Kljub višinski bolezni, medvedom in napačnim zemljevidom osvojile Lalung

Vedele so, da se konec avgusta odpravljajo v slabo raziskano indijsko okolje, a štiri alpinistke, Patricija Verdev, Anja Petek, Urša Kešar in Ana Baumgartner, so bile že na začetku svoje odprave presenečene. "Indijska planinska zveza ni nič vedela. Vedeli so veliko manj kot mi. Ko smo prišli tja in jih vprašali, če imajo kakšne podatke o Lalungu, so eno uro potrebovali, da so nam pokazali na zemljevidu, kje je Lalung. Zasmejale smo se in rekle, da bi si želele vedeti kaj več," opisuje Ana. "Gledal si zemljevid, ko si pa prispel tja, je bil pa teren čisto drug. Veliko bolj strm," dodaja Patricija.

V višine so odšle brez še enega opozorila. Pred medvedi. Da bi jih lahko srečali na štirih tisočakih v dolini Lalung, kjer so si postavili bazni tabor, ni vedela niti njihova spremljevalna ekipa dveh kuharjev in oficirke, ki je skrbela, da je njihov vzpon potekal po predpisih. "Ko smo se zjutraj zbudili, smo opazili, da so bile smeti raztrgane. Kuharji so vonjali smrad in  rekli, da smrdi po medvedu," opisuje Anja. In to je bilo le prvo od več kot 10 srečanj. "Prebudilo me je vohljanje za mojim vratom. V tistem trenutku sem lahko samo spustila krik," opiše Anja še eno od srečanj. Medved je zbežal, dekleta pa tudi. Premaknila so se v skoraj tisoč metrov višji bazni tabor, kamor medvedi ne zahajajo.

Četverica se je tu sicer morala raziti. Uršo je doletela višinska bolezen, ki je ob nadaljevanju vzpona lahko smrtno nevarna, zato sta se z Ano spustili navzdol. Patricija in Anja pa sta se vzpenjali naprej. "Pol leta gledaš hrib, nekje nekaj obstaja, nikoli nisi tega v živo videl in je poseben občutek, absolutno. Eno tako lepo darilce, ko dejansko vidiš tisti hrib, tisto mogočnost. Res nepopisni občutki," odpravo navdušeno opiše Patricija. "Sva opazovali, spremljali sva teren, iskali možnosti v primeru, če se bo treba obrniti, kje bova to izvedeli," pove Anja.

Pot je bila zelo zahtevna, občasno se pojavi tudi občutek, da nahrbtnik nosi tebe in ne ti njega. Zmanjkovalo jima je hrane, pa tudi plina v jeklenki. "Sva se že skoraj pogovarjali s plinsko bombico, da je dala še nekaj plina ven. Da sva lahko še stopile zadnja dva litra čaja, juho, mislim, da je bilo dovolj še za eno dehidrirano hrano," pove Patricija. Vidljivost je bila slaba, težko sta se orientirali, kje sploh je vrh. A 30 metrov pred ciljem, po petih dneh plezanja so sončni žarki orisali pot do vrha. "Nek občutek skoraj olajšanja, bi lahko rekli, da si prišel do tja. Si pa šele na pol poti, treba je še priti dol. Sestopale smo pa po drugi strani dol, po zahodnem grebenu," nadaljuje Patricija. "Fokus mora biti isto na tej lestvici, kot je bil do sedaj, da ni toliko prostora za to slavje, kar je rekla Patricija," dodaja Anja.

Istočasno sta drugi dve alpinistki na nekoliko nižjih višinah iskali linije, da bi preplezali dve prvenstveni smeri. "Določili sva drugačno linijo, kot pa sva potem plezali, ker sva se morali prilagoditi vremenskemu pojavu. Ko se enkrat odločiš, je načeloma težji povratek. A imaš sploh dovolj opreme, da se res lahko umakneš, ker je odvisno od tipa skale in samih težavnosti," pravi Urša. In ob izzivih v stenah se nista mogli spočiti niti v bazi, spomnimo, spali sta med zvermi. "Drugega medveda ni bilo nič strah. Odreagiral je na svetlobo, začel se je premikati stran, ampak to je bilo videti tako, da je počasi hodil stran in nas zraven gledal. Medtem ko je prvi medved bežal stran in tudi na hrup je bil zelo odziven," dodaja Urša.

Ko so se dekleta spet srečala, je padla odločitev, da predčasno končajo odpravo. S pohvalami svojih zgodovinskih podvigov so alpinistke sramežljivo skromne, številne emocije še spravljajo skupaj, pravijo, a za največji uspeh si malo za šalo malo zares štejejo: "Da smo se vse vrnile žive nazaj in da smo ostale prijateljice. To je pač uspeh odprave," z nasmehom zaključi Ana.