Slovenija

Nobelovec Ken Rutherford: Zlo, ki ga danes povzroča človek, nas bo še preživelo, žal

Ljubljana, 17. 03. 2018 08.35 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 9 min
Avtor
Anja Intihar
Komentarji
10

Za Kena Rutherforda je bilo leto 1993 prelomno. V Somaliji mu je med humanitarnim delom mina odtrgala obe nogi, a se je pobral in v ozaveščanju o nevarnosti min našel smisel življenja. Štiri leta kasneje je prejel Nobelovo nagrado in odpotoval v BiH s princeso Diano, znano borko za pravice žrtev minskih polj. Oče štirih otrok pravi, da nas bo zlo, ki ga povzroča človek, žal preživelo.

Kenneth Rutherford. V ITF so ga predstavili kot enega najbolj prepoznavnih posameznikov in strokovnjakov s področja protiminskega delovanja ter pomoči žrtvam min in eksplozivnih ostankov vojne. Bil je eden vodilnih članov Mednarodne kampanje za prepoved protipehotnih min (ICBL) - avtorjev Ottawske konvencije - in soprejemnik Nobelove nagrade za mir leta 1997 za omenjeno konvencijo.

Tri tedne pred njeno smrtjo je v Bosni in Hercegovini spremljal princeso Diano, ki je bila ena najglasnejših bork proti zemeljskim minam. "Bila je moralna avtoriteta, kakršnih je danes izjemno malo," pove o pokojni princesi Rutherford, ki smo ga "ujeli" v Ljubljani.

Tudi sam je med humanitarnim delom v Afriki preživel minsko eksplozijo in pri tem izgubil obe nogi. Pravi, da se zanj življenje takrat ni končalo, pač pa šele dobro začelo. Po nesreči se je poročil, dobil štiri otroke in zaključil doktorski študij.

Ko je ležal na minskem polju sredi Somalije, ga je v petinštiridesetih minutah, ki so se vlekle kot dolge ure, prešinilo, da bo umrl pri rosnih 31 letih. "A moje življenje se je zavrtelo in dobil sem priložnost za nov začetek. Za razmislek, kaj bi rad počel v življenju in priložnost sem sprejel z odprtimi rokami," doda sogovornik, eden od 20 obrazov Ustanove za krepitev človekove varnosti, ki v teh dneh obeležuje 20 let delovanja.

Ken Rutherford je glasen borec za pravice žrtev protipehotnih min.
Ken Rutherford je glasen borec za pravice žrtev protipehotnih min. FOTO: Aljoša Kravanja

V nesreči v Somaliji ste med humanitarnim delom izgubili obe nogi, a vas to niti slučajno ni ustavilo pri vašem glasnem boju za pravice žrtev min. Kakšna volja je bila v vas, da ste se pobrali po takšnem dogodku in ne le to - na novo zaživeli?

Leta 1993 se mi je zgodila nesreča, stopil sem na mino, ki mi je odtrgala obe nogi. Do takrat pravzaprav nisem vedel prav veliko o zemeljskih minah. Moje življenje se je po nesreči šele dobro začelo. Poročil sem se, dobil otroke, dokončal doktorat. Res sem bil zaposlen. Že pred nesrečo sem se pridružil Mednarodni kampanji za prepoved protipehotnih min, ustanovil sem tudi mrežo, ki je povezala žrtve, eno od izpostav smo imeli tudi v Bosni in Hercegovini. Ko namreč preživiš takšno nesrečo, te to zaznamuje za vse življenje in želel sem pomagati ostalim. Ko je ICBL leta 1997 dobil Nobelovo nagrado, je bilo ogromno svetovne pozornosti usmerjene na problematiko zemeljskih min, a mi smo želeli to pozornost obrniti tudi na preživele žrtve tega groznega orožja.

Ne morem, da ne bi bila začudena in presenečena. Pravite, da se je življenje za vas šele dobro začelo, ko ste izgubili obe nogi?

Rekel bom tako - najboljši del mojega življenja se je začel po nesreči. Postal sem bolj osredotočen, življenje se je nekako ... razjasnilo. Ko mi je odtrgalo nogi, sem ostal pri zavesti. Uporabil sem radio, poklical na pomoč, si napravil kompresijsko obvezo, zmolil. Se poslovil od družine, sveta. Mislil sem si - star sem 31 let, nočem še umreti, a očitno se bo to zgodilo. Bom pač umrl. Ravno se se zaročil, želel sem postati učitelj kot moj oče. Mislil sem si, da se na tistem polju ležal vsaj šest, sedem ur, a ko so me končno evakuirali, prepeljali najprej v Nairobi in nato v Ženevo, se je izkazalo, da sem bil v puščavi le okrog 45 minut. A moje življenje se je v tej slabi uri odvrtelo, dobil sem priložnost za razmislek, kaj bi rad počel z njim in točno to sedaj tudi počnem.

Glasni ste v boju za pravice žrtev min. Kako težak boj je to v ZDA? Kakšne so pri vas pravice oseb s posebnimi potrebami? Naredite korak naprej in dva nazaj ali vam vlada stvari kakorkoli olajša?

V ZDA imamo zakon o pravicah oseb s posebnimi potrebami, upravičeni smo do nekaterih olajšav, dodatnih možnosti. Prav zaradi tega sem lahko prišel do svojega doktorata. Takrat sem veliko časa preživel v invalidskem vozičku, prejel finančna sredstva, ki so mi omogočila, da sem doštudiral. In točno to si želim zagotoviti vsem ljudem s posebnimi potrebami po svetu. Enake pravice. Dostop do dobrin. Morda smo v nesreči izgubili nogo, celo obe, a možganov nismo izgubili.

Bi si upali reči, da je to nikoli končana zgodba? Boj za ljudi, za manjšine, za njihove pravice, za to, da bo slišan njihov glas?

Absolutno. Deset odstotkov svetovne populacije je invalidov. Zagotovo ima vsak od nas v družini vsaj eno osebo s posebnimi potrebami. Zanje se moramo boriti.

Kako se je z vašo nesrečo sicer spoprijela vaša družina? Takratna zaročenka? Najbrž ji ni bilo lahko?

Ko se za nekaj močno boriš in zmagaš, ko v nekaj trdno verjameš, je to čudovit občutek. Ken Rutherford

Boj je bil seveda težak. Po nesreči, ki mi je odvzela nogi, sva se z zaročenko poročila, v štirih letih dobila štiri otroke, naredil sem doktorat, denarja nisva imela. Borila sva se iz dneva v dan, a to so bila najboljša leta mojega življenja, kot sem že nekajkrat dejal. Ko se za nekaj močno boriš in zmagaš, ko v nekaj trdno verjameš, je to čudovit občutek. In še nekaj čisto mimogrede - raje, kot da govorim o ljudeh s posebnimi potrebami in o tistih, ki "posebnih" potreb nimajo, govorim o ignoranci, neznanju. Zato moramo MI spreminjati svet.

Je Nobelova nagrada za mir pri vašem boju za pravice žrtev min napravila kakršno koli razliko? Olajšala delo, morda? Prinesla dodatne donacije, pozornost svetovne javnosti?

Vsekakor. Nagrado smo prejeli oktobra leta 1997, Ottawska konvencija o prepovedi uporabe, skladiščenja, proizvodnje in transporta protipehotnih min (Slovenija jo je ratificirala 27. oktobra 1998, op. A. I.) pa je bila podpisana 3. decembra istega leta. Spodbudila je države, da so podpisale omenjeno konvencijo. Tudi Japonska je takrat pristopila zraven, saj ni želela biti izjema v boju proti minam. Civilna družba je ob boku z nekaterimi pomembnimi državami začela ta boj.

Nobelovo nagrado takrat tako ni dobila organizacija, ki se je zgolj borila proti minam in opozarjala na nevarnosti, pač pa organizacija, ki je hkrati vzpostavila neka nova ravnotežja in oblikovala novo geostrateško politiko. Lani je Nobelova nagrada za mir na primer romala v roke kampanji za jedrsko razoroževanje, ki je zasnovana na podoben način kot ICBL.

Pa nismo prehudi optimisti v upanju, da bo Ottawska konvencija dosegla želene cilje? Kako smél je načrt, da bi do leta 2025 svet očistili min in drugih ubojnih sredstev?

Do leta 2025 naj bi bilo delo končano. Žal meni noge kljub temu ne bodo nikoli več zrasle nazaj, kot tudi ne ostalim amputirancem. Na to je potrebno neprestano opozarjati. Mislim, da je realno mogoče, da konvencija doseže zastavljene cilje, pod pogojem, da bodo vlade pripravljene zagotoviti finančno podporo in da bodo nevladni igralci opravili svoje delo.

Ko državam postaviš nek skrajni rok, do katerega morajo nekaj storiti, to ponavadi tudi storijo. Če zgolj govorimo o nekem neznanem okvirju, kot recimo - sčasoma bodo vsi otroci deležni dobre izobrazbe, nekoč bomo dočakali svetovni mir, je vprašanje, če se bo to zgodilo. A če se recimo Slovenija zaveže, da bodo v petih letih vsi otroci v državi deležni dobre izobrazbe, bo to prineslo pritisk na vlado in stvar se bo premaknila naprej. Treba je vztrajati.

Ken Rutherford (skrajno levo) s princeso Diano v Bosni in Hercegovini.
Ken Rutherford (skrajno levo) s princeso Diano v Bosni in Hercegovini. FOTO: AP

Ne morem mimo princese Diane, njenega boja za žrtve protipehotnih min in vašega druženja z njo v Bosni in Hercegovini. Občutek imam, da je bila Diana "poslednji" izjemno prepoznavni obraz tega boja. Vsaj trenutno si v spomin ne morem priklicati nikogar, ki bi tako močno zaznamoval to področje. Delam komu krivico, me spremlja neznanje?

Princesa Diana ni bila zgolj prepoznaven obraz boja za pravice žrtev protipehotnih min. Ona je bila vodja tega boja, pa ne le to - bila je tudi izjemna borka za pravice revnih, obolelih za aidsom. Ljudje so se bali dotakniti bolnika z virusom hiv, ona pa je zakorakala v bolnišnico in jih objela. Enako je bilo z gobavci in reveži. Mi smo imeli v boju proti protipehotnim minam veliko podpore, hvalili so nas, naj nadaljujemo z delom. Ona pa je prišla in rekla: Želim sodelovati z vami. Pojdimo na teren. Gremo v Bosno? Z Jerryjem Whitom in Diano smo bili tam štiri dni.

Pred nekaj meseci sem srečal princa Harryja in vprašal me je o materi. Rekel sem mu, da nas je na nek način razvadila. Slavni danes pridejo na kakšno slavnostno prireditev, se fotografirajo, dajo morda izjavo ali dve, nato pa odidejo. Nihče ni od od takrat prišel in se nam pridružil za nekaj dni, odšel na teren, se pogovarjal z žrtvami, jih objel. Kar Američani vedo o minah, vedo večinoma zaradi Diane. Ona je bila moralna avtoriteta, kakršna je poleg nje morda le še Nelson Mandela. Goreči v boju so tudi senator Patrick Leahy, kanadski zunanji minister André Ouelle. Od tedaj so se v boj vpletli številni znani športniki, filmski zvezdniki, glasbeniki, a ti pridejo in gredo. Diana pa je bila povsem zraven. Ves čas.

Sprva ustanovljen za pomoč Bosni in Hercegovini pri zagotavljanju čiščenja ozemelj, onesnaženih z minami, in pomoč žrtvam min je ITF v dveh desetletjih razširil svoje delovanje na številne države in različna področja človekove varnosti. Morda je vprašanje, zakaj sploh potrebujemo organizacije, kakršna je ITF, v teh časih odveč? Ali pač?

Organizacije, kakršna je ITF, so del civilne družbe, ne vladne. Prav podobne organizacije morajo opraviti veliko dela. Pridejo namreč lahko na nekatera območja, kamor vladni predstavniki nimajo dostopa. Gre tudi za vprašanje zaupanja - prebivalci vladnim predstavnikom dostikrat ne zaupajo, ne verjamejo, da gre denar v prave roke, za pravi namen. Donatorji sredstva tako raje zaupajo civilnim družbam. ZDA so na primer velik donator ITF, a denarja kljub temu ne bi dale slovenski vladi, če bi ta na primer želela očistiti z minami posejana območja v BiH.

Naivno vprašanje, a ne morem, da ga ne bi zastavila. Včasih je videti, kot da je delo deminerjev, pa vas, humanitarcev, že tolikokrat omenjena nedokončana zgodba. 

Žal je res tako. Naše delo se nikoli ne konča. Ljudje se bojujejo med seboj iz meni neznanih, grozljivih, strašljivih razlogov. Pri tem uporabljajo orožja in ena od posledic tega bojevanja je tudi orožje, ki ne eksplodira in predstavlja nato veliko nevarnost. Zlo, ki ga danes povzroča človek, nas bo še preživelo, žal.

Eden od obrazov ITF je tudi 13-letna Nataliia, ki so ji na URI Soča zagotovili nožno protezo, s katero pleza in teče. 

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 10

KOMENTARJI (10)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

vera21
18. 03. 2018 14.51
+1
Tako kot se danes čudimo, da so jih včasih sežigali na grmadi ter še prej križali se bodo naši potomci čez "sto let? (upam, da že prej)" čudili, kako smo lahko izdelovali orožja, da ubijamo "svojega brata, sestro". In na ta račun nekateri bogatijo? Pa se imamo za inteligentna bitja. Žalostno.
Transformerji
18. 03. 2018 14.20
+1
S izumrtjem človeka bo izumrlo tudi zlo!
Nepoznan Uporabnik
18. 03. 2018 09.16
korenjak3
17. 03. 2018 19.05
-7
ni_mi_vse_eno
17. 03. 2018 17.09
+3
Mi nikoli ne umremo, tako, da nas nič ne more preživeti. Zlo, ki ga danes povzroča človek še ni doseglo vrhunca. Živimo v gospodarstvu, ki mora stalno eksponentno rasti (2, 4, 8, 16 ...), za kar potrebuje stalen eksponenten dotok surovin. Glej: Accelerated Crash Course (ACC), Chris Martenson. Živimo na omejenem planetu, z omejenimi surovinami, mi pa gojimo vedno večje finančne razlike (google; inequality wealth, global), ki bodo eskalirale v nove vojne in revolucije. Ob zavedanju, da za vloženo energijo, dobimo vedno manj, se obnašamo, kot da bo naša pravljica trajala večno. Glej EROI = energy return on investment. Zato tisti, ki znajo razmišljati govorijo o prihajajočem kolapsu civilizacije. Glej: Dr. Tainter: Collapse of Complex Societies.
superjezek
17. 03. 2018 15.22
+11
Pohlep človeka nima meja zato si je egoistično izmislil kapitalizem s katerim hrani svoj pohlep. Zaradi pohlepa človek nagonsko postane zlo...
ni_mi_vse_eno
17. 03. 2018 17.13
+3
Kapitalizem je podobna igri monopolija, v kateri ti bankir na začetku igre posodi vse bankovce, nato pa zahteva nazaj več bankovcev, pa le on jih lahko ustvarja. Vsak krog moramo plačevati obresti papirčkov, zato ni čudno, da so vse države zadolžene in da kljub miljardam pobranih davkov ti ne gredo v šolstvo, socialo in zdravstvo, ampak gredo najprej za plačilo dolga bankirju, ki nam je iz nič ustvaril in posodil svoje papirčke. Za reveže se pa zbirajo zamaški. Pohlep ni krivec, krivi so bankirji. Uči se: Century of Enslavement: The History of The Federal Reserve.
superjezek
18. 03. 2018 13.40
+1
Ne se ne strinjam. Niso le bankirji krivi ampak človek ne glede na katerem položaju je je pohlepen...
superjezek
18. 03. 2018 13.44
Si mislil ozaveščaj se.. Sicer pa kdo ti lahko garantira, da je vse res kar piše v knjigah katere naslove zelo rad deliš?!! Ni pogoj danes več knjig preberem več vem bolj pomebno je ozaveščenje..
Transformerji
17. 03. 2018 14.45
+6
Gre se samo za napako razvoja življenja na Zemlji - človek je najbolj razvito bitje, človek pa je tudi najbolj pokvarjeno, hudobno bitje. Tistih dobrih, je vedno manj.... v preštevilčni družbi se vsak bori na svoj način za preživetje. Tukaj je narava naredila eno veliko napako (verniki bi morali reči, da je za to kriv nekakšen bog)!