Po kriterijih mednarodne organizacije dela je bilo je bilo marca 2002 68.000 brezposelnih, po podatkih Zavoda za zaposlovanje pa nekaj več kot 103.000. Upoštevaje še podatke Statističnega urada pa je bilo lani v Sloveniji brez službe več kot 130 tisoč ljudi.
Razlog za tolikšno različnost, ki postavlja pod dvom objektivnost merjenja brezposelnosti, je različna metodologija. Po mnenju sindikatov država zaradi boljšega vtisa seveda uporablja najnižjo številko.
Po besedah Tomaža Smrekarja iz Statističnega urada se najnižja številka - torej t.i. anketa mednarodne organizacije za delo (ILO) - uporablja za primerjavo z drugimi državami, register Zavoda za zaposlovanje za regijsko primerjavo, podatke statističnega urada - ki se zdi sindikatom še najbolj realen - pa kombiniramo.
Kot je v pogovoru za 24 ur povedala Staša Baloh Plahutnik z ministrstva za delo, temelji metoda ILO na anketi, ki jo izvedejo na vzorcu približno enega odstotka populacije in meri število brezposelnih, ki so hkrati iskalci zaposlitve, ki v tednu dni niso delali in prejemali dohodkov. Številka zavoda za zaposlovanje pa je višja zato, ker beleži vse prijavljene za zavodu, ki pa niso nujno tudi aktivni iskalci zaposlitve, je pojasnila Staša Baloh Plahutnik.
Po mnenju sindikatov je med 62 tisoč ljudmi, ki so se ob popisu prebivalcev opredelili za nezaposlene, a hkrati niso prijavljeni na zavod za zaposlovanje nekaj študentov in starejših oseb brez izobrazbe, velika večina pa je takih, ki delo - tudi več let - opravljajo le honorarno. Dolgoročno bo ta skupina ljudi v prihodnosti samo v breme države, saj gre za ljudi brez zanesljivih prihodkov, brez socialne varnosti in posledično tudi brez pokojnin.
