'Kmetovanje bova prepustila prostovoljcem in odšla s kombijem v svet'

V rubriki Vaš Svet v oddaji Svet na Kanalu A vam bomo danes pokazali, da vsi mladi ne preživljajo časa na družbenih omrežjih ter da nekateri znajo tudi prisluhniti naravi in si umazati roke z zemljo. 29-letna Kim Benkovič in njen dve leti mlajši fant Juš Pavlovski sta se preizkusila v klasičnih pisarniških zaposlitvah od devetih do petih, a kaj hitro pustila službo in zdaj se že tri leta preživljata zgolj s tem, kar pridelata. 90 odstotkov zaslužka vložita nazaj v razvoj kmetije, ki sta jo poimenovala dobrine.goods. "Vsak dela tisto, kar njemu paše, v kar verjame, za čemer lahko stoji. In midva trenutno lahko stojiva za tem. Zaenkrat sva stara približno toliko kot ljudje, ki hodijo k nama, tako da to so najini vrstniki," Benkovičeva odgovori na vprašanje, ali se ji zdi, da sta drugačna od mladih njunih let. Pri njiju je trenutno sedem prostovoljcev, ki v zameno za hrano in prenočišče pomagajo na kmetiji. "Gre za izmenjavo izkušenj brez izkoriščanja. Največ delava na odprti komunikaciji in od skupine do skupine se dinamika spremeni. Ponavadi vsi vemo že en dan vnaprej, kaj se dela naslednji dan, tako da se srečamo nekje sredi dela, po potrebi," opisujeta. Ko smo ju obiskali, so na kmetiji ravno pobirali redkev in pripravljali njivo na novo sajenje. 

Švicar Mike Hampi in njegova žena že eno leto živita v avtodomu in potujeta. Na kmetijo sta prispela pred dvema tednoma, ker jima je všeč, bosta še ostala: "Imava svoje podjetje, lahko delava prek spleta. Ampak delava v resnici kakšno uro ali dve na dan. Ne potrebujeva veliko denarja." Steven Sheritan prihaja iz Avstralije, kjer je še pred nekaj meseci delal v marketingu. Pravi, da ni preveč razmišljal, ko se je enkrat odločil, da ima dovolj: "Ko delaš od devetih do petih, pet dni v tednu, nato pa lahko potuješ in spoznavaš ljudi – mislim, da res ni težko oditi." Njuna gostitelja pravita, da sta se tako navadila, da je njuna domačija vselej polna življenja, da jima je čudno, ko pozimi ni nikogar. Njun načrt je tako ali tako, da bi na kmetiji dosegla zadostno avtonomnost, da bi lahko nekega dne pognala svoj rumen kombi in se odpeljala v svet po nove izkušnje, skrb za kmetijo pa prepustila prostovoljcem. 

"Čar je v načinu, da iz nič narediš nekaj. Takrat začneš uživati. Nato opaziš, da se sčasoma tudi sam spremeniš, zrasteš, dozoriš," Benkovičeva opisuje, kaj ji pomeni delo z zemljo. Letos sta sama vzgojila prav vse sadike, skozi sezono bo na vrtu zraslo do 50 vrst zelenjave. Prav tako sama sta pridelala tudi ves kompost – no, pravzaprav so jima pri tem pomagale njune pernate pomočnice. Gre za ostarele kokoši, ki jim nesnost že pada in jih za simbolno ceno odkupita od kmetov, na njuni kmetiji pa jim polepšata in podaljšata življenje. "Midva tam v ozadju globoko nasteljeva organske odpadke in one jih ves čas mešajo," pojasnjuje Pavlovski. Njegovo dekle opiše še bolj podrobno: "Gre za čim bolj sveže organske odpadke, da lahko kokoške nekaj tega tudi zaužijejo, ostalo pa razkopljejo. In s tem konstantnim razkopavanjem maso zelo hitro premešajo, zato ne gre za koncept kurjega gnoja, ampak se izdeluje izjemno kakovosten kompost."

Mladima kmetoma z Bohinjske Bele se ne mudi nikamor. Zavedata se, koliko zmore narava, le čas in pogoje ji je treba dati. Podobno kot ljudem, pravita. Zato živita počasi, a premišljeno, modro. Ne izogibata se sodobnim tehnologijam, pač pa z veseljem uporabita, kar jima nudijo. Njemu na primer ležita tehnika in vzpostavljanje sistemov – tako recimo namakanje, temperaturo v rastlinjaku in dogajanje v kokošnjaku nadzira s pomočjo pametnega telefona. Ona pa svojo umetniško dušo hrani z urejanjem okolice, načrtovanjem vrta in vzgojo sadik. Počasi dobiva končno podobo tudi njun projekt preureditve zapuščenega gospodarskega poslopja v večnamenski prostor. Prvi znanilec, kako bo vse skupaj videti, je nekdanji hlev za pujse in kokoši, ki ga bosta spremenila v rezidenco za umetnike. "Kjer je bilo potrebno, sva omet odstranila, kjer je lepo ohranjen, sva ga pustila. Zelo veliko časa sva namenila proučevanju starih materialov, študirala sva, kako so gradili včasih, da so prostori zdržali tudi več kot stoletje, našla sva mojstre, ki to še vedno znajo. Stene smo tako celo lansko poletje špricali z apneno vodo, ki je stranski produkt žganja apna, da smo utrdili glavno strukturo, preden naredimo fin omet," razlaga Pavlovski.

Več pa v današnjem Svetu ob 18. uri na Kanalu A.