Ko se vojna preseli pod nebo, se konča viteštvo in začne pekel na Zemlji

17. septembra 1944 so zavezniški letalci ob poletu nad Ljubljano na letališču v Polju odkrili večje število sovražnikovih letal. Že takoj naslednji dan je zato z letališča Canne pri Foggii na jugu Italije v jasnem vremenu poletelo šest britanskih letal spitfire, ki so bila del 73. eskadrilje zračnih sil Združenega kraljestva (RAF). Okoli 12. ure so napadli vojaško letališče v predmestju Ljubljane in nato še železniško progo med Ljubljano in Zalogom. Pri tem so, kot je razvidno iz zavezniških poročil, uničili štiri sovražnikova letala, za dodatna tri letala so domnevali, da so uničena, še pet pa jih je bilo poškodovanih. Velik uspeh so zavezniški piloti okronali še z obstreljevanjem vlaka, pri čemer je prerešetano lokomotivo razneslo. 

To je bil prvi letalski napad na Ljubljano. 

Proti letalom je začela streljati nemška protiletalska obramba in uspela zadeti enosedežno lovsko letalo Spitfire tipa F.IX z oznako MJ116, ki ga je pilotiral 21-letni narednik Peter J. Clark. Po pričevanjih očividke se je iz njega začel valiti gost črn dim. Letalo je strmoglavilo na barjansko zemljišče ob Ižanski cesti, pilot pa je uspešno izskočil in s padalom pristal nedaleč od razbitin, v zunanjem območju žičnih ovir okoli okupirane Ljubljane.

Zajele so ga domobranske posadke in ga predale Nemcem. Po zaslišanju na gestapu in zdravljenju v sanatoriju Emona so ga poslali v prehodno taborišče za ujete zavezniške letalce Dulag Luft severno od Frankfurta. Od tam je bil poslan v taborišče za ujete zavezniške letalce št. 7 v Šleziji. Zaradi sovjetskega napredovanja je bilo taborišče v februarju preseljeno v Luckenwald južno od Berlina, kjer je Clark dočakal osvoboditev. Tudi po vojni je še nekaj let ostal pilot v službi RAF. Umrl je v leta 2015 v visoki starosti 92 let. 

Manj sreče je imel Clarkov tovariš, pilot Ewans, v Spitfireju z oznako ML425, ki je prav tako sodeloval v omenjenem napadu. Bodisi zaradi zadetka nemškega flaka bodisi zaradi odpovedi motorja je strmoglavil v Cerkniško jezero. Pilot je sicer izskočil, a se je s padalom zapletel v rep letala, ki ga je potegnilo s seboj v smrt. 

19. marec 1944 – najbolj krvav dan na slovenskem nebu

Na slovensko ozemlje je sicer med drugo svetovno vojno po nekaterih ocenah padlo okrog 260 letal, 207 od teh je bilo zavezniških. Večji del ostankov strmoglavljenih letal in tudi letal, ki so zasilno pristala, je bil recikliran, zato so največji prav ostanki letala Spitfire, ki se je zarilo v mehka barjanska tla. Krila so se polomila, prednji del z legendarnim Rolls-Royceovim motorjem Merlin, ki predstavlja nekakšen vrhunec batnih motorjev, pa je bil potopljen skoraj osem metrov pod nestabilnim barjanskim površjem. 75 let je bil zakopan v časovni kapsuli, nato pa je v letu 2019 stekla obsežna arheološka akcija, v kateri so bili izkopani motor in drugi ostanki letala. 

"Na Slovenijo je med drugo svetovno vojno padlo 260 letal, ocenjuje se, da je šlo za okoli 2500 ton materiala v obliki letalskih razbitin. Najbolj krvav dan na slovenskem nebu je bil 19. marec 1944, Jožefovo, ko je v enem dnevu padlo kar 36 letal," pojasni Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine. 

Že pred časom so tam pripravili razstavo z imenom Do pekla in nazaj, ki govori o padlih zavezniških letalih med drugo svetovno vojno na slovenskem ozemlju ter njihovem reševanju s strani domačinov in partizanov. "To niso zgolj številke, za vsemi temi številkami so zgodbe mladih fantov, ki so se borili," opozori.

Jeseni leta 1943 je slovensko ozemlje postalo dosegljivo za zavezniška letala, ki so vzletala z na novo vzpostavljenih letališč v južni Italiji. Cilji strateških bombardiranj na ozemlju Slovenije so tako postala industrijska središča v Mariboru, Kranju, Celju in na Jesenicah, ki so bila vključena v nemško vojaško proizvodnjo. Na pestrost dogajanja na slovenskem nebu pa je še bolj kot tu ležeča industrijska središča vplivalo dejstvo, da prek Slovenije potekajo pomembne železniške povezave, ki so predstavljale glavne prometne žile za oskrbo nemških armad v Italiji in na Balkanu. Zlasti južna železnica (Dunaj–Trst), pa tudi soška oz. bohinjska proga so postale redne tarče zavezniških letal, ki so želela prekiniti oskrbo nemške armade na italijanski fronti. Bombniški napadi na vso železniško infrastrukturo, posebej na viadukte, mostove in druge bolj ranljive objekte, so se vrstili iz dneva v dan. K sodelovanju pri uničevanju železniških povezav so zavezniki pritegnili tudi slovenske partizane, ki so vzdolž celotne Slovenije z eksplozivom ovirali nemške železniške transporte. 

V obdobju od jeseni 1943 do pomladi 1945 je Slovenija doživela več kot 800 strateških in taktičnih bombnih napadov, v katerih so zavezniška letala odvrgla okoli 45.000 eksplozivnih in zažigalnih bomb. Daleč najbolj porušen je bil Maribor, kjer je bilo poškodovanih kar 47 odstotkov stavb. Večja škoda je nastala tudi v Celju, Kočevju, Novem mestu, na Jesenicah in v Ljubljani. Poleg naštetih mest je hudo škodo utrpela železniška in cestna infrastruktura. Koliko ljudi je ob tem umrlo, ni natanko znano, samo v Mariboru pa je v zračnih napadih umrlo 753 civilistov in nemških vojakov. 

Odprtje razstave 'Slovenija pod točo bomb – zavezniško bombardiranje 1944–1945'

Da bi ob 80. obletnici obudili zgodovinski spomin na takratno dogajanje, so v Parku vojaške zgodovine Pivka pred dnevi odprli razstavo "Slovenija pod točo bomb – zavezniška bombardiranje 1944–1945" avtorja zgodovinarja Saše Radovanoviča. Ta je parku ob tej priložnosti predal obsežno gradivo, ki ga je pridobil v letih raziskovanja predmetne teme – gre za elektronske kopije kar 130.000 dokumentov s podatki in fotografijami bombardiranja Slovenije in tudi drugih krajev v srednji, južni ter vzhodni Evropi. 

"Gre za obsežno temo, ki ni bila še celovito obdelana. Med drugo svetovno vojno je na območje Republike Slovenije padlo 8000 ton bomb, umrlo je od 2000 do 3000 civilistov, železniških uslužbencev ter nemških in drugih vojakov, nastala je nepredstavljivo velika materialna škoda. Poleg tega pa se ljudje danes sprašujejo, od kod prihajajo vse bombe, ki jih tako pogosto najdemo pri raznih gradbenih posegih," idejo o razstavi predstavi direktor Boštjančič. 

Namen razstave je spomin in opomin, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. "Smo v času vojne, ki divja v naši soseščini. Če se je v prvi svetovni vojni v osnovi še prizanašalo ženskam, otrokom in ranjencem, so masovna bombardiranja v drugi svetovni vojni to dokončno presekala, viteštva je bilo dokončno konec. Bombe niso prizanašale otrokom in starejšim, bolnim in ranjenim, z bombardiranji so pogosto skušali povzročiti čim več žrtev," še doda. 

Gre sicer za začasno razstavo, ki jo spremljajo dva filma o bombardiranju Slovenije in Maribora ter dva infomata s kopico fotografij, arhivskimi videoposnetki in pričevanji treh akterjev – dveh zavezniških letalcev in enega nemškega pripadnika protiletalske obrambe v Mariboru. 

Bitka s časom: neeksplodirane bombe so preteča nevarnost 

V Sloveniji torej obstaja vsaj 45.000 razlogov za iskanje neeksplodiranih ubojnih sredstev. Toliko bomb so namreč zavezniška letala v drugi svetovni vojni v okviru več kot 800 bombnih napadov odvrgla nad Slovenijo. Glede na to, da je okoli 10 odstotkov, po nekaterih ocenah pa celo še večji delež, bomb zatajilo in niso eksplodirale, je na območju Slovenije ostalo okoli 4500 neeksplodiranih bomb različnih tipov in različne teže, od 100 do 1000 kg. Samo v Mariboru je po tej oceni ostalo okrog 3000 neeksplodiranih letalskih bomb. Manjše število neeksplodiranih bomb je bilo sicer že med vojno in po njej odstranjenih, a večina jih je še vedno v tleh. Veliko bomb je namreč padlo na kmetijske površine, ki so s širitvijo mest postale urbane, pozidane. 

Neeksplodirane bombe predstavljajo pretečo nevarnost. Posebej nevarne so tiste, ki so bile opremljene s časovnimi (kemičnimi) vžigalniki, s katerimi so zavezniki opremili 10 odstotkov vseh odvrženih bomb. Celuloidni diski, ki v časovnih mehanizmih vžigalnikov zagotavljajo časovni zamik, s staranjem postanejo krhki in zelo občutljivi na tresljaje ter udarce. V zadnjih letih je prišlo tudi do povsem spontanih eksplozij takšnih bomb. Leta 2010 je v Göttingenu postopek s tovrstno bombo terjal življenja treh nemških bombnih tehnikov. Nemški strokovnjaki so enotni – vprašanje ni, ali bodo te bombe eksplodirale, temveč kdaj bodo eksplodirale. Gre torej za tekmo s časom – bombe je treba odkriti in dezaktivirati čim prej, opozarjajo.