Ko veš, da si priletel domov

Prvo letalo slovenskega letalskega prevoznika – ta se je takrat imenoval Adria Aviopromet – je na brniškem letališču pristalo 24. decembra 1963, redni letalski promet pa je bil vzpostavljen 9. januarja 1964. Mineva torej 60 let, odkar je na ljubljanskem letališču stekel potniški promet.

V 60. letih je prek letališča, ki se danes imenuje Letališče Jožeta Pučnika, potovalo več kot 47,7 milijona potnikov, izvedenih je bilo več kot 1,1 milijona premikov letal in oskrbljenih približno 662.000 ton tovora. Po skromnih začetkih danes nudijo 150 letov tedensko na 25 destinacij.  

O posebni prireditvi ob tem jubileju smo ta teden že poročali, slavnostna govornica je bila predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je v govoru med drugim razkrila, da je bila v času študija prava tudi sama stevardesa, ki je večino poletov začenjala prav z Brnika, in se tja tudi vračala. "Veš, da si priletel nazaj domov," tudi ona izpostavi neravnodušnost ob pristanku v objemu domačih zelenih gozdov in visokih gora. Enako so poudarjali tudi znani Slovenci, ki so se pojavili v videu, posnetem ob 60. jubileju.

"Oh, kako rada imam ta zvok," je dejala, ko se je prav med njenim govorom nenadoma zaslišalo brnenje motorjev airbusa British Airwaysa, ki je potnike popeljal proti Londonu. Opisala je, kako je nekoč tekmovala s piloti, kdo bo prej prepoznal letalo v zraku. Po lastnih besedah ji je šlo to kar dobro in še vedno ji gre, je z nasmehom spomnila na podrobnosti, ki pomagajo ločiti airbusova letala od boeingovih.

S službenih poti bi lahko domov odkorakal peš

Letališče je pustilo pečat v življenju številnih Slovencev, predvsem okoliških prebivalcev. "Kot otrok sem bil velik ljubitelj letal, s prijatelji iz soseščine smo peš prihajali gledat, kako so vzletala, takrat še s tiste betonske piste, še danes se spomnim tega. Tudi s šolo smo večkrat prišli sem, zame kot otroka je bil to neodprti svet in sem si vedno želel čimprej leteti. Hotel sem se vpisati celo v tečaj v Lescah, da bi postal padalec," se spominja Franc Čebulj, ki danes že osmi mandat sedi na položaju župana občine Cerklje na Gorenjskem, kjer ležita naselji Spodnji in Zgornji Brnik, kamor je umeščeno največje slovensko letališče.

Želja, da bi poletel, se mu je uresničila leta 1983, ko je z ženo in hčerko prvič odletel v Dubrovnik. Pozneje pa poti v zraku niti ni več štel. Bil je namreč tudi poslanec v državnem zboru v ključnih letih za Slovenijo: "Takrat smo veliko hodili po svetu, saj smo lobirali za sprejem v Evropsko unijo," pojasni. V smehu pa doda, da so mu kolegi zavidali, ko se je šalil, da ne potrebuje prevoza do letališča, saj živi tako blizu, da lahko pride tudi peš, z roko pokaže v smeri vasice Adergas, za katero se dvigujejo mogočne gore. Na visokih vrhovih Kamniško-Savinjskih Alp se še vedno svetlikajo bele zaplate snega, v daljavi se ponosno dvigujejo Julijci. 

Le posamezni tuji čarterji

Jure Mežnaršič se je na Aerodromu Ljubljana zaposlil novembra 1978. Sprva kot ekonomist pripravnik, nato je prešel v komercialo, postal je vodja oddelka prodaje in nabave, leta 1986 pa komercialni direktor. Na tem položaju je ostal več kot 20 let, upokojitev pa je dočakal na mestu svetovalca uprave. Kot pravi, pa je šlo za "mehak prehod". "Ni bilo tisto, da si danes v pisarni, jutri te pa več ni. Moj zadnji delovni dan je bil 31. marec, ker pa je udarila epidemija novega koronavirusa, smo zadnja dva tedna delali od doma, zato je bil to en tak mehak prehod v upokojitev, saj takrat nikogar ni bilo v pisarni," se zahahlja.

Iz dolgih desetletij, ki jih je preživel na Brniku, se spominja marsikaterega mejnika, spomin pa mu rad seže daleč v preteklost. "Takrat so bili trije domači letalski prevozniki, Adria, JAT in Aviogenex, ter sem in tja kakšen tuj čarter," opiše razmere v času nekdanje skupne države. Največ turistov je bilo Angležev, ki so obiskovali denimo Bled in pa jadransko obalo, pojasni.

Vodstvo Aerodroma si je zelo prizadevalo, da bi Ljubljano postavilo na zemljevid jugoslovanskih letališč. "Bil je Beograd, jasno, kot prestolnica, bil je Zagreb, Ljubljana pa je bila od samega začetka v tej poslovni politiki videna predvsem kot čartersko letališče. Ampak od čarterjev ti ne moreš živeti, to je turizem v času sezone," opozarja sogovornik. "Vodstvo je prepričevalo letalske prevoznike, že takrat so se delale ankete po gospodarstvu, raziskave trga tudi v tujini. Vzpostavljena sta bila London in New York, vse bolj pa se je začelo pritiskati tudi za ZDA," pravi.

Tovor gre, naj le gre

Medcelinska povezava z New Yorkom je bila vzpostavljena leta 1978: "Letel je boeing 707, ki je lahko vzletal še s stare, krajše steze. Ta letala so morala vmes pristati še v Shanonnu na Irskem, da so dotočila gorivo za pot." Istega leta je bila nato narejena rekonstrukcija steze, podaljšali so jo na 3300 metrov in razširili na 60 metrov širine: "Takrat je JAT nato hkrati nabavil še dva širokotrupna DC-10," se spominja.

Šlo je za linijo Beograd–Ljubljana–New York, za potnike in tovor. "Letalo je imelo 260 sedežev, Ljubljana jih je določen del napolnila, sama zagotovo ne bi vseh, to je treba priznati. Ampak, kar se tiče tovora, je imela pa tukajšnja poslovalnica JAT-a ves čas zakupljenih pet letalskih palet. Tovora je bilo tukaj ogromno. Lotili smo se tudi nove organizacije tovora, v tujini se je to že počelo, v Jugoslaviji pa smo bili mi prvi. Šlo je za t. i. zbirnik. Velika podjetja, kot so bili Industrija usnja Vrhnika, Elan, Alpina, ki so izvažali v ZDA, so lahko dobili nižjo ceno. Ampak za mala podjetja pa je bila cena visoka. Zato smo mi naredili zbirnik teh malih in pod enim letalskim tovornim listom z naše strani je to nato potovalo v Ameriko," opisuje iznajdljivosti glede tovornih palet.

Dobili smo "Švicarje"

Mežnaršiču osebno pa je najbolj v spominu ostala vzpostavitev neke druge letalske povezave. "Jeseni 1988 je k meni kot komercialnemu direktorju prišel direktor Swissaira. Pride, se predstavi, tak uglajen starejši gospod, za novo leto si še vedno piševa. In mi reče, da bi Swissair začel spomladi 1989 leteti na liniji Ljubljana–Zürich. Swissair je začel z malim letalom s 33 sedeži, potem pa je počasi povečeval kapacitete. V tistem času je bila v državi ekonomska kriza, izvoz je bil 'bog i batina', če tako rečem. Kdor je izvažal, je lahko potem tudi devize kupoval, za kakšno opremo ali kaj podobnega. To je bil tak prelomen trenutek, ko smo mi dobili prvega tujega letalskega prevoznika v redni potniški liniji," zadovoljno opisuje dosežek v obdobju, ki ga je nato zaznamovala osamosvojitev Slovenije.  

Danes se na ploščad ne sme več niti pomisliti

Še vedno se živo spominja tudi prihoda Jureta Koširja, Katje Koren in Alenke Dovžan iz Lillehammerja leta 1994. Šlo je za prve dobitnike kolajn na zimskih olimpijskih igrah na naši samostojni poti.

"Nekoč je bilo normalno, da če je bil kakšen protokolarni let, predsednik ali pa športniki, da smo šli zaposleni na ploščad in jih tam pozdravili. Danes še pomisliti ne smeš na kaj takega, kaj šele, da bi to storil," poudari stroge varnostne ukrepe, ki so se po svetu razširili po terorističnih napadih v ZDA 11. septembra 2001.

Krste in vino

Vsi spomini iz preteklosti pa niso prijetni. Še vedno ga strese misel na tragedijo leta 1981, ko je v najhujši slovenski letalski nesreči na Korziki umrlo 180 ljudi. "Prižgana je bila televizija in pojavil se je seznam potnikov, samo gledal sem, če bo gor tudi kdo iz Aerodroma. Kajti pri teh čarterjih je bilo tako, da so piloti pogosto pobrali koga, če je bil prostor. Mojih sodelavcev sicer ni bilo na seznamu, je bilo pa veliko teh iz Adrie in Kompasa," se spominja nesrečnega letala McDonnell Douglas MD-81, ki je 1. decembra zgodaj zjutraj vzletel proti Ajacciu, vendar je tik pred pristankom trčil v goro. Nesreče ni preživel nihče. "To je bila res velika domača tragedija," zmaje z glavo, ko pomisli tudi na žalostno vrnitev vseh tistih krst nazaj domov, na Brnik.

Najhujša letalska nesreča na slovenskem ozemlju pa se je sicer zgodila prav na Brniku. Leta 1966 je v gozd tri kilometre od pristajalne steze treščilo letalo britanske letalske družbe Britannia Airways. Na krovu je bilo s 117 ljudmi, večinoma je šlo za britanske turiste, ki so potovali na počitnice na Jadranu. Umrlo je 98 potnikov in članov posadke.

Nasmeh se Mežnaršiču vrne ob misli na neko drugo anekdoto čez dolgo vrsto let. Leta 2005 je velik francoski izvoznik vina hotel večjo količino vina spraviti na Japonsko, in je izbral Ljubljano. "Očitno so se z nekimi našimi špediterji dogovorili, da je bilo tukaj najbolj ugodno. Prevoz bi morali opraviti s tremi letali antonov-124, to so tisti največji, 405 ton skupne teže. To je bil seveda velik logistični zalogaj za našo majhno ploščad, treba je bilo narediti simulacijo, kako jih bomo sploh parkirali, kje bomo letalo vlekli, kje bo šlo samo. Nazadnje sta prišla dva naenkrat, tretji je zamujal. Ampak tudi dve taki letali hkrati ... Majhna letališča so imela v svojih brošurah običajno vedno sliko pri njih, mi pa smo imeli dva," se pohvali. "Pa tudi vino je šlo lepo pravočasno na pot," v smehu zaključi sprehod skozi zgodovino.

Ali pogreša vonj po kerozinu? "Čas teče, nimaš kaj, se je treba sprijazniti. 40 let je bilo dovolj," je stvaren. Ker pa živi v bližini Brnika, se lahko kadar koli ozre v zrak in s pogledom pospremi jeklene ptice, ki rojake dvigujejo na vse strani neba.