Poplave pa niso odnesle le hiš, osebnih stvari in pohištva. Odnesle so tudi spomine, ki so se zbirali desetletja in ki jih zdaj več ljudje ne morejo povrniti. Ena izmed teh je 72-letna Cveta, ki ji je Meža odnesla dobesedno vse. Njeno zgodbo s srečnim koncem, nam je zaupala članice njene družine, Barbara.
Hišo na Prevaljah sta 26 let nazaj zgradila z možem Bertijem, tam pa so živeli s sinom Matjažem, dokler ni deset let nazaj Berti umrl. Hiša je sicer na višjem območju, na nasipu, vendar reka Meža teče takoj zraven. No, Cveta je na ta usodni petek sedela doma, elektrike ni bilo, tako da televizije ni mogla spremljati, da bi lahko vedela, kaj se dogaja v njeni neposredni bližini. Vedela je sicer, da reka bliskovito narašča, voda je segala skoraj do balkona v prvem nadstropju. Kot je opisala, je bila kot "na otoku", njena hiša je postala "hiša na otočku". Z ene strani je namreč reka, z druge pa travnik, ki ga je povsem prekrila voda, pripoved začenja Barbara.
Barbara pojasnjuje, da je Cveta ravnala umirjeno, racionalno in spakirala kovček "za vsak slučaj", legla v posteljo skupaj z muckom Bulijem in reševala križanke. Vendar je ta "slučaj" nastopil, še preden se je dobro zavedala. Zaslišala je glasen pok, kot eksplozijo, močno je zahreščalo, zato je skočila na hodnik pred spalnico in videla prizor, ki si ga niti v najhujših nočnih morah ni zamišljala. Namesto okna, balkonskih vrat, cele zunanje stene in počivalnika je tam tekla rekla Meža. V trenutku je odneslo še zunanjo steno v spalnici, odneslo je posteljo, na kateri je le malo prej ležala in omaro. Le trenutek dlje bi ležala in morda tudi nje ne bi bilo več.
Tisoč misli, tisoč scenarijev gre človeku skozi glavo v takšni situaciji. Kaj storiti, kako ravnati? Cveta pa ni izgubljala časa s premišljevanjem, oblekla se je, vzela kovček, noter položila Bulija, poklicala 112 in na stopnišču sedela ter čakala, da ji kdo priskoči na pomoč. Poklicala je tudi sina Matjaža, ki je že klical naokoli in iskal pomoč. Cveta se je še predobro zavedala, da s čolnom nikakor ne more nobeden priti do nje, saj so mimo njene hiše plavali hlodi, naplavine, drevje in celo bale sena. Vendar je reševanje oteževal še močan dež, ki nikakor ni ponehal. Cveta se je ob 7. uri zjutraj usedla na stopnišče, vojska pa se je do nje uspela prebiti okoli 17. ure popoldan. Njeni družini, ki nam je to zgodbo tudi zaupala, so se minute zdele kot ure, razmišljali so o mnogih načinih, kako jo spraviti iz tega groznega položaja, a vse zaman. V takih trenutkih se v misli prikradejo tudi najtemnejše misli in, kot nam zaupa Barbara, teh misli ni bilo malo. Cveta pa je bila ves ta čas, ko ni vedela, ali bo sploh preživela to vremensko ujmo, pozitivna in potrpežljiva. "Verjetno je bilo drugim huje, ko niso vedeli, kaj se dogaja z mano," je kasneje dejala svoji družini. A vedela je, da ji grozi velika nevarnost, pripoveduje Barbara.
Ko je Slovenski vojski uspela priti do Cvete, je ta mirno čakala kljub nevarnosti, ki ji je grozila. Veselo je objela vojaka, ki se je spustil do nje, in mu odločno rekla, da brez mačka Bulija ne gre nikamor, potrjuje Barbara. Potovalko z Bulijem in Cveto je skupaj navezal in Cveto so skupaj z muckom odpeljali na varno. Na prevaljskem stadionu so jo pričakali vojaki in jo pripeljali v Dobjo vas, k družini, ki je tako nestrpno čakala njen prihod. Kot je rekla Cveta: "To je pa tudi nekaj, da sem pri 72 letih prvič letela s helikopterjem."
Barbara pravi, da je tudi Buli čutil, da se nekaj dogaja. Ko ga je vojak dvignil do helikopterja, je bil popolnoma miren, ni mijavkal, niti malo ni norel, temveč je bil povsem priden. Enako tudi, ko so ga končno izpustili ven. "Kot da bi vedel, da se nekaj dogaja," je dejala Barbara. "'Bica' se zelo dobro drži, zelo je močna, zelo rada pomaga, včasih jo premaga jok in obup, a je pozitivna."
Cveta bo nekaj časa živela pri svoji družini v Dobji vasi, dokler ne bodo našli stanovanja, kjer bi skupaj z Bulijem lahko živela. "Mi prostor imamo, razumemo se, na varnem sta, ne bomo se nikamor zaletavali," so dejali. Cveta bi rada ostala na Prevaljah, zato bodo stanovanje poskušali iskati tam. "Matjaž se z mamo sliši vsak dan. Upamo, da bo kaj ostalo v hiši, da bi še kaj lahko vzeli," pojasnjuje Barbara. Da je Cveta srčna oseba, priča tudi dejstvo, da jo vsak dan kličejo prijatelji in znanci, jo vzpodbujajo, ji ponujajo pomoč. Kot so nam še zaupali, Cveta skupaj z drugimi člani družine že pridno kuha golaž za 20 ljudi, ki čistijo Kelt pub na Prevaljah, Buli pa osredotočeno čaka na kakšen kos mesa, ki bi morda padel na tla.
Kar je v tem trenutku najbolj pomembno, je, da sta Cveta in Buli na varnem, obkrožena z velikim številom prijateljev in z ogromno družino, ki jima v teh težkih trenutkih nudijo vso podporo, ki jo potrebujeta. Ali kot bi rekla Cveta: "Tako kot je, je, zaključeno je zdaj."
