'Ker se ve, kdo je zmagal'

Ana je prišla prvič, to je bila dolgo njena želja, v Ljubljani so se dobili še s prijatelji, nameravali pa so prehoditi celotni 35-kilometrski krog.

Ljubljančanki Maja in Mojca še nista vedeli, ali bosta zmogli ves krog: "Pa saj ni pomembno, gre predvsem za malo športa, malo družbe," se pri kontrolni točki na drugi strani mostu smeji Mojca, ki se veseli tudi obljubljenega piva na Golovcu. Tam je bil namreč postavljen tudi šank, kjer so se žejni popotniki v veselem vzdušju ob glasbeni spremljavi lahko tudi malo odpočili in izmenjali nekaj besed z ostalimi pohodniki, da niso zgolj hiteli drug mimo drugega.

Od mostu navzgor proti Litijski cesti hodi tudi Grega, ki je imel skupaj z ženo do Ljubljane prav tako dolgo pot. Zaradi pohoda ob žici sta prišla vse iz Prebolda, na traso sta skupaj z Anjo in Majdo zavila ob sedmih zjutraj na Livadi. Tudi oni so načrtovali celoten krog: "Za vsak slučaj smo vzeli tudi dežnike," pomahajo.  

Dolga pot je čakala še nekoga. Mali yorkshirski terier Spike je s svojimi kratkimi tačkami pridno stopicljal na povodcu za svojim lastnikom. Bo zmogel, vprašamo. "Je tako hiperaktiven, da me zanj še najmanj skrbi," se nasmehne Elvis. Obrnemo se in zmotimo Jasnin ritem. Mimo je namreč pritekla. Da si bo na Poti zadala izziv, se je odločila v tik pred zdajci, pove, medtem ko jemlje slušalke iz ušes. Na traso je stekla na Brdu in že takoj na začetku se ji je strgala naramnica na nahrbtniku, pa je improvizirala in si jo je lepo po partizansko zavezala nazaj, se nasmeji tudi ona.  

Da Jasna ni bila edina z izzivom, je jasno takoj, ko vidimo, kako sta v ne preveč toplem in oblačnem dnevu oblečena Peter in Tone. Majica s kratkimi rokavi in kratke pajkice. Štartala sta od Jarš v smeri Šiške, 21 kilometrov sta pretekla, nato pa jih bosta še 12 prehodila do izhodišča. Vreme se je sicer ves dopoldan kar držalo, čeprav je sivo nebo neprestano grozilo z mokro pošiljko. Reka ljudi pa se je vseeno v obe smeri nemoteno valila še naprej.  

Tam, kjer traso Poti seka prometna Litijska cesta, stoji mestni redar, ki skrbi za varno prečkanje pohodnikov. Na prehodu za pešce stoji Sašo, ki se je na pot z Dolgega mostu odpravil sam. Namerava priti tja do polovice, malo več, malo manj. Ko bo zmanjkalo volje za naprej, pa bo že koga poklical, da ga pobere. "Improvizacija pač," pravi.

Na drugi strani Litijske sta Novogoričana Pavle in Vasilija. V okviru tradicionalne prireditve, ki je letos organizirano potekala že 64., sta tekla že trojke, zdaj pa hodita. "Žica, pot, oblegana Ljubljana, zavednost Slovencev, pogum," nanizata bistvo svoje udeležbe. "Nam, Primorcem, pa sploh veliko pomeni tisti čas," spomnita na narodnoosvobodilni boj na slovenskih tleh.  

Poldi je hodil "iz navade in zanalašč", Igor zaradi "spomina in ker ga žena žene", Franjo pa pravi, da je "letos vse skupaj spet malo bolj zaživelo". Aha, mislite na premor pri prireditvi zaradi covida-19, pravimo. "Ne, zaradi volitev," odvrne sivolasa trojica.

V Bizoviku nasproti pridejo precej mlajši fantje. 15-letniki, Nik, Vito, Žan in Urban, so dijaki srednje veterinarske šole. Da so prehiteli že vse sošolce in zdaj korakajo na čelu, pravijo. Prišli so, da nadoknadijo ure športne vzgoje.

V srednji šoli je bila tudi Ksenija, ko se je prvič podala na Pot spominov in tovarištva. Od takrat je pohod izpustila samo dvakrat, med svojo pljučnico in v času prvega vala razglašene epidemije novega koronavirusa. "Danes sem stara 66 let, zdaj pa računajte, kolikokrat sem že prišla," se smeji pod Golovcem. Nato pa se zresni. Pravi, da je ob borbenih pesmih na vrhu hriba dobila kar kurjo polt: "Pomeni mi, da smo se borili. Moja država, moja svoboda, moji ljudje," ganjeno pove.

Navkreber hodita tudi Darja in Damjan, ki prav tako vsako leto naredita krog po PST. "Prvič, ker se ve, kdo je zmagal," pokažeta na svoji majici s tem napisom. "Drugič, zaradi rekreacije. In tretjič, zaradi prvega," povzameta. "Če ne bi bilo naših staršev, je vprašanje, kje bi bili danes in kdo bi bili," pravi Darja in pokaže na moževo titovko. Bila je od njenega očeta, ki se je v partizanskih vrstah najprej boril na Notranjskem, nato na Štajerskem, svobodo pa je dočakal na Koroškem. "Smrt fašizmu," se poslovita.

Titovki imata na glavi tudi Sonja in Žan, ki ju srečamo, ko se spustimo nazaj na ravnino. "Rdeča zvezda ni komunizem, ampak partizanstvo. Namen pohoda je, da obujamo spomin na borce in tiste, ki so padli za našo domovino," pravi Žan, iz njegovega nahrbtnika pa se sliši glasba. S sabo namreč nosita zvočnik, iz njega pa prihajajo pesmi upora. "Da malo peče tiste, ki so proti in razveseljuje tovariše," doda. Pravita, da se je tudi že kdaj zgodilo, da se je kdo od naključnih sprehajalcev po Ljubljani obregnil ob to, ampak precej več je bilo takih, ki so bili zvokov veseli.

Eden teh je tudi Miloš, ki se med našim pogovorom ustavi prav zaradi glasbe: "Kdo pa so ti mladi fantje, ki korakajo skozi vas?" odmeva iz Žanovega nahrbtnika. Miloš pravi, da sovraži potvarjanje zgodovine: "Sem pridem zato, da obujam spomine na naše fante in dekleta, na svoje prednike. Eden izmed njih je bil celo general in vodja Titove varnosti v Beogradu ter vojaški ataše v Pragi, Parizu in Rimu." Podobo jugoslovanskega državnika imajo na svojih majicah natisnjeno tudi Miha, Boštjan in Boris. "Ker je temu primeren tudi pohod in je zgodovina pač taka," pravijo.

Ko jo mahamo nazaj proti Fužinskemu mostu, nas prehitita Alenka in Igor. Tudi njegova majica z napisom Pod svobodnim soncem je del tradicije tako kot pohod, pravi. "Samo še v snegu nisem šel," doda vsakoletni udeleženec. Njegovi spomini na PST pa segajo še v šolske klopi. Pot je namreč v okviru mladinskih delovnih brigad pomagal graditi tudi sam. Skupaj s sošolci je delal na treh odsekih, tudi na Brdu, kjer je nekoč stala partizanska tiskarna Podmornica. "Grabili smo pesek in urejali okolico, ki je bila zaradi bagrov povsem razsuta. Zemljo smo ravnali na roke, najtežje je bilo tam, kjer je bila ilovnata prst," se spominja.  

Pohodniki vmes glasno pozdravijo dve skupini tekačic, ki priteče iz smeri Polja. Nosijo štartne številke, kar pomeni, da so se udeležile Teka trojk, ki je prav tako sestavni del prireditve Pohod ob žici.

Z makadama na mestni asfalt

Zjutraj so se tekači ob zvoku štartne pištole pognali v dir v središču Ljubljane, eni so se vrnili po 12 kilometrih, drugi po 29 km šele malo pred poldnevom. Krajšo različico so ubrali tudi trije Gorenjci, ki jih srečamo na Kongresnem trgu, kjer na odru nastopa tudi partizanski pevski zbor. Aljoša in Jože sicer tečeta že 20 let, letos pa je bil z njima tudi Aljošev 16-letni sin Blaž. Ta prireditev jima je bolj všeč kot denimo Ljubljanski maraton: "Tukaj je manjša gneča, bolj obvladljivo je vse skupaj, tako in tako pa srečaš znane obraze iz tekaškega sveta. Je pa daljša različica teka trojk vsekakor lepša. Če zdržiš, seveda."  

Ravno takrat v cilj pritečejo tisti, ki so najhitreje zmogli težjo traso. Janez Mulej, Andrej Mikelj in Tadej Osvald so bili edini, ki so 29 km okoli Ljubljane pretekli pod dvema urama. Ključno pri teku trojk je sodelovanje in tovarištvo, saj je najpomembnejši tretji, najšibkejši člen ekipe, katerega čas se upošteva kot končni dosežek trojke.

V treh dneh več kot 25.800 udeležencev

Prireditve Pot ob žici se je od četrtka do danes udeležilo 23.151 pohodnikov in 2670 tekačev na teku trojk.

Letošnja prireditev je bila prva po dveletnem premoru zaradi epidemije covida-19. Pohod po Poti ob žici vsako leto poteka od četrtka do sobote pred 9. majem, ko ima Ljubljana praznik v spomin na svojo osvoboditev leta 1945. Pot poteka po trasi, kjer so italijanski okupatorji skupaj z več kot sto bunkerji postavili ograjo iz bodeče žice.

Pohodi po trasi žice potekajo od leta 1946. Leta 1957 se je na pobudo okrajnega odbora Zveze borcev narodnoosvobodilne vojne Ljubljana začel Partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane, ki je bil prvo leto le tekmovanje ekip tekačev z nahrbtniki in puškami. V naslednjih letih je postal množičen, imenovali pa so ga različno. Od leta 1964 do leta 1989 je potekal pod nazivom Pohod po poteh partizanske Ljubljane, od leta 1990 do leta 1993 je bil Pohod po poteh svobodne Ljubljane, od leta 1994 do leta 1996 Objemi naše mesto – Pohod, med letoma 1997 in 2004 Pohod Ljubljana, od leta 2005 pa ima zdajšnji naziv.

Ministrstvo za kulturo je leta 2016 pohod po Poti ob žici vpisalo v register žive kulturne dediščine.