Kirurg, ki je tekel v službo: Zaradi športa se mi je nehala tresti roka

Kot boste videli v današnji rubriki Vaš svet v oddaji Svet na Kanalu A je Brane Breznikar nekega dne, ko bi moral biti na vrhuncu svojih kirurških moči, spoznal, da vse težje prenaša dežurstva. Ker je bilo pred njim še več desetletij aktivne kariere, je sklenil, da mora nekaj ukreniti, in ker je bil kot mlad fant zaljubljen v šport, je hitro dojel, da mu fizična kondicija utegne koristiti. Najlažje se mu je zdelo, da v vsakodnevni rutini avtomobil zamenja za lastne noge in postopno je vsak dan v službo in iz nje pretekel 24 kilometrov. "Volja do dela je večja, če imaš kondicijo. Lažje je. In navadiš se potruditi. Moj moto je bil in je še danes, da se moram na vsakem treningu potruditi, dati vse od sebe. In pri vsakem pacientu moram dati vse od sebe. Pri vsaki operaciji moram dati vse od sebe," pojasnjuje svojo življenjsko filozofijo. Kaj hitro po tem, ko je v svoje življenje vpeljal šport, je opazil spremembo: "Ugotovil sem, da se mi roka manj trese, če imam kondicijo, oziroma se mi je povsem nehala tresti. Ko sem bil mlad in sem imel tremo, mi je zadrhtela. S tekom sem pridobil samozavest, s fizično močjo je prišla mirnost."

Zanimivo je, da se je človek, ki nikoli ni imel težav s težo, poklicno ukvarjal z zdravljenjem debelosti. Štirideset let je delal na oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, kamor je leta 2005 iz Amerike prenesel znanje za operacijo želodca debelih ljudi. "V začetku smo prevezovali želodce s posebnim trakom, da smo jih zmanjšali. Nato smo prešli na zmanjšanje želodca. Na koncu smo delali obvode – to pomeni, da smo del črevesja izpustili, da je bilo manj vsrkavanja hranil, in našili tanko črevo direktno na majhen želodček, ki smo ga oblikovali," pojasnjuje. Leta 2017 se je upokojil, a nato še leta kot mentor in svetovalec sodeloval v bolnišnici.

Breznikar vsako jutro začne na domačem vrtu, kjer naravnost z dreves in grmov poje prvi zajtrk. "Naredim vizito, kot sem bil toliko let vajen v bolnišnici," se pošali. Tik ob domačem vrtu je najel zaraščeno zemljišče – zgolj zato, da ga lahko kosi z ročno koso: "Krasna rekreacija. Kolikor intenzivno kosiš, toliko moči vložiš. Lahko uporabiš zelo malo moči ali pa se precej utrudiš."  Na splošno je zagovornik tega, da je lahko človek aktiven tudi pri vsakodnevnih opravilih. Tako denimo naroči metrska drva in jih nato sam žaga in zlaga – za trening. V prehrani je zagovornik zmernosti, rdečemu mesu se izogiba, njegova prehrana je v veliki meri zgrajena iz dveh živil: "Moja osnova je velik laški fižol, ki ga pridelujem sam, in ga kombiniram z žganci. Koruza in fižol imata aminoklisline, podobne tistim v zrezku."

Sam zase pravi, da živi povsem običajno življenje, da se ničemur ne odpoveduje, pač pa zgolj prilagaja. Tako denimo na družinska praznovanja ali piknike odhaja s kolesom, tudi do vikenda na slovenski Obali odkolesari večkrat na mesec, preostali člani družine se peljejo z avtomobilom. "Sem pa nad kolesarstvom navdušil ženo, ona ima električno kolo, da si malo olajša. Zdaj sva že večkrat skupaj kolesarila do Ljubljane, jaz sem ob njej delal intervale, tam je šla ona s svojim kolesom na vlak, jaz pa sem odkolesaril še do Kopra," opisuje. In doda, da brez podpore domačih njegovih udeležb na Ironmanu ne bi bilo, saj je treningov preprosto preveč. "Za teh 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesa in 42 kilometrov teka se jaz pripravljam tri četrt leta, okoli 20 ur na teden. To je zame optimalno, potem ne čutim pritiska, da bom težko zdržal, ni mi mučno," opisuje. Pred enim mesecem je uspešno končal preizkušnjo v Celovcu in za letos ima dovolj, pravi. Z rezultatom iz Barcelone leta 2019, kjer je cilj dosegel v 10 urah, 15 minutah in 7 sekundah (plaval je 56 minut in 21 sekund, kolesaril 5 ur, 2 minuti in 44 sekund, tekel pa 4 ure, 5 minut in 11 sekund)  je še vedno aktualni neuradni svetovni rekorder. "Zgolj za tekme mi ni več. Jaz sem vesel, da sem zaradi športa videl cel svet. Bil sem od Japonske do Skandinavije, pa v Južni Afriki, na Novi Zelandiji," našteva. 

Na večini njegovih podvigov ga spremlja žena Mojca, ki se spominja, kako jo je skrbelo, ko je na enem od Ironmanov na cilju zaman čakala, da ga zagleda: "Vedela sem, da je dobro na poti, a ko bi moral prikolesariti skozi cilj, ga ni in ni bilo. Čakala sem in čakala. Čez čas pa se vendarle pripelje, a ne na kolesu, pač pa v avtomobilu. Kolo je ob padcu utrpelo take poškodbe, da sva ga kar pustila tam. Oh, kako hvaležna sem bila, da je bil mož v redu, da sva se lahko skupaj vrnila domov." Svojega, kot pravi, izjemno trmastega in vztrajnega moža je spoznala kot študentka. Ona je študirala psihologijo, on medicino in neke pomladi so se koroški študentje z organiziranim avtobusnim prevozom odpravili na ogled smučarskih poletov v Planico: "Za gor sva sedela vsak zraven svojih kolegov, za nazaj sva že sedela skupaj. Naslednji dan me je prišel čakat na fakulteto in tako se je najina zgodba začela." Rodili sta se jima dve hčerki, obe sta v najstniških letih trenirali plavanje, oče in mama sta ju vozila na tekmovanja. Starejša Eva očetu še danes pogosto pomaga z nasveti o športu in prehrani, saj je ob študiju novinarstva pridobila tudi licenco za trenerko. Mlajša Lidija s tremi otroki in možem živi v ZDA, kjer je kardiologinja. In Breznikarju ob vsem, kar je dosegel, še vedno največ pomeni, ko se vsa družina zbere doma, v Kotljah. In ko se lahko z najstarejšim vnukom uči leteti z jadralnim padalom, z vnukinjo pa vadi, kako s kar najmanj zavesljaji preplavati 25-metrski bazen pod domačo teraso.

Več pa v današnji oddaji Svet ob 18. uri.