Kdo so ljudje, ki so v Kočevju preprečili še večjo tragedijo?

Policijska postaja je od kemične tovarne oddaljena 300 metrov zračne črte. "Naš odzivni čas je bil nič. Takoj po poku, ko se je zatresla hiša, smo na kraj dogodka poslali vse razpoložljive policiste," se jutranjega dogajanja na prejšnji četrtek spominja pomočnik načelnika Policijske postaje Kočevje Aleš Mohorčič. Zavarovali so širšo okolico in tako omogočili nemoteno delo ostalih reševalnih služb ter poskrbeli, da se območju niso približali ostali ljudje, ki bi lahko ogrozili intervencijo in tudi svojo varnost.

Leon Behin, poveljnik Gasilske zveze Kočevje, je bil v času jutranje eksplozije na svojem rednem delovnem mestu v Ljubljani, tako po telefonu kot po pozivniku pa redno dobiva obvestila o vseh intervencijah in interventnih dogodkih v domači občini: "Ko se ti izpiše 'Eksplozija v kemični tovarni', so občutki povsem drugačni, kot če se izpiše 'Požar v naravnem okolju'. Takrat se zaženejo čisto vsi protokoli."

Njegov prvi klic je bil namenjen namestniku Igorju Kaliniču: "Nesreča je v bližini pretakališča, zgodila se je eksplozija, šli bomo z notranjimi napadi in naš cilj je znan – omejitev nadaljnjega širjenja požara oziroma nadaljnje eksplozije," je bil ta kratek in jasen. "Glede na obseg je bilo moje prvo vprašanje, ali lahko zadevo obvladujejo sami. Odgovor je bil ne. In moj ukaz je bil jasen: alarmirajte povsem vsa društva v Gasilski zvezi Kočevje. To je bilo po regijskem centru za obveščanje tudi takoj narejeno," pripoveduje poveljnik. Njegov naslednji klic je bil namenjen poveljniku civilne zaščite občine Kočevje in aktiviranju občinskega štaba civilne zaščite.

Nato je skočil v avtomobil, Kočevje dosegel v 55 minutah in že pred deseto uro prevzel vodenje intervencije: "Vmes pa se je zvrstilo še milijon klicev novinarjev in z občine ter mojih klicev na Agencijo RS za okolje in na inšpekcijske službe," opisuje, kako je naloge vodenja in organiziranja intervencije opravljal tudi med potjo: "Obvestila javnosti o zadrževanju v prostorih, zapiranju oken, izogibanju območju, blokadi Tomšičeve ulice."

V intervenciji je sodelovalo 141 gasilcev, niti eden pa ni bil poklicni gasilec – prav vsi so bili prostovoljci: "Ja, tisti, ki jih vidite v Planici in na gasilskih veselicah," mi smeje odgovarja. "Tisti, ki tam zbirajo denar za opremo za točno take aktivnosti," opozori.

Sreča v nesreči je bila tudi, da je večina gasilcev, ki opravlja gasilsko službo v Melaminu, hkrati tudi članov prostovoljnih gasilskih organizacij, predvsem PGD Kočevje: "In tukaj nam je to zelo pomagalo, saj so ti gasilci, ki so na kraj nesreče prihiteli kot prostovoljci, točno vedeli, kaj početi in katere so najpomembnejše stvari, zato smo nenazadnje tudi lahko bili tako uspešni. Kajti če bi prišel nekdo, ki nima pojma, ne bi moglo biti tako," poudarja.

Antun Gašparac, poveljnik občinskega štaba civilne zaščite, sicer vodi javno podjetje Vodovod, katerega stavba stoji kilometer stran od Melamina: "Ravno smo imeli sestanek v sejni sobi, ko smo slišali to grozovito eksplozijo. Stavba se je stresla in prvi občutek je bil, kot bi kaj počilo na dvorišču, torej vam je lahko jasno, kako močna detonacija je bila to. Ko smo skozi okno videli tisti oblak dima, pa smo bili vsi takoj prepričani, da se je zgodilo nekaj zelo obsežnega in da je mogoče pričakovati veliko ponesrečenih." Čeprav je v Kočevje priženjen, je to njegovo domače okolje že 35 let: "Poznamo zaposlene v Melaminu, tam smo imeli tudi vaje kot štab in kot gasilska zveza," ga je streslo.

Sklican je bil štab civilne zaščite, Gašparac se je takoj odpeljal na občino in začel delo. "Telefoni so zvonili na vseh straneh. Od članov štaba do zainteresirane javnosti, vrtcev in šol, ki so spraševali, kaj se dogaja. Stopili smo v stik s Slovensko vojsko, ki je ponudila pomoč, in z veseljem smo jo sprejeli."

Častnik za povezavo v občinskem kriznem štabu je bil pripadnik vojaških specialcev. V sklopu Enote za specialno delovanje (ESD) je od začetka po naključju sodeloval v poveljstvu mednarodne vojaške vaje Black Swan (Črni labod) 2022, ki bi se morala zaključiti prav naslednji dan. Potekala je v slabih 20 kilometrov oddaljenem vojaškem objektu Škrilj. 

"Ko smo zjutraj zaslišali ogromno eksplozijo, smo sprva mislili, da je to v sklopu vadbene situacije, nato pa je prišel klic z Reševalne postaje Kočevje, da je bila v Melaminu eksplozija in ali lahko pridemo na pomoč," pripoveduje višji štabni vodnik, katerega identitete zaradi narave njegovega dela ne razkrivamo. V sklopu omenjene vojaške vaje so sodelovali tudi s civilnimi deležniki kriznega upravljanja na lokalnem območju, med drugim s kočevsko reševalno postajo. "Ravno nekaj dni prej so videli, kakšne zmogljivosti in kakšno tehniko imamo, na kakšen način delujejo naši bolničarji in našo medicinsko postajo Rol 1, zato so nas zdaj poklicali," pove.

V času eksplozije je bilo na Škrilju približno sto pripadnikov specialnih sil iz Slovenije, Hrvaške in ZDA, dva pripadnika vojaške reševalne postaje pa sta bila povsem po naključju ravno takrat že na poti v Kočevje, saj sta reševalno vozilo peljala na bencinsko črpalko, da bi natočila gorivo. Prošnja za pomoč je bila takoj prenesena na poveljniško mesto: "Glede na to, da je šlo za reševanje življenj, smo takoj poklicali tudi nadrejeno poveljstvo, torej poveljstvo sil na Vrhniki, da smo pridobili odobritev poveljnika poveljstva sil, generala Škerbinca. Informacijo smo takoj prenesli ekipi, ki je bila na poti v Kočevje."

V skladu z zakonodajo mora biti za vsako posredovanje vojske v civilnem okolju vložena prošnja Centra za obveščanje RS, ki jo mora odobriti poveljnik civilne zaščite: "Ker pa je šlo tukaj primarno za reševanje življenj, je general Škerbinc dal zeleno luč, da gre lahko zdravstveno osebje takoj, ostalo pa počaka še na odobritev ustreznih organov." S Škrilja so nato v Kočevje poslali še skupino bojiščnih reševalcev specialnih sil, sam pa je skupaj z dvema sodelavcema odhitel v občinski krizni štab, kjer je vrsto ur pomagal usklajevati ravnanje vseh podpornih služb. Med drugim so ugotovili, da gasilci niso imeli možnosti pogleda iz zraka, zato so poklicali svojo ekipo z dvema brezpilotnima letalnikoma.

"S toplotnimi kamerami smo ugotovili glavna žarišča požara in tako pomagali gasilcem usmerjati aktivnosti gašenja, predvsem pa aktivnosti hlajenja neposredno ogroženih rezervoarjev. Če bi ogenj prišel preblizu njih, bi lahko prišlo do sekundarne eksplozije, predvsem v tanku metana, saj je bil le nekaj metrov oddaljen od dveh, ki sta že eksplodirala," uniformirani sogovornik opisuje, kaj je bila ena ključnih stvari, da se ni zgodila še večja nesreča.

Proti bencinski črpalki v Kočevju se je s Škrilja tisto jutro v vojaškem reševalnem vozilu vozil Boštjan Polenčič, sicer reševalec Zdravstvenega doma Maribor, a hkrati že od leta 2007 pogodbeni rezervist Slovenske vojske. "Midva sva 'priletela' v dogajanje deset minut po tem, ko se je zgodila nesreča. Ustavil naju je policist in takoj vprašal, ali prihajava pomagat. Imela sva službeno vozilo, označeno z rdečim križem. Tukaj so že bile enote Nujne medicinske pomoči (NMP) Kočevje, ustavila sva se na njihovem prvem delovišču in vprašala, kako lahko pomagava, pa so nama odvrnili, da imajo tukaj vse pod nadzorom, naj greva raje za tovarno, kjer je še eno zbirno mesto in več poškodovanih," opisuje, kako sta se nato vključila v delo.

"Tukaj je bilo to drugo zbirno mesto in tukaj so imeli enega opečenega, ki so ga že oskrbovali," z roko pokaže nekaj metrov proč od kraja, kjer stojimo. "Pomagala sva pri dokončni oskrbi in pripravi za transport s helikopterjem. Pacient je bil tako poškodovan, da ga je bilo treba dati v umetno komo. Prizadeta je bila vsa koža, od glave do nog. Opekline so bile različnih stopenj, od blagih pa do opeklin tretje ali četrte stopnje. Pri tovrstnih poškodovancih je težava v tem, da vsako dotikanje povzroča dodatne poškodbe na koži. Vsi ti ljudje seveda trpijo tudi ogromne bolečine in prav je, da se ta bolečina čim prej omili oziroma se odvzame. Dihalna pot je bila pri tem pacientu na srečo še vedno videti normalna, ampak vseeno so ga uspavali in dali v umetno komo, da se je telo razbremenilo," opisuje.

Za oskrbo opeklin se sicer uporabljajo posebni pripomočki: "Gre za neke vrste želatino, ki hladi kožo in ima protibolečinski, blagodejni učinek. S temi želatinastimi oblogami ovijemo celega človeka. Pomembno je tudi, da se nadomeščajo tekočine, zato se tudi hitro postavijo venske poti, če se to da. V našem primeru je bil problem, ker nismo imeli kam zapičiti igle v žilo, zato smo uporabili alternativni pristop. Iglo smo navrtali v kost in tekočino dali v kostni mozeg," nadaljuje.

Med njegovim nazornim opisovanjem razmišljamo, čemu vse so bili požrtvovalni prvi posredovalci takrat pravzaprav priča. Kako so se spopadli s tem? "V naših krogih je praksa, da se nato naredi analiza dela, da se pogovorimo. Imamo tudi možnost prositi za psihosocialno pomoč, če kdo tega ne zmore predelati, kar je vsekakor dobrodošlo. Včasih je bilo sramotno, če si priznal, da te je kaj prizadelo. Dandanes smo vsaj tako daleč, da to ni več sramotno, da je mogoče dobiti pomoč in ti ljudje res pomagajo, da se spet postaviš na realna tla," poudarja. Sam je v nujni medicinski pomoči že 28 let, od tega 21 let na motorju: "Videl sem res že ogromno. Ampak ne bom rekel, da vse, kajti ko sem to prvič rekel, me je nekaj presenetilo in takih presenečenj si res ne želim. Najlepši dan je, kadar mi nimamo dela."

V drugi skupini, poslani s Škrilja, je bil tudi vojaški bolničar specialnih enot, ki je prav tako pristal na pogovor z nami, vendar njegove identitete zaradi istega razloga kot zgoraj ne razkrivamo. "Bili smo že na poti, ko smo izvedeli, da je to kemična tovarna. Obrnili smo se in se vrnili po zaščitna sredstva, kot so maske in filtri, saj nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo in za kakšno snov gre," pripoveduje. Kaj jim je takrat rojilo po glavi? "Da gre tukaj zares. Da lahko pričakujemo hude poškodbe, hude opekline. Ne želiš si, da bi ti kdo umrl na rokah – ne glede na to, da smo vajeni stresa in vsega hudega. Isto bi menil v uniformi in brez nje, to je pač človek za človeka, neka nesebična pomoč," odkrito pove.

Ker so prvi podatki govorili o 20 huje poškodovanih, so prinesli svojo specialno opremo: ventilatorje, monitorje, ultrazvoke. Razporejeni so bili za prvo triažo in primarno oskrbo ranjencev: "Da bi lahko vse morebitne poškodovance, ki bi prišli ven, takoj triažirali, ugotovili, kdo je huje poškodovan, ter jih poskušali stabilizirati in jih poslati naprej v oskrbo."

Tja jih je razporedil Primož Velikonja. Vodja tamkajšnje reševalne postaje in satelitskega urgentnega centra v Kočevju je že 13 let. Pred tem je sicer ravno prišel iz nočne izmene, se stuširal in se pripravljal na spanje, saj je bilo ponoči kar pestro, se spominja. Nato pa je prišlo obvestilo, da je v Melaminu eksplodiralo. Na urgenci delata oba z ženo, zato sta oba skočila v avto in odhitela v službo. "Tistih zdravstvenih delavcev, ki so doma v bližini, niti niso klicali, saj so takoj prišli že sami od sebe. Zbrali smo se praktično vsi, razen tistih, ki so bili takrat na dopustu v tujini, ravno tako zdravniki," ponosno pove.

Prve zdravniške ekipe so že bile na prizorišču, Velikonja je prišel deset minut pozneje. Aktivirali so protokol za množične nesreče, s pomočjo dispečerskega centra tudi bolnišnice. V 250 metrov oddaljeni zdravstveni ustanovi so po barvah uredili sektorje za oskrbo, kot včasih vidimo v filmih. V rdečega sodijo tisti, ki potrebujejo oskrbo takoj, paciente v rumenem sektorju lahko oskrbijo z rahlo zamudo, v zelenem pa so pokretni oziroma lažje poškodovani, ki v tistem trenutku niso ogroženi. V rdeči sektor, ki je bil pravzaprav že na dvorišču tovarne, so nemudoma prinesli dva hudo opečena. Enega so v ljubljanski klinični center odpeljali s helikopterjem, drugega pa z reševalnim vozilom, saj je bil drugi helikopter šele na poti – v tistem trenutku je bil nad Celjem: "Glede na stanje poškodovanca sem se odločil, da raje nemudoma odrinejo po cesti, saj so tako hitreje dosegli Ljubljano," pojasnjuje.

Pri ostalih poškodovanih so zabeležili lažje opekline in zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Šlo je predvsem za zaposlene v Melaminu in gasilce. Center za zastrupitve je v posvetu svetoval štiri do šest ur uporabe kisikove maske. Ta čas so ostali na opazovanju, nato pa bili odpuščeni v domačo oskrbo. Ta dan so poskrbeli za 17 ljudi. "Tukaj se je pokazala tudi pomembnost satelitskega urgentnega centra. Še pred tremi leti smo delali vse skupaj v eni sobi, imeli smo kisikove jeklenke, ki smo jih prenašali od pacienta do pacienta. Zdaj pa smo imeli razpeljan centralni kisikov sistem in to je bilo vrhunsko, saj smo lahko naenkrat oskrbovali ogromno ljudi," poudari pomen nove pridobitve v mestu.

Tudi sodelovanja Slovenske vojske še ni bilo konec. V drugi polovici dneva je prispela še ena skupina. "Ob 9.40 je zazvonil telefon, da je bila v Kočevju eksplozija. Imeli smo deset minut časa, da zberemo moštvo in preštejemo, kaj lahko ponudimo. Zbrali smo 23 ljudi in materialna sredstva, ob 13.00 smo dobili odobritev, da se lahko premaknemo iz vojašnice," pripoveduje stotnik Sašo Radič, poveljnik čete za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo (RKBO).

Petnajst minut čez tretjo uro popoldne se je zglasil v občinskem štabu civilne zaščite, kjer je najprej razložil, kaj lahko počne in česa ne sme, ter jih vprašal, kaj točno potrebujejo: "Ključna je bila sprostitev glavne poti, da lahko normalizirajo življenje," pojasni. Kmalu se mu je pridružil poročnik Matej Jug z ostalimi možmi, ki so se lotili dekontaminacije 500-metrskega pasu ceste: "Dekontaminacija pomeni fizično ali mehanično odstranjevanje kontaminanta z neke površine in s tem se ta naredi uporabna oziroma manj nevarna. Operativci v prvi liniji so v zaščitni opremi in z zaščitnimi maskami s pomočjo cevi začeli sistematično in metodično postopno dekontaminiranje in spiranje cestišča," opisuje. Kontaminirana voda je bila potisnjena do križišča in je po križišču navzdol stekla v zbiralnike, ki so jih delavci komunalnega podjetja zajezili in počrpali v sistem.

"Nekdo se bo vprašal, zakaj peturni odzivni čas. Imeli smo podatek, da je poškodovanih 20 ljudi. Mi smo se pripravili na najhujše, pripravili smo vso opremo. Pripravljali smo se na še hujši scenarij, na dekontaminacijo objektov, vozil, ljudi. In to terja svoj čas. Po normativih imamo odzivni čas 24 ur," stotnik Radič še pove ob tem. "Je pa bilo to prvič, da smo bili aktivirani v taki zadevi. V Kemisu žal nismo bili," dodaja. "Takrat je bilo pomembno, da se reši cestišče, da se ti mikrodelci ne raznašajo po vsej občini," poudarja pomen opravljene dekontaminacije.

Ob 19.20 so vojaki cesto predali nazaj Policiji, ob 20.00 je po njej znova stekel promet, dogajanje okoli počrnelega objekta ob cesti pa je še vedno pričalo o najhujši industrijski nesreči v zgodovini Slovenije, ki je vzela pet življenj. Medtem dve še vedno visita na nitki.

Je pa tragedija s pomočjo vseh zgoraj naštetih in še številnih drugih neomenjenih ostala vsaj lokalizirana. "Kljub temu da so bili na delu prostovoljci, so svojo nalogo odigrali zelo profesionalno in intervencija je bila izredno uspešna in hitra, zato so tudi posledice precej manjše, kot bi lahko bile. Mislim, da je to bistvo vsega," zaključi poveljnik občinskega štaba civilne zaščite ob ropotanju bagra, s katerim se teden dni pozneje trudijo sanirati prizadeto industrijsko območje. Sanacija bo trajala še zelo dolgo.