'Moj fant je umrl'

Ste vedeli?

Vsako leto v prometnih nesrečah po svetu umre približno 1,2 milijona ljudi, poškodovanih je do 50 milijonov, pet milijonov pa ostane invalidnih za vedno. V Evropi za posledicami prometnih nesreč letno umre 120.000 ljudi.

Število umrlih na slovenskih cestah narašča, medtem ko v večini drugih držav v EU upada. Po kazalcih prometne varnosti je bila Slovenija od leta 2003 do 2007 v tretjini ene najbolj nevarnih držav EU – na naših cestah je od osamosvojitve do danes umrlo več kot 6.000 ljudi, samo letos 183. Najbolj krvavo je bilo leto 1994, ko je na cestah umrlo 505 ljudi, najmanj krvavo pa leto 2003 z 242 smrtnimi primeri.

Povzročitelji 65 odstotkov prometnih nesreč s smrtnim izidom so doma v bližini kraja nesreče.

Zaradi grozljivih statistik in prestresljive osebne izkušnje sta se Robert Štaba in Klemen Grabljevec lani odločila ustanoviti neprofitno organizacijo Zavod varna pot, ki jo sestavljajo žrtve prometnih nesreč, sorodniki, strokovnjaki, člani in podporniki. S svojimi aktivnostmi želijo zavarovati slehernega udeleženca v prometu in besede zamenjati z dejanji.

'Odpiramo Pandorino skrinjico'

Štaba pravi, da v slovenskem prostoru ni bilo nobene organizacije, ki bi se dejansko ukvarjala z žrtvami prometnih nesreč, zato se je s prijateljem in zdravnikom Grabljevcem odločil za ta korak. Poleg tega ga je pretresla osebna izkušnja – nekdo mu je povozil hčerko. "Neja se je po nekaj dneh zbudila iz kome. Kljub vrsti zlomov in hudi poškodbi glave je danes ponovno v razredu med svojimi sošolci. Minute in ure, preživete na urgentnem bloku KC v Ljubljani, so rodile prvi korak k razmišljanju o nastanku nečesa, kar v tujini obstaja že vrsto let. Stisk roke in obljuba – narediva nekaj več, preprečiva vsaj eno novo tragično zgodbo!"

V omenjenem zavodu poskušajo žrtvam nuditi psihosocialno obliko pomoči in jim pomagati pri težavah, ki se posledično odprejo na pravnem, strokovnem področju ali pri odpravljanju nedoločenih stvari v slovenski zakonodaji. "Veliko je primerov, ko se ti zaradi prometne nesreče v tvoji bližini ali družini življenje nenadoma spremeni v nočno moro. Če se tako društvo ustanovi v letu 2007, to pomeni, da se o tem dolgo ni govorilo, tema je bila – podobno kot samomori – tabu. V slovenskem prostoru šele zdaj odpiramo to Pandorino skrinjico bolečin. V družbi želimo postaviti ogledalo – prvič predse in drugič pred odgovorne, ki bi lahko na tem področju kaj naredili, pa ne morejo, ne znajo ali pa ne želijo."

Žrtvam pomagajo tudi s preventivnimi aktivnostmi – ena od njih je tako imenovana delavnica 5 x STOP je COOL, ki je namenjena učencem osnovnih in srednjih šol. Mladostnikom poskušajo s pomočjo osebnega pristopa, pogovora in socialnih iger približati realne izkušnje ter pasti cestnega prometa. Skupaj z vrstnikom, ki je utrpel poškodbe v prometni nesreči, sporočajo: "Recimo STOP umiranju na naših cestah, hitrosti, alkoholu, drogam in agresivnemu obnašanju." Delavnica je zelo dobro sprejeta.

Borijo se tudi proti povratnikom. "Nesreča se seveda lahko zgodi vsakomur. Moramo pa se vprašati, zakaj se je zgodila – je voznik slučajno spregledal žrtev, je bil posredi alkohol, vožnja mimo pravil, vožnja pod vplivom drog ali drugih substanc. Pri objestnežih je naš odgovor: če lahko en pijanec uniči eno ali več družin, zakaj ne bi država uničila njegove družine," pojasnjuje Štaba.

Spremembe v sistemu zagotovo so, pravi Štaba. "Po enem letu in pol lahko rečem, da so žrtve, ki so kakor koli povezane s prometno nesrečo, ali ljudje, ki se zavedajo odgovornosti, pripravljeni pomagati v tolikšni meri, da vidijo svoje poslanstvo v tem – če se je zgodilo nam, ni nujno, da se zgodi še komu drugemu. In to je tisto, kar želimo doseči," še pojasni in se ob priložnosti zahvali vsem ter nam v novem letu zaželi čim manj nesreč.

'Spet sem se morala naučiti vse črke'

Ena od številnih zgodb, s katerimi se soočajo v Zavodu varna pot, je lani doletela 26-letno Majo, ki je danes na invalidskem vozičku. "Imela sem prometno nesrečo z motorjem. 19. avgusta lani, ko sva se s fantom vračala z morja, je nek voznik prehiteval celo kolono avtomobilov in se zaletel v naju. Moj fant je umrl, jaz pa sem dobila hud udarec v glavo in sem bila štiri mesece v komi. Ko sem se zbudila, se najprej nisem ničesar spomnila, potem pa počasi vedno več. Veliko sem pozabila, zato so me morali ponovno od začetka naučiti abecedo in druge osnove. V rehabilitacijskem centru mi pomagajo, učijo me ravnotežja, ker ga še nimam. Ostalo pa vse lahko naredim," pojasni Maja in prizna, da na trenutke postane žalostna, se zjoče, potem pa spet živi dalje. Ima prijateljice, s katerimi se druži in jo pogosto obiščejo, sicer pa ji največ pomagata mama in oče. Njen cilj je nadaljevanje študija, najbolj pa si želi, da bi lahko spet hodila. Voznik, ki je nesrečo povzročil, naj bi bil trezen, na obravnavo na sodišču pa še čaka. "Ko ga pokličemo, se sploh ne oglasi na telefon," svojo zgodbo zaključi Maja.

Vedno se nam zdi, da se ne more zgoditi nam

Na Inštitutu za rehabilitacijo RS smo se pogovarjali s psihologinjo Uršo Čižman. Tako na zavodu za rehabilitacijo kot tudi v Zavodu varna pot se srečujejo z žrtvami in njihovimi svojci na eni strani, pa tudi s povzročitelji prometnih nesreč na drugi. Vsi imajo težave z neko novo situacijo, kateri se morajo prilagoditi – njihove vloge se zaradi nesreče v trenutku spremenijo.

"Pri žrtvi prometne nesreče pride do tega, da sta stanje duha in fizično stanje popolnoma drugačna, kot sta bila. Odvzete so vse vloge, cilji, pričakovanja, ki jih je oseba do tedaj imela ... Žrtev je v šoku, zanikanju, ima nov pogled na svet, negativne občutke do telesa, zlasti če je na invalidskem vozičku," pojasnjuje Čižmanova. Strokovnjaki taki osebi pomagajo, da prepozna svoja čustva, misli in si naredi drugačne cilje od tistih, ki so se ji podrli.

Sami družini je na začetku še težje kot žrtvi, meni Čižmanova: "Ko vidijo nebogljeno osebo, vse usmerijo vanjo. In če ta oseba nima želje okrevati ali zanika težave, potem napredka ni in je stiska za družino še večja. Doživlja šok, želi si le, da žrtev preživi in ne razmišlja, kako bo življenje teklo dalje." Soočenje in sprejetje situacije je za družino dolgotrajno, pogosto se zgodi, da v vsej skrbi za drugega pozabijo nase. Zato jih je treba izobraževati v tej smeri, saj po dolgem času izgubijo voljo, energijo in padejo v depresijo.

"Tisti, ki povzroči nesrečo, pa potrebuje psihološko pomoč, ker se sooča z občutkom krivde in sramu. Razmišlja, kaj bodo rekli drugi in kako ga bodo obtoževali. Pomembno je, da izrazi čustva – tako pozitivna kot negativna –, da sprejme situacijo, odgovornost in sam sebi oprosti. To pa je dolgotrajen proces, zato potrebuje pomoč," še pove Čižmanova in doda, da pomoč pri njih iščejo predvsem žrtve in družine. "Krivci se težko izpostavijo, po navadi jih nekdo pošlje k nam, ne gredo na lastno željo. O tem je treba govoriti, saj morajo vedeti, da niso odrinjeni in je zanje dobro, da najdejo pomoč, saj v nasprotnem primeru lahko pride do izolacije, potem pa sledi samo še spirala navzdol."