Ko te do prvega soseda loči 1000 km, življenje lahko reši le letalo

Slovenski gledalci so vpogled v trdo življenje sredi neprijazne avstralske divjine dobili v priljubljeni TV-seriji 'McLeodove hčerke', ki se je osredotočala na skupino deklet, ki so skušale po svojih močeh kar najbolje voditi posestvo Drover's Run in tam živeti. 

Najprej je bil leta 1996 posnet televizijski film, nato pa mu je sledilo še osem sezon priljubljene serije, ki je romala na televizijske zaslone v več kot 100 državah sveta. Gledalci so napeto spremljali zgodbe Claire, Tess, Jodi, Meg ter sosedov Alexa in Nicka ter druščine, v življenja katerih so se pogosto zarezale nesreče in tragedije.

"Oh, tudi v Sloveniji poznate to serijo," je navdušen Warren Brown, ko prileze iz starinskega vozila, ki ga je pravkar parkiral v ljubljanskem nakupovalnem središču. "Moja prijateljica se je poročila z glavnim igralcem, tistim največjim," spomni na privlačnega Alexa Ryana, ki mu je v seriji glas in stas posodil igralec Aaron Jeffrey.

Ko te kača ugrizne sredi ničesar ...

"Če ste gledali to serijo, potem dobro veste, kako prostrana je avstralska divjina. Avstralija je ogromna, razdalja od vzhoda do zahoda je enaka tisti od Londona do Moskve, od severa do juga pa tolikšna, kolikor je od Glasgowa na Škotskem do Kaira v Egiptu. In praktično celoten osrednji del je puščava, za ljudi, ki živijo tam, je tako v primeru medicinske nuje edino upanje Royal Flying Doctor Service (RFDS)," Brown pojasni, zakaj je njun cilj zbiranja sredstev tako pomemben.

"Oskrba je brezplačna, če zboliš, imaš nesrečo ali se znajdeš v težavah, takoj pridejo pote. To je zdaj v veljavi že skoraj 100 let in na svetu ni ničesar, kar bi bilo podobno temu, je edinstveno," ponosno doda.

Pravi, da je bil tam le tri tedne pred odhodom na dobrodelno popotovanje. "Sredi Avstralije v kraju Broken Hill. Peljal sem se z enega konca Avstralije na drugega, z juga vse do Queenslanda skozi osrednjo Avstralijo, kjer je puščava. Čudovito je. Ampak poleti tudi nevarno, obstajajo celo deli, kjer je poleti gibanje nezakonito. Umrl boš, če greš tja, tako je vroče," razlaga o zahtevnih življenjskih pogojih sredi ničesar.

"Mi temu pravimo 'The Bush'," se pogovoru pridruži še njegov sopotnik Matthew Benns, ki spomni na značilno grmičevje, po katerem so znani ti predeli. "Med ranči je lahko tudi 1000 kilometrov, posamezna prostrana posestva pa so lahko velika kot majhna evropska država, denimo Belgija. Zdaj pa si predstavljajte, da vas piči kača ali si zlomite nogo. Pokličete RFDS in oni k vam pripeljejo zdravnika in nato vas v bolnišnico, za take razdalje pa potrebujejo letala," pojasni.

34-krat do lune in nazaj

In podatki RFDS-ja so res osupljivi. V svoji floti imajo kar 81 letal. Uporabljajo pilatuse PC-12 in PC-24, King Air B350 C in B200 C ter turbopropelerski Beechcraft King Air 360CHW, vsakega posebej pa je treba seveda še predelati in nadgraditi, da ustreza medicinskemu namenu.

Na njihovi spletni strani se lahko ves čas spremljajo letala, ki so v zraku, vzletajo iz 23 letalskih baz po vsej državi, v divjini, kjer ni letališč ali vzletno-pristajalnih stez, pa pristajajo kar sredi ceste.

Skupno so preleteli že več kot 27 milijonov kilometrov, kar je toliko, kot bi 34-krat poleteli do lune in nazaj, so ponazorili v svoji statistiki. V sezoni 2022/23 so pomoč nudili skoraj 37.000 Avstralcem. 

Lord takoj doniral 50 tisočakov

RFDS je neprofitna organizacija, sredstva prispevajo tudi vlade avstralskih držav (Novi Južni Wales, Viktorija, Queensland, Južna Avstralija, Zahodna Avstralija, Tasmanija), a pomemben del za opremo in osebje še vedno zagotavljajo donacije."Poslovilni dogodek sva imela v kraljevem avtomobilskem klubu v Londonu, kamor je prišlo kar nekaj znanih. Lord Glendonbrook je takoj, ko je slišal, za kaj zbirava sredstva, na licu mesta doniral 50.000 funtov," sogovornika opisujeta, kako je poslanec Michael Bishop v dobrodelni sklad nemudoma prispeval lastnih 60.000 evrov. 

Pravita, da sta doslej zbrala približno 150.000 avstralskih dolarjev (93.000 evrov), do konca popotovanja, prihod na cilj je predviden okoli božiča, pa si želita v Sydney prinesti vsaj pol milijona domače valute. Bila je serija The Flying Doctor, zato je v Veliki Britaniji, ki jo z Avstralijo veže tudi skupna preteklost, toliko podpore.

Nihče drug ni bil dovolj nor

Vprašamo ju, kako se je sploh začela njuna 26.000 kilometrov dolga pot. Warren Brown je sicer karikaturist pri The Daily Telegraph iz Sydneyja. Kako se tak človek znajde za volanom? "Vedno so me zanimali avtomobili, bil sem tudi voditelj v avstralski različici priljubljenega Top Geara. Očaran sem bil nad noro zgodbo rojaka, ki se je pred 100 leti odpeljal iz Londona do Melbourna v prav takem vozilu," z roko pokaže na rdečega oldtajmerja, iz katerega sta pravkar splezala. "Njegov avtomobil je zdaj v narodnem muzeju v Canberri, velja za nacionalni zaklad," pravi.

Leta 1927 je avstralski avanturist Francis Birtles namreč prevozil 26.000 kilometrov od Londona do Melbourna v posebnem avtomobilu Bean 14, kar je bila za tiste čase prava senzacija. Prebijal se je skozi zasnežene gore, puščave in džungle. In zdaj, skoraj 100 let kasneje, sta avstralska novinarja to avanturo obudila. Spet z istim avtom, v enakih oblačilih in za dober namen, kot rečeno, zbirata sredstva za Royal Flying Doctor Service. Njuno trimesečno popotovanje spremljajo milijoni gledalcev po vsem svetu.

Brown je o Birdovem podvigu napisal knjigo in kot pravi, si je vedno želel slediti njegovim kolesnicam. Našel je prav tako vozilo, ga obnovil in usposobil za dolgo pot. "Nato sem se nek večer pogovarjal z urednikom Matthewom, ki je prav tako želel narediti nekaj velikega. Ostalo je zgodovina," pove. "Ja, samo jaz sem bil dovolj nor, da sem pristal na nekaj takega," ga zbode prijatelj. "V avtomobilu si zelo stlačen, ni strehe, oken, vrat, ampak vseeno se mi je zdelo, da bi lahko bilo zabavno," skomigne z rameni.

Šest dni v istih oblačilih, a spodnjice sta 'menjala'

Pravita, da sta 26.000 kilometrov dolgo pot v Veliki Britaniji zaradi logističnih zapletov po pozdravu kralja Karla III. z zvonovi začela z rahlo zamudo, zato sta se morala čez Evropo premikati hitreje, kot sta sprva načrtovala. Uporabljata tako regionalne ceste kot avtoceste, saj njuno vozilo presenetljivo doseže tudi 100 km/h. Vsak dan sta naredila med 300 in 500 kilometrov. Vreme jima ni bilo preveč naklonjeno, kot v smehu pravita, paradoksalno ni deževalo samo v preroško deževni Angliji. Benns iz žepa potegne podkapo in nam pokaže, kako se je zaščitil med prepišnim potovanjem.  

Spremljajo ju tudi številne anekdote. Ker sta spremljevalno vozilo s štiričlansko posadko ujela šele po šestih dneh, sta pot od Southamptona do Ljubljane preživela v isti opravi. "Takrat pa sva bila vesela, da avtomobil nima strehe, saj bi bil vonj sicer neznosen," se smejita. Zagotovita pa, da sta ves čas redno menjavala vsaj spodnje perilo: "Najprej sem spodnjice obrnil naokrog, nato sva si jih zamenjala med sabo," skušata zadržati resen obraz med laganjem.

Postanek v Ljubljani ju je navdušil, prebivalci se jima zdijo zelo prijazni, veliko zanimanja pa kažejo tudi za avtomobilizem. Številni so se želeli fotografirati in so tudi veliko spraševali, sta dejala. Iz Slovenije ju pot vodi naprej na Hrvaško, vzdolž Jadrana se bosta pomikala proti Grčiji, od koder bosta odplula v Kairo, nato pa se odpeljala naprej mimo Indije in Singapurja ter nazadnje spet po morju do domače Avstralije. Če bo vse po načrtih, bosta domov prispela prav za božično-novoletne praznike.

S kranjsko klobaso na pot

Da pa poti ne bi nadaljevala s praznimi želodci, je poskrbel aktualni zmagovalec našega kulinaričnega šova Masterchef Slovenija. Luka Pangos jima je pripravil različico tradicionalnega slovenskega kosila. "Pražen krompir, kranjsko klobaso in kislo zelje sem skušal zapakirati na bolj sodoben način. Namesto praženega krompirja sem tako naredil tak nek rosti, da je služil kot kruh. Eden izmed njiju ima namreč celiakijo in je bilo treba misliti tudi na to," je razložil. Odločil se je še za spremljevalno sladko-kislo omako z gorčico in medom, saj jima je želel predstaviti tudi med, za katerega pravi, da tudi sam nekako predstavlja Slovenijo.

Všeč pa mu je tudi avstralska kuhinja, saj pravi, da temelji na žaru, kar ima zelo rad. "Zelo znani so tudi po uporabi svojih avtohtonih rastlin, radi pa imajo tudi svoj zloglasno osovraženi vegemite, nekakšen namaz iz fermentiranega kvasa. Ampak tudi mi imamo na nek način svojega, vegeto, ki jo radi dodajamo povsod," zamišljeno doda.

"Jaz bi na poti sicer živel od sendvičev," se smeji. "Kadar potujem, ne maram pogostega ustavljanja, zato jem kar med potjo. Tako da jaz bi živel od sendvičev, čeprav vem, da to ni najboljša izbira," priznava in popotnikoma zato priporoča, naj si vnaprej pripravita kakšen obrok, kadar lahko, in ga nato le pogrejeta, ko bosta utegnila.