Klic z Mojstrovke je reševalcem prekinil velikonočni zajtrk

Sporočilo je dobil ob 9.40, deset minut pozneje je bil že na zbirnem mestu: "Po vseh teh imaš že vedno pripravljeno opremo. Veš, da potrebuješ to in to, čimprej moraš v avto in na Policijo." Tam imajo namreč kranjskogorski gorski reševalci prostore pa tudi opremo. Takoj je prišlo 12 Kranjskogorcev. "Glede na število ponesrečenih, mesto nesreče in vreme smo vedeli, da bo intervencija zahtevna, zato smo nemudoma aktivirali tudi sosednje postaje: Rateče, Bovec in Mojstrana ter tudi dva helikopterja, s katerima so nato prišli tudi reševalci z drugih postaj," začetek akcije opisuje Aleš Robič.

Medijem je sicer prvotno obvestilo o nesreči poslala Policijska uprava Nova Gorica. Gre namreč za območje, ki leži prav na meji med Gorenjsko in Primorsko. "Če gre za primorsko stran Vršiča, gre mobilni signal klica na pomoč na operativno-komunikacijski center v Novo Gorico, če pa je lokacija malo bolj na gorenjsko stran, gre signal na klicni center v Kranj," pojasnjuje sogovornik. Klicev je bilo več in aktivirala sta se oba centra, osrednja reševalna baza je bila na gorenjski strani, na vrh Vršiča pa so s primorske strani prihiteli tudi bovški gorski reševalci.

"S kraja nesreče so nam sporočili, da so v megli, da se ne vidi nikamor, zato smo najprej helikopterja aktivirali bolj na 'rezervo', saj smo računali, da bo treba vse opraviti na klasičen način. Zato smo tudi aktivirali toliko ljudi," pravi vodja intervencije.

Helikopter jim je prihranil polovico poti

Njihov koncept je, da tri najhitrejše reševalce čim prej spravijo do mesta nesreče. Da ocenijo razmere, povedo, kaj vse je treba prinesti s sabo. Tako so ravnali tudi tokrat: "Do Vršiča z avtomobilom, nato pa s čim manj opreme navkreber, da čim hitreje pridejo do mesta nesreče. Po možnosti je poleg tudi zdravnik, da nam posredujejo vse informacije, da vemo, kako se pripraviti, opremiti, morda aktivirati še kakšno drugo službo."

Prva ekipa je na Vršič prišla, ko je tja že priletel tudi helikopter Slovenske vojske, ki je kljub slabemu vremenu ocenil, da bo vseeno šlo. "Našim fantom tako prvih 300 metrov višine ni bilo treba premagati peš, saj jim je pomagal helikopter. Sicer se ni mogel dvigniti do mesta nesreče, odložil jih je pod meglo, z vitlom jih je spustil na sneg. Lebdeti ne more, saj je preveč svežega snega in nima vidljivosti. Prihranil pa jim je polovico poti, ostalo jim je še 300 metrov vzpona," opisuje.

V tem času je na Vršič prišla že druga ekipa reševalcev. "Nato je helikopter, dokler je imel vreme, pogoje in gorivo, vozil po dva ali tri reševalce tako visoko, kot je lahko. Poleg je bilo treba prepeljati še ogromno opreme, vrvi, nosila. Pet poškodovanih pomeni pet nosil."

Skupaj z reševalci se je na mesto nesreče, do kamor so potrebovali dobrih 30 minut, povzpela tudi zdravnica. Posredovanju se je pridružil tudi policijski helikopter. Oba hkrati zaradi slabe vidljivosti in nevarnosti nista mogla delovati, zato sta se izmenjevala v teh ciklih prevažanja opreme.

Tehnika štafetnega spusta

Pri premiku poškodovancev so imeli seveda prednost tisti, ki so jo odnesli najslabše: "Šlo je za klasičen transport, nosila, varovanje z vrvjo. Gre za tako strm teren, kot je denimo hrbtišče skakalnice v Planici," ponazori Robič. "Treba je narediti sidrišče. V sneg je treba zabiti cepine, imamo posebne kline, take dolge. Nato pa z vrvjo spuščaš nosila, poleg njih je spremljevalec, ki jih upravlja. Ko se vrv izteče, je treba narediti novo sidrišče. Ko eden pride do konca vrvi, spodaj že čakajo reševalci z drugim sidriščem, da gre to čim hitreje," je v pogovoru za našo spletno stran opisal tehniko t. i. štafetnega spusta. Na tak način je bilo z gore treba spraviti torej na nosilih kar pet poškodovancev, le dva udeleženca nesreče sta ob pomoči reševalcev lahko šla sama. 

Pri poškodovancih se je ves čas preverjala tudi njihova odzivnost. "Težava je bil tudi mraz. Oni so bili tam gor kar nekaj časa, preden smo mi prišli do njih. Veter, sneženje, tičiš na mestu, zaradi šoka se telo še hitreje ohlaja," Robič zmajuje z glavo.

Helikopter je naprej z Mojstrovke na Vršič ob dveh popoldne odložil prvega poškodovanega, se vrnil po drugega in nato oba nemudoma prepeljal v ljubljanski klinični center. "Pri samem letenju namreč ni težav, v zahtevnih razmerah ob steni pa igra teža pomembno vlogo. Zelo pomembno je, da takrat ni pretežak, če želi imeti več manevrskega prostora, mora delati z manjšo težo," opiše občutljivost reševanja v zraku. Ob štirih je helikopter nato v Ljubljano prepeljal še tretjega huje poškodovanega, četrtega in petega ponesrečenca pa so oskrbeli v jeseniški bolnišnici.

Zaskrbi tudi tišina

Robič je bil v dolini ves čas, saj je bil soočen z zahtevno nalogo koordinacije in organizacije reševalce akcije. "To najlažje počneš v dolini, saj imaš telefon, dobro zvezo in konec koncev tudi mir," pojasni. V stiku je bil ves čas tako z reševalnimi ekipami na samem mestu nesreče kot na izhodiščni točki na Vršiču. Tam se je največ dogajalo - tja so prišli vsi avtomobili iz posameznih reševalnih postaj, tam je pristajal helikopter. "Določili smo posamezne osebe za komunikacijo, da ni preveč kaotično. Radijske postaje imajo v glavnem sicer vsi, ampak večinoma samo poslušajo, v komunikacijo se vključijo le, če je kaj izrednega," opisuje naporne ure, ki jih je preživel v bazi. 

"Telefon je zvonil ves čas, potem je tukaj še radijska postaja, kjer pa lahko zaradi velike razdalje nastane težava pri povezavi, včasih se slabo sliši. Kadar je vse te komunikacije veliko, bi človek potreboval še eno uho, kadar pa zavlada tišina, te zaskrbi, da je nekaj narobe, saj je prej ves čas pač ropotalo. Stresno je, ves čas razmišljaš, če si kaj pozabil, kaj bi bilo še dobro narediti. Veš, da bodo prišli novinarji, moraš si zapisati čase, kdaj se je kaj zgodilo, koliko nas je bilo in podobno, da boš lahko podal relevantne informacije," naniza.

Iz gora rešuje že 40 let

Sam ima sicer dolgoletne izkušnje na področju gorskega reševanja, lani je obeležil 40 let aktivne kariere. "Ko sem jaz postal gorski reševalec, smo bili v povprečju aktivirani pri manj kot desetih nesrečah na leto. Lansko leto jih je bilo 40," opisuje trend naraščanja nesreč v gorah na območju GRS Kranjska Gora, pa tudi na ravni vse Slovenije. Bil je tudi inštruktor gorskega reševanja, vodil je usposabljanja, bil vodja številnih intervencij, na helikopterju je opravljal naloge reševalca letalca, nato je bil inštruktor letalskega reševanja. "Zdaj pa sem vse to predal mlajšim in sem samo še gorski reševalec," se smeji.

Izkušnje ima tudi z Malo Mojstrovko. "Gora je taka simpatična. Z vrha Vršiča je do vrha uro, uro in pol, dve. Ni zahtevna, z južne strani sploh ne. S severne strani je Hanzova pot, kjer so jeklenice in je zanimiva za tiste, ki imajo radi adrenalin. Pozimi je privlačna za turne smučarje, res je simpatična gora. Po drugi strani pa je ob slabem vremenu, kot je bilo zdaj, ko so bile slabe razmere, lahko tudi usodna. Veliko ljudi jo podcenjuje. Odpravijo se šele popoldne, ujame jih noč. Gredo kar v sandalih, potem pa ne morejo ne naprej in ne nazaj," opozarja. 

"Tokrat smo imeli neznansko srečo," poudarja. "Ob takem padcu, da so vsi preživeli in nihče ni v življenjski nevarnosti, je to sreča svetovna," je jasen. "Pa tudi, da je tam delovalo 50 reševalcev in ni niti tam prišlo do nobenega zapleta," dodaja. "Pri toliko ljudeh na istem mestu bi šlo lahko hitro kaj narobe, to je bila res zelo uspešna akcija," je jasen.

Robič se je na velikonočno nedeljo nazadnje na Vršič odpravil tudi sam: "Po metodologiji GRS je treba po taki akciji opraviti destressing. Ljudje so ves dan v šoku, pod stresom. To je treba nekako spraviti ven iz njih. To je treba narediti uradno, sklicati sestanek, vsak mora povedati, kaj razmišlja, kako se počuti".

 Ko je bilo reševanje končano in oprema pospravljena, so vse sodelujoče povabili na malico h Koči na Gozdu, kjer je bila priložnost za destressing in rehidracijo. Še posebej tisti z več izkušnjami so se jasno zavedali, kako dobro se je končala tako zahtevna reševalna akcija, zato je bilo vzdušje prešerno, zaključi Robič. Povsem zasluženo, dodajamo mi.