker ga nista zaprla v sobo, ampak o njegovi bolezni odkrito govorita? Kdo je tisti, ki govori, da se z usodo dečka okoriščata? Mislim, da je ravno obratno, da se je usoda grdo poigrala z družino. Dala jima je prekrasno bitje, zdaj jima ga bo vzela. Kdaj, ne ve nihče. In morda je prav to tisto, kar je najhujše. Čakanje. Zavedanje, da je morda danes lahko zadnji dan, ko je Viljem Julijan še lahko v objemu mame, očeta in sestrice. Ali pa jutri. Ali pojutrišnjem. Gotovo pa je, da takšnih dni ne bo več veliko. Viljem Julijan je neozdravljivo bolan, ima redko bolezen, imenovano gangliozidoza. Je edini v Sloveniji s to boleznijo in zanjo ni zdravila in zanj ni pomoči.

Preveč žalostnih usod

Bi starša morala obupati, jokati, se zapreti med štiri stene in skrivati pred svetom? Ali pa povedati, kaj se dogaja? Deliti svojo usodo. Nista edina. Nista prva in ne zadnja, ki bosta izgubila otroka. Mnogo je takšnih žalostnih usod. Premnogo! In prav je, da se o tem govori. Prav je, da predstavita simptome, morda bo zgodba modrookega dečka komu pomagala. In ja, res je. Ne prihajata z družbenega dna. Imata svoje življenje. Imata še hčer. Imata streho nad glavo in poln hladilnik. A to ne pomeni, da ne potrebujeta pomoči in da nista upravičena prositi zanjo. Dokler je deček še živ, je njuna prva in edina vloga biti oče in mati. Ne bodo imeli veliko skupnih trenutkov, zato je prav, da te, ki jih imajo, užijejo 200 %. In tisti, ki ju poznajo, vedo, da potrebujeta pomoč. Zato so se obrnili na očetove stanovske kolege in poskušali organizirati koncert, s katerim bi pomagali njima pri oskrbi dečka, preostanek pa bi šel v sklad, ki sta ga ustanovila in ki je namenjen pomoči otrokom z redkimi boleznimi.

Med vikendom sem na Facebooku zasledila zapis Rebeke Dremelj, da odziva med glasbeniki preprosto ni bilo. In delila sem njeno razočaranje. Je res tako težko potrditi udeležbo in odpeti pesem ali dve? Predvsem za to, ker gre za stanovskega kolega. In smo spet na začetku. Je teh dobrodelnih dogodkov preveč? Morda, a ta sklad nosi dečkovo ime in to je zapuščina, ki jo bo fantek pustil temu svetu po svojem mnogo prekratkem življenju.