Ko prvi slovenski nemi celovečerec po 91 letih znova zaživi

Konec avgusta letos je minilo 91 let od premiere prvega slovenskega nemega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga, ki ga je za produkcijsko hišo Turistovski klub Skala posnel, režiral in montiral gornik in glasbenik prof. Janko Ravnik. V slavnostno okrašeni Unionski dvorani se je 29. avgusta 1931 zbrala množica uglednežev s svojimi damami, mladina pa je nestrpno čakala na začetek predvajanja. "Dvorana je bila polna ljudi in je nudila redko sliko ljubljanske izbrane družbe z najvišjimi dostojanstveniki in predstavniki v sredini," so na dan premiere zapisali v takratnem časniku Jutro. 

Da je film sploh nastal, so seveda zaslužni člani kluba Skala oziroma Skalaši, ki so bili začetniki organiziranega alpinizma na Slovenskem. Biti Skalaš ni pomenilo le obveznosti, pač pa tudi ponos in čast. Gorniško delovanje in dosežki so bili pomembni, prav nič manj pa nista bili pomembni popularizacija gora in lepot naše domovine. Od tod tudi zamisel o turistovskem oziroma kulturno-alpinskem filmu, ki bo skozi zgodbo treh gornikov pokazal lepote naše dežele, marljivost in prijaznost naših ljudi ter prikazal spretnosti naših alpinistov. 

Zamisel jim je uspelo uresničiti, film V kraljestvu Zlatoroga pa je navdušil slovensko občinstvo, in to kljub dejstvu, da je bil nem, brez zvoka – takrat so obiskovalci kinematografov namreč že uživali v zvočnih filmih. Po premieri so v časniku Učiteljski tovariš zapisali sledeče: "Vse kresote naših gora, vsa lepota naše zemlje je zlita v njem. /.../ Kdor ni vzljubil prirode in slovenske zemlje prej, jo mora vzljubiti ob divnih pogledih po njej na podlagi slik, ki mu jih nudi film. Naša mladina 'Skalaši' so izlili v film vse, kar je lepo in prirodno, kar je sveto za nas. To dviga film nad običajne kino-filme. Četudi je film nem, govori glasno o lepoti naše zemlje in prirode."

Od kamere iz zastavljalnice do zlomljene noge in menjave igralca

Film so snemali kar tri leta in pol, ožja ekipa zagretih filmskih amaterjev, ki je štela manj kot deset oseb, pa je filmu namenila svoj prosti čas. Za finančne donacije je poskrbela potovalna agencija Putnik iz Zagreba, filmsko kamero pa so kupili kar v zastavljalnici. Namreč, čisto po naključju so izvedeli, da je v ljubljanski zastavljalnici kamera proizvajalca Ertl. Kamero so kupili in poslali v München na posodobitev, nato pa poleti 1928 začeli snemanje. Ekipa je pokazala neverjetno vnemo in spretnost. Namreč, kamera, ki so jo uporabljali, je tehtala kar 45 kilogramov, z njo pa so posneli kadre celo na samem vrhu Triglava in plezalni vzpon na Rjavino. 

Scenarij je delo pisatelja Juša Kozaka, v njem pa so zaigrali gorniki tistega časa, med njimi tudi legendarni alpinist Joža Čop, ki je preplezal večino pomembnih sten v naših gorah, od tega triglavsko severno steno več kot 300-krat. Med Čopove prvenstvene vzpone v Julijcih vsekakor sodi Čopov steber v severni steni Triglava. 

Kako zelo resno so se lotili projekta, kaže tudi naslednji podatek: po približno tretjini posnetega filma se je eden od glavnih igralcev, Mirko Kajzelj, ponesrečil – zlomil si je nogo. Morali so zavreči posnetih 1000 metrov filma in začeti znova z novim igralcem – Miho Potočnikom. 

Filmska zgodba spremlja popotovanje treh družabnikov različnih stanov: ljubljanskega študenta, jeseniškega železarja in kmeta, ki se iz Kranjske Gore, čez Vršič, Prisojnik, Vodnikovo kočo in Kredarico odpravijo k vrhu Triglava – v kraljestvo Zlatoroga, kjer prvo noč preživijo v šotoru, naslednji dan se na poti srečajo s kosci, gozdarji in planšarji, noč pred končnim vzponom pa prebijejo v planšarski koči pri lepi pastirici Lizi. Vsako srečanje posname kamera, ki predstavi delo, ki ga ljudje v gorah opravljajo. Svojo hribolazniško dogodivščino, ki razkriva številne lepote slovenskih gora, sklenejo v dolini na bohinjski strani, od tam pa odidejo na Bled, kjer se razidejo.

Film si je v desetih dneh po premieri ogledalo kar 15.000 gledalcev. Iz prihodka, ki ga je prineslo predvajanje prvega jugoslovanskega alpinskega filma, pa so člani kluba Skala zgradili planinski dom na Rjavi skali na Voglu. Dom je med vojno pogorel, na njegovem mestu pa danes stoji Ski hotel.  

Film je romal na številne konce tedanje države, pa tudi v tujino, vsepovsod pa je požel veliko navdušenja. Številna predvajanja ter napačno rokovanje s filmom so na filmskem traku pustili kar nekaj posledic, največ škode pa je izvirnik doživel v 60. letih, ko so vse filme na gorljivih trakovih varnostno kopirali. Takrat so spregledali marsikatero posebnost filma, kot so ugotovili ob kasnejšem pregledu filmskega materiala v Arhivu RS, kjer imajo shranjen filmski negativ. Lansko leto, ko je film praznoval 90 let, so se odločili, da ga pošljejo na digitalno restavracijo, saj gre za pomembno slovensko filmsko zapuščino. 

V Bologni opravili izredno delo digitalne restavracije

Film V kraljestvu Zlatoroga je bil posnet v črno-beli tehniki na 35-milimetrskem filmskem traku na gorljivi osnovi, v nemem formatu slike. Ko so filmski negativ prevzeli v Arhivu RS, so ugotovili, da so bile na negativu že pred prevzemom prisotne poškodbe tako na filmskem traku kot emulziji, kar so posledice rokovanja z gradivom v preteklosti in staranja filmskega traku. Člani Slovenskega filmskega arhiva (SFA), ki deluje v okviru Arhiva RS, so izvedli razpis, na katerega se je prijavilo več izvajalcev, a je vsem kriterijem zadostil zgolj en – laboratorij L'Immagine Ritrovata iz Bologne, ki je po besedah Tatjane Rezec Stibilj, vodje SFA, odlično opravil zelo zahtevno delo. Ves čas sta bila člana ožje ekipe, ki sta nudila strokovno svetovanje, Radovan Čok in Rado Likon (Združenje filmskih snemalcev Slovenije), poleg njiju pa še Roman Marinko (SFA) in Rezec Stibiljeva. "Vsi skupaj smo bili ves čas v tesnem kontaktu z laboratorijem in smo bili z delom, ki so ga opravili, izjemno zadovoljni," tik pred premiero restavriranega filma pripoveduje Rezec Stibiljeva. 

'Za nas je to praznik'

Roman Marinko, ki je strokovnjak na področju poznavanja filmskih trakov in njihovih lastnosti, dodaja, da so v Bologni opravili res zelo zahtevno delo, saj je bil filmski trak močno poškodovan. Prav tako je varnostno kopiranje iz nitratne filmske osnove na acetatno v 60. letih potekalo zelo slabo. "Zanemarili so, da je nemi format, del slike celo odrežejo. Zanemarijo, da so posamezni filmski kadri obarvani. Zanemarijo, da je hitrost nemega filma manjša od hitrosti klasičnega filma, ki je 24 sličic, medtem ko je hitrost nemega filma od 18 do 20 sličic na sekundo. Vse to vpliva na končno podobo," opozarja Marinko in dodaja, da smo z digitalno restavracijo prišli do popolnoma nove podobe teh filmov. "Dolga leta smo mislili, da je film dolg 76 minut, a smo sedaj, ko je na svoji pravi hitrosti, ugotovili, da je v resnici dolg 91 minut. To je velika razlika. Za nas, za našo zgodovino, za slovenski film je to praznik. Zelo smo veseli, da lahko ljudje vidijo film, kot je bil na ogled v času premiere 1931."

S postopkom digitalne restavracije so se poskušali s čim manj intervencijami v sliko približati prvotnemu videzu filma, kot ga je videlo občinstvo v času njegovega nastanka. Povrnjeni so tudi nekateri obarvani kadri, ki so se v postopkih klasičnega kopiranja v preteklosti izgubili in ostali kar črno-beli. Predvsem pa so dosegli, da bo na ta način film lahko našel širšo pot do gledalcev, ki jim je bil namenjen, in tako ostal prepoznaven del slovenske kulturne identitete.

'Ponosen sem, da sem lahko obujal njihovo delo'

Prikazane so lepote naše pokrajine, skromnost in delavnost ljudi, pa prometna in tehnološka razvitost Ljubljane, mogočna jeseniška železarna. "Ko sem pripravljal to gradivo, sem si prav predstavljal te ljudi, entuziaste, ki so 45-kilogramsko kamero nosili po gorah. Tudi petkrat so jo nosili na določeno lokacijo, pa jim ni uspelo posneti. Tri leta so snemali, na koncu pa z minimalnimi sredstvi in entuziazmom naredili takšen film. Res sem ponosen nanje. Ponosen, da sem lahko po toliko letih obujal njihovo delo," pripoveduje Marinko. "Film je lep, ima svojo vsebino, sporočilo. Prikazuje naboj slovenstva – gore, Triglav – in izžareva zavednost slovenstva." S celo sliko, s pravo hitrostjo in obarvanimi deli je film res nekaj posebnega, opozarja sogovornik, ki se spominja, da je bil šolar v tretjem razredu, ko so jim gasilci za nagrado omogočili vzpon na Triglav. "Ko sem gledal film, sem imel kurjo polt. To je noro. Slovenci smo narod, imamo korenine," v pogovoru pred premiero, ki jo jemlje kot osebni praznik, poudarja Marinko.

Navdušenje po slavnostni premieri

Prva premiera v okrašeni in nabito polni Unionski dvorani je navdušila zbrane, saj je občinstvo avtorje filma in glasbenike, ki so spremljali predvajanje, nagradilo z "gromoglasnim aplavzom", so zapisali v enem od tedanjih časnikov. Tokratna premiera digitalno restavriranega filma sicer ni potekala v Unionski dvorani, pač pa v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, vendar je prav tako navdušila skoraj polno dvorano, vsaj sodeč po aplavzu. Projekcijo je spremljala živa glasba, ki jo je za film napisal skladatelj Andrej Goričar, poleg njega pa so za glasbeno spremljavo skrbeli še Matej Haas na violini, Jakob Bobek na klarinetu in Milan Hudnik na violončelu. 

Glasbo je za simfonični orkester po naročilu Slovenske Kinoteke Goričar napisal leta 2005, leta 2018  pa je Goričar po naročilu Gornjesavskega muzeja Jesenice in Slovenskega planinskega muzeja pripravil še različico za kvartet. "Z glasbo sem poskušal podpreti vsebino, idejo tega filma, ne zgolj dogajanje, neko dodatno dimenzijo – pomoč pri nekoliko pomanjkljivi dramaturgiji, kjer pa se glasba lahko izkaže. Sam imam zelo rad gore in mi je bil ta film blizu že takoj, čeprav nekateri kritiki trdijo, da nima velike umetniške vrednosti, temveč da gre bolj za dokumentarno-igrani film. Meni je film všeč. Govori o stvareh, ki jih imam rad tudi sam," o svojem doprinosu k filmu pravi Goričar, ki je v svoji karieri napisal več partitur za neme filme, med njimi tudi za prvi evropski celovečerni animirani nemi film Dogodivščine princa Ahmeda (1926) in češki Erotikon (1929), s katero je doživel velik mednarodni uspeh.