Ko je kakovost hrane nepomembna, kralj pa ni kupec, ampak cena

Dobrodošli v Sloveniji, kjer kupec ni kralj, ampak cena. To igro se igramo vsi - kmetje, predelovalci, dobavitelji, trgovci in seveda kupci. Iskanje akcij, popustov, najnižjih cen - skoraj religija. Pa kakovost? Nepomembna.

Lani, ko je Evropa ustavila izvoz v Rusijo, so ta embargo občutili domala vsi deležniki prehranske verige v Sloveniji, tudi pridelovalec sadja in zelenjave Ivan Bučar. "Pritisnili so od Poljakov, Špancev, velika ponudba je bila. In zaradi tega so tudi naši pohlepni trgovci nabavili več kot lahko prodajo. Skladišča so bila polna, naša roba pa je ostala na njivah in smo jo vrgli stran. Zagotovo smo vrgli stran 15-20 ton kumar, korenčka, paradižnika. In se sprašujem - ob taki nizki samooskrbi - pa tu je nekdo fejst nor," je ogorčen Bučar, predsednik GIZ zelenjava.

Seveda ni bil edini. A ta naša skrajno nenavadna zgodba o hrani in našem odnosu do nje, se seveda na tem mestu ne konča. Večina slovenskih javnih zavodov - šol, vrtcev, bolnišnic, domov za upokojence in podobno - nabavlja, kot ugotavlja Bučar, hrano iz tujine. Ljubljanski klinični center - kdo jim dobavlja hrano? Kolikšen je delež slovenske? "Ko jaz vidim, da moja mama, ki leži v bolnici, dobiva paradižnik iz Maroka, mi gre še teh par las pokonci, ki jih imam," jezno pripomne Bučar.

Zakaj? Zaradi nižje cene, seveda. A so izjeme. Kmet Damjan Jeraj je eden izmed tistih, ki mu je uspelo prepričati nekaj okoliških zavodov. Na 25 hektarjih na svoji kmetiji v zaklenjenem krogu prideluje vse. Sadje, zelenjavo, mleko, lastno krmo, lastna gnojila. Nekaj proda na dvorišču, kmetijski zadrugi, veliko pa dobavi tudi v bližnjo šolo in vrtec. "Stopil sem do ljudi, ki delajo na ustanovah. JIh vprašal, če jih zanima naša hrana. So rekli seveda, saj smo tukaj doma. Vrtec Frana Milčinskega, OŠ Smlednik in nekaj na Brodu. Enostavno smo se vsedli, ker tudi oni lahko vzamejo hrano lokalnih prebivalcev mimo razpisov," pojasnjuje Jeraj.

Nekoč je Slovenija, pravzaprav Jugoslavija, tak sistem že imela, se spominja Janko Kodila, prekmurski mesar, in obrtnik leta.  "Ko smo začeli pred 25 leti, smo oskrbovali vse okoliške šole, danes ne oskrbujemo nobene. Zakaj ne? Zato ker ne moremo priti na razpisu skozi ceno," pravi.

Najkasneje v regiji, šele leta 2009, se je začela akcija kupujem slovensko. Zakaj se zanjo politika ni odločila že ob osamosvojitvi, je vprašanje, ki jezi, ki kaže na to, da prehranske politike nimamo, ali pa je dolgo sploh nismo imeli. Kljub kmetijskemu resorju seveda. Hrvati, Italijani, Madžari in Avstrijci so nas tukaj skoraj dobesedno povozili. "Če pogledamo Avstrijo, so oni začeli ta proces 10 let prej, zato so oni 10 let pred nami. Tisti a, ki ga imajo na vsakem izdelku v Avstriji, je to, da je to izdelek pridelan v Avstriji. In samo s krogom podpore domači pridelavi se bo ta država lahko prodala, drugače nam ni rešitve," opozarja Branko Virag iz Panvite.

Avstrijci so zelo samozavestni, zelo ponosni na lastno blagovno znamko prašičev. "V Avstriji, če pogledamo, ni hotela, ki ne bi imel domače. Ponosni so na svojega kmeta - poglejte, to je pa z naše vasi, sok imate iz jabolk, imamo mesarja, ki to pripravi samo za vas," razlaga Virag.

Kodila je eden izmed bolj uspešnih izvoznikov svojih mesnih izdelkov. Še ena ugotovitev je, ki lahko skrbi. Tudi kulinarični turizem je začel slediti ceni, ne kakovosti. "Moram povedati, da smo bili pred 10 leti bili pretežni dobavitelj našim turističnim destinacijam v regiji, danes ne dobavim niti kilograma. Smo pa bolj uspešni v Avstriji, v Bad Radkensburgu in vsako leto je naše sodelovanje bolj plodno," pojasnjuje Janko Kodila.

In potem so tukaj še kmetijske subvencije. Potuha mnogim kmetom. Če je v članicah EU najbolj razširjena pšenica in ostala žita, je pri nas trava. Skoraj dve tretjini kmetijskih površin Slovenije prekrivajo travniki, povprečje v EU pa je obratno. Tam prevladujejo njive. "Subvencije ukinemo in živimo od dela, tako kot je bilo v preteklosti. Mnogi rodovi so v Sloveniji živeli od dela, ne pa od subvencij. Delati velike projekte, da se nekaj na ven vidi, ni pa učinka, je zame zgrešena politika," je prepričan Damjan Jeraj s kmetija Jeraj.

Lušt je eden od projektov, ki je uspel. Paradižnik iz rastlinjaka. Vzgojijo že 15 odstotkov vsega paradižnika na domačem trgu. Trenutno se pripravljajo na novo rastno sezono. A so kljub svojim poslovnim uspehom zaskrbljeni. Slovenske pridelovalce namreč pesti še ena slaba lastnost, in to je nepovezanost.

"Če ti pride neka korporacija, ki ima neke možnosti, lahko na zelo hiter način nekoga prepriča, da kupi njihovo in ne naše. Tukaj pa se moramo zavedati, da smo skupaj močnejši," je prepričan Dejan Šumak, direktor podjetja Paradajz.

Enostavnega odgovora na dokaj zavoženo prehrambeno ali kmetijsko politiko ni. Lahko pa si ob vseh teh ugotovitvah postavimo tri temeljna vprašanja. Ali ne zmoremo imeti kakovostne kmetijske politike, ali ne znamo imeti kakovostne kmetijske politike, ali pa smo preveč butasti, da bi vzpostavili sistem enotne in povezane domače prehranske verige.