'Ko prideš do bombe, se čas ustavi'

Ko so vsi prebivalci, ki so morali biti evakuirani, odšli in se je po Mariboru zaslišala sirena, se je za Saša Turnška in ostalih osem pripadnikov državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) najpomembnejše delo šele začelo.

"Treme ni, nervoze ne sme biti, strah pa privlači negativno energijo. Vse v mejah normale – če si preveč pogumen, ni dobro, zato imamo do NUS zadostno mero spoštovanja. Nikoli ne veš, kaj je zatajilo, da ni eksplodiralo, in zakaj," pripoveduje.

Zdaj, ko je vsega konec, čestitke in vprašanja dežujejo z vseh strani, a v tednu, ko je bilo treba onesposobiti dve bombi, smo spali bolj malo, prizna. "Za nami je bil naporen podaljšan teden, poln adrenalina, v pogonu smo bili od jutra do večera, niti malo časa nismo imeli za predah, ogromno priprav je bilo. Tu ne gre samo za to, kar se je videlo na posnetkih, tu je še marsikaj, kar ljudem ni bilo vidno," še pove in doda, da je bila to velika preizkušnja zanj, za druge pirotehnike, pa tudi za štab poklicnih in prostovoljnih gasilcev ter štab CZ Maribor, ki so morali poskrbeti za celotno evakuacijo in ostalo organizacijo. "Občutki zdaj, ko je konec, so dobri. Veseli nas, da je šlo vse tako, kot smo si zadali na sestankih oz. tako, kot je dejal poveljnik Darko Zonjič – kot v barvnem filmu!"

'Vedno me je privlačilo tisto, česar nisem smel'

Turnšek, ki sicer poučuje na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, je v to nevarno delo, ki ga opravlja prostovoljno, zašel, ker je stopal po očetovih stopinjah. "Že od malih nog me je privlačilo tisto, česar nisem smel. Vedno, ko je šel moj oče na intervencijo, sem na vsak način hotel zraven. Vedno sem dobil enak odgovor – da ne morem. Vpisal sem se na gradbeništvo, kjer pa me je bolj kot postavljanje mikalo rušenje stavb. Potem sem šel za nekaj mesecev na šolanje, kjer smo se vsega naučili v teoriji in praksi ter dobili mentorja, ki nas je vodil na začetnih intervencijah. Skozi leta sem se nato učil na intervencijah, skupnih uničevanjih, od drugih sodelavcev in drugih enot v tujini."

Zadnjih šest let tako vodi enoto, ki pokriva štajersko in prekmursko regijo. V povprečju imajo okoli 50 intervencij letno in vsaka je nekaj posebnega, pravi. "Za seboj jih imam že kar nekaj, to sta bili moji sedma in osma velika intervencija dezaktivacija letalskih AB. Zagotovo sta bili najbolj obsežni, saj smo imeli v razmaku enega dne dve večji najdbi in je bilo potrebnih veliko priprav na terenu, pa tudi pri sami identifikaciji obeh bomb, tipi vžigalnikov, sestavi itd ..."

Najdbe NUS, na katere so naleteli:

'Nočem si predstavljati škode, ki bi nastala, če bi bomba eksplodirala'

Strah nas sicer ni bilo, nas je pa pri teh intervencijah skrbelo, da bi šlo kaj narobe, pojasni. "Pri prvi bombi nas je skrbel prvi vžigalnik, ki je bil od padca povsem deformiran. Pri drugi nas je prav tako skrbel prvi vžigalnik, ki pa je bil v precej boljšem stanju kot tisti pri prvi. Zadnji del je bil namreč odprt, eksploziv AB je hidroskopičen in je nase vezal vlago, ki je z leti začela prodirati do prvega vžigalnika. Zato je bilo toliko težje odviti vžigalnik, po vrhu vsega pa je bil zaradi padca tudi ta nekoliko deformiran."

Sreča je bila, da so imeli opravka z mehanskima in ne kemičnima vžigalnikoma. "Razlika je velika. Mehanika deluje na principu fizike in zakona gibanja delcev. Kemija pa je zahrbtna, nikoli ne veš, v kateri fazi je proces delovanja, torej ali se je proces razgradnje že začel ali ne, koliko časa še imamo – mogoče dva dni, mogoče tri ure ali pa celo minute. Mehanskega je tudi lažje odviti kot kemičnega, saj ima ta dodatna varovala."

Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi katera od bomb slučajno eksplodirala, naš sogovornik odgovori, da si noče niti predstavljati, koliko ljudi bi bilo poškodovanih in kakšna škoda bi nastala. "V obeh primerih bi bilo ogromno žrtev, tukaj mislim predvsem na delavce, bolnico in ljudi v okolici. Tudi materialna škoda bi bila. V tujini imajo to lepo rešeno – glede na tip bombe, ki jo najdejo, pirotehnik določi radij, v katerem se mora ljudi evakuirati in policija to naredi brez kakršnih koli vprašanj. V našem primeru 500-kilogramske bombe bi morala biti cona evakuacije 1200 metrov, če bombe ne bi prestavili in bi vžigalnik odstranjevali na licu mesta. Eksplozija bi bila namreč sestavljena iz udarnega vala in velikega raznosa materiala. Govorimo vendar o 252 kilogramih eksploziva!"

Glede nekaterih očitkov, ki jih je bilo slišati, da je bilo vse skupaj pretirano in da tako velika evakuacija ni bila zares potrebna, pa: "Ljudem nikoli ni prav! Ker se je izteklo tako, kot smo si zadali, so nergali, zakaj smo delali takšno paniko. Če bi se kaj zgodilo, pa verjemite, da bi negodovali, zakaj se ni poskrbelo za večjo varnost. Vsaka takšna akcija se dela po načrtih in pravilih, ki so zapisana z razlogom. Treba je poskrbeti za varnost ljudi in seveda našo varnost. Ko v tujini pirotehnik nariše krog evakuacije, ljudje ne sprašujejo, se ne upirajo, ampak se preprosto umaknejo."

'Ko prideš do bombe, se čas ustavi'

Turnšek skromno pove, da se zdaj, po uspešno končanih akcijah, ne počutijo prav nič junaško. "Smo povsem običajni ljudje. Razlikujemo se samo v tem, da ljudje, ko najdejo bombo, tečejo stran, mi pa se z njo soočimo. Smo umirjeni, premišljeni, nezaletavi, pedantni, komunikativni ljudje, radi imamo adrenalin. Medsebojno si zaupamo in drug v drugega verjamemo."

Pomembno je, še pravi, da se pred vstopom v jamo povsem umirijo. "Razmišljamo, da bo vse šlo tako, kot mora, po zastavljenem planu. Vemo, kaj delamo, v nasprotnem primeru ne bi šli v jamo. Ko prideš do bombe, se čas ustavi in se popolnoma predaš delu, komunikacija med kolegi poteka prek pogledov, vsak ve, kaj mora narediti. Takrat imaš v mislih samo to, da je vse v redu in da se bo vse dobro izšlo. Malo črnega humorja: še vsaka je popustila, tako ali drugače," se pošali.

Na vprašanje, kako vse to, kar počne, sprejema njegova družina, odgovori, da na stvari – zaradi očeta – gledajo nekoliko drugače. "Glede na to, da je to delal že moj oče, on ve, kaj se dogaja in kakšna je moja naloga. Mama je nervozna, kljub temu, da je to dala skozi že z njim. Vsakega starša bi skrbelo, ampak vemo, kaj delamo, sicer tega ne bi delali. Še najtežje je bilo partnerki – kljub temu, da sem ji 100-krat povedal, da je lahko povsem mirna. Njej je bilo dosti težje kot meni. Vedno pred začetkom in takoj po končani akciji sem se javil, da je vse v redu." Pirotehniki smo pri svojem delu premišljeni in pazljivi tudi zato, ker vemo, da se moramo vrniti k svojim družinam, še pravi.

Za konec smo Turnška povprašali še, kako naj ljudje ravnajo ob morebitni najdbi bombe – v Mariboru naj bi jih bilo še okoli 200. "Vedno ob najdbi NUS takoj obvestimo center za obveščanje 112 ali 113, nakar se odmaknemo od najdbe, je ne premikamo, ne kotalimo, ne tolčemo, ne grejemo itd. Nato center obvesti nas. Včasih se ljudje bojijo poklicati center za obveščanje, ker je prisotna policija, a skrb je odveč – oni so tam zaradi varnosti, ljudje ne bodo dobili nobene kazni, ker so našli NUS."

Da se nekateri ne zavedajo, za kako resno stvar gre, pa dokazuje primer iz Vurberka. Tudi sam je, pravi, naletel že na precej bizarnosti. "Ljudje bombe, ki jih najdejo, prenašajo ali nas prepričujejo, da o njih vedo več kot mi. Največji hec je bil, ko sem prejel ponudbo, ki sem jo seveda brez pomisleka zavrnil, da – v zameno za plačilo – razstavim ročno bombo."