Kje so vsi srečni Finci?

Kot nekdo, ki živi na Finskem že dobri dve leti – natanko ti dve leti, ko je država prejela prestižni naziv – se mednarodnim hvalospevom nisem mogel načuditi dovolj. Facebook je bil nekaj časa poln viralnih filmčkov s kadri javnega transporta v Helsinkih ali nasmejanimi domačini, ki v soju sončne svetlobe počnejo nekaj nekarakteristično zabavnega; vsi svetovni mediji so objavljali sezname desetih razlogov, zakaj je Finska the place to be, če želiš biti srečen. A ko na mestnem avtobusu, ki me pelje v službo, dvignem pogled iznad telefona, vidim: mlado mamico, ki skuša po najboljših močeh umiriti jok dojenčka; spečega pijanca, ki je še "od včeraj" in je ponesreči zaspal na avtobusu, zdaj pa se pelje nazaj v center; utrujeno študentko, ki se je presedla, ko se je nasproti nje – v separe s štirimi sedeži – usedel nov potnik in s tem očitno vdrl v njen osebni prostor (pogost prizor); vse ostale, v telefone zatopljene potnike z brezizraznimi obrazi, ki višajo nivo glasnosti na slušalkah, da ne bi slišali še vedno kričečega dojenčka, in verjetno tako kot jaz na telefonih presenečeno berejo novico, da je Finska najsrečnejša država na svetu. Nihče se ne zdi prav posebno srečen. In sprašujem se, če so tisti mednarodni komentatorji kdaj obiskali Finsko – v novembru? Ker ne bi videli ne sončne svetlobe ne domačinov sredi zabavnih aktivnosti.

Skeptiki boste rekli, da moj naključno izbran tableaux finskega vsakdana pač ne odtehta obče veljavnih statističnih podatkov. Eno je moje subjektivno počutje na jutranjem avtobusu, nekaj drugega objektivne meritve in nepristranske številke.

Osrednja meritev v Svetovnem poročilu o sreči (World Happiness Report), ki ga letno v okviru Združenih narodov izdaja Sustainable Development Solutions Network, je anketa Gallup inštituta (Gallup World Poll) o splošnem zadovoljstvu z življenjem, kot ga doživlja reprezentativen vzorec anketirancev v vsaki posamezni državi. Anketiranci odgovorijo na sledeče vprašanje: "Zamislite si lestev z oštevilčenimi stopnicami, od 0 na dnu do 10 na vrhu. Vrh predstavlja najboljše možno življenje za vas, dno pa najslabše. Na kateri stopnici se vam zdi, da trenutno stojite?"

Ne vem, če se je raziskovalcem zdelo, da bi vizualna metafora pripomogla k jasnosti vprašanja, s tem pa k večji veljavnosti rezultatov, a ta lestev (t.i. Cantrilova lestev) ni nič bolj stabilna kot moje počutje na jutranjem avtobusu. Pa ne samo zato, ker je odgovor anketirancev subjektiven, ampak zato, ker je interpretacija same kvantitativne skale subjektivna. Vsak posamezen anketiranec/-ka, verjetno pa tudi vsak narod in kultura, ima drugačno predstavo o tem, kaj je 1 in kaj naj bi bilo 10; kaj je najslabše in kaj najboljše možno življenje. Morda so Finci rekli, da so srečni za solidno sedem, ker se neradi pritožujejo, Slovenci pa smo zasedli 44. mesto s šibko šestico, ker nam ni nikoli nič prav.

Bogve kakšne srečneže so sicer spraševali v obeh državah, ker jaz čez štiri-cela-dva ne grem, niti na dober dan. Saj veste, štiri-cela-dva: "Dobro sem se spal čez noč, a takoj pri zajtrku sem butnil koleno ob mizo in zdaj šepam; izvedel sem, da sem v službi dobil povišico, potem pa preračunal, da padem v višji dohodninski razred; imel sem lepo nedeljsko kosilo pri babici, pa je nekdo načel debato o migrantih; na sončen dan sem šel v hribe, jedel štruklje, zvečer pa mi je punca rekla, da se ‘morava pogovoriti.’" Mislim, saj je vse v redu, nisem pa ravno sedem-srečen. V glavnem, bilo bi bolje – čeravno mukotrpno – zbrati na kup tovrstne opisne odgovore na vprašanje, kako srečni so ljudje. Sumim, da bi esktrapolacija teh podatkov omogočila vsaj dve ključni ugotovitvi.

Prvič, ko govorimo o sreči, številke ne štejejo. Seveda lahko rečemo, da nam lestvica pove, kako srečne se počutijo ljudje v različnih državah, pa naj bo njihova definicija sreče kakršna koli že. A brez enotnega standarda je primerjava teh ocen brezpredmetna, ker ljudje z isto številko opisujejo povsem drugačno stanje oz. počutje, ali pa z različnimi številkami opisujejo isto stanje. Ker ne vemo, kaj za vraga je sedem, nam tak rejting pove bore malo o tem, kakšna družba kultivira najboljše življenjske pogoje. Omenimo, mimogrede, da nas Slovence na lestvici prehitevata Gvatemala in El Salvador, od koder se karavane beguncev, bežečih pred revščino in nasiljem, vijejo proti Združenim državam Amerike, ki so po podatkih Poročila o sreči srečnejše od Gvatemale le za 0,4 točke. Bi se obrnili, če jim pojasnimo to zanemarljivo razliko? In zakaj Slovenci še nismo formirali strnjene kolone na autobahnu in jo mahnili k tetki v Minken?

Drugič, morda bi videli, da je sreča posameznika manj odvisna od družbeno-političnih dejavnikov, s katerimi poročilo kvalificira svoje meritve, kot se nam zdi. In sicer: BDP, socialna podpora (mišljeno v smislu družbene mreže, na katero se lahko zaneseš, ne v smislu državne finančne pomoči), zdrava življenjska doba, svoboda, dobrodelnost in stopnja korupcije. A z izjemo BDP (kjer je Finska na repu prve deseterice, zaostaja pa tudi za precej manj ‘srečnimi’ državami) so vse naštete kategorije enako nezanesljive kot sreča, saj tudi tu anketiranci subjektivno interpretirajo kvantitativno skalo. Percepcija koruptivnosti in socialne podpore sta morda bolj reprezentativni zaradi binarne narave odgovorov, medtem ko se pri merjenju dobrodelnosti res ne bi zanesel na metodo samo-poročanja, v katerikoli državi. Po drugi strani so zanemarjeni nekateri bolj oprijemljivi empirični podatki, ki imajo neposredno (četudi obratno) korelacijo s srečo posameznikov. Na primer stopnja samomorov. Po podatkih Finska v tej rubriki kotira višje od evropskega povprečja, pa tudi občutno višje od blaginje-polne Grčije (Eurostat, 2018). Si drznemo sklepati, da ljudje za temi številkami niso sedem-srečni? Če bi namesto številk sreče zbirali opise sreče, bi iz njih lahko izluščili nabor bolj ali manj univerzalnih spremenljivk, ki vplivajo na splošno zadovoljstvo, spotoma pa ugotovili, da so te spremenljivke bolj privatne kot javno-politične narave. Saj bi vprašal sopotnike na avtobusu, kaj si mislijo o tem, a to ni ravno v skladu s tukajšnjo etiketo.

“Vi pa delate samomore,” je rekel sosed sosedu v Đurovem filmu Kajmak in marmelada, sklicujoč se na prisotnost tega pojava v slovenski folklori. Za zdaj kot imigrant z Balkana še nisem imel priložnosti reči tega kakemu Fincu, morda zato ker me še noben Finec ni obtožil, da mečem mačke okrog. So vendarle obzirni ljudje, četudi niso nič bolj srečni kot kdorkoli drug.