Kdo se boji zbornice? Ministrstvo bi (pre)velika pooblastila dalo v roke društva

Predlog zakona uvaja nosilca javnega pooblastila, pravno osebo zasebnega prava, ustanovljeno po zakonu o društvih, ki ga izbere ministrstvo za zdravje na razpisu za dobo petih let in mu podeli javno pooblastilo.

Zastopali naj bi vse psihoterapevtske pristope s seznama dovoljenih psihoterapevtskih pristopov, certificirali teoretično usposabljanje, izvajali nadzor nad izvajanjem certificiranega teoretičnega usposabljanja, izdajali odločbe o opravljenem usposabljanju, podeljevali, podaljševali in odvzemali licence psihoterapevtom ali kliničnim psihoterapevtom, upravljali podatke v registru psihoterapevtov in kliničnih psihoterapevtov, določali postopek obravnave zaznane kršitve, izdajali dovoljenja za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti, obravnavali etične kršitve psihoterapevta, kliničnega psihoterapevta in kandidata, v soglasju z ministrstvom izdajali pravilnike, s katerimi se podrobneje uredi področje, na katerem se izvaja naloge javnega pooblastila in izvajali strokovni nadzor.

Nabor pristojnosti je torej zelo širok, zato ni presenetljivo, da ideja dviguje prah med številnimi psihoterapevti. Prepričani so, da se s tem daje prostor parcialnim zasebnim interesom, kar lahko vodi do monopola, klientelizma, korupcije in zlorab javnih financ.

Preveč različnih interesov

Zbornica bi morala biti prva izbira zakonodajalca, pravijo kritični glasovi. Šele, če bi zakonodajalec s presojo okoliščin ugotovil, da pravna oseba javnega prava ne bi bila primerna, bi bil možen prenos pooblastil na zasebno društvo, ki bi moralo izpolnjevati zelo stroge pogoje.

V primeru zakona o psihoterapiji pa je izbor zasebnega društva vedno neprimeren, ker ne morejo zagotoviti nepristranskega zastopanja vseh interesov, nam razlagajo psihoterapevti sami. Tako društvo namreč na njihovem področju ne obstaja, obstajajo pa vsaj tri glavne interesne skupine, ki imajo na ureditev psihoterapije popolnoma različne poglede.

Z vidika zakonodajalca je sicer izbira zasebnega društva namesto ustanovitve javne organizacije v javnem interesu morda na prvi pogled najlažja izbira. Po eni strani je s tem manj dela kot z ustanovitvijo zbornice, prav tako naj bi se k temu po nekaterih informacijah nagibali že zaradi dejstva, da so društva manj problematična, ko gre za uveljavljanje interesov od močnih zbornic – denimo zdravniške.

A zdaj celo pravna stroka opozarja, da so nekatere rešitve v zakonu pravno sistemsko in ustavno neskladne. Med drugim problematizirajo podeljevanje javnih pooblastil za izvajanje upravnih nalog zasebnim društvom:

– ker predhodno predlagatelj zakona ni opravil presoje ali bi bila mogoča podelitev javnih pooblastil pravni osebi javnega prava, to je zbornici, ki se ustanovi z zakonom, kar vse predstavlja kršitev 121. člena Ustave RS in Zakona o upravi;

- ker določbe v predlogu zakona ne zagotavljajo nepristranskega izvajanja javnih pooblastil, ki zahteva tudi zagotavljanje videza nepristranskosti (npr. zasebno društvo, ki po naravi stvari združuje člane z istimi interesi, ne more enakopravno zastopati vseh različnih interesov), kar predstavlja kršitev 2. in 120. člena Ustave RS.

Pa med drugim tudi, da ni določen postopek podelitve javnih pooblastil – določeni morajo biti natančni pogoji, ki jih mora izpolnjevati nosilec javnih pooblastil, določen mora biti organ, pristojen za podelitev javnih pooblastil in določen mora biti postopek podelitve javnih pooblastil, nedorečena pa je tudi vsebina javnih pooblastil.

Deregulacija, ki ne ukinja šarlatanstva?

Po črto – zbornica pod direktnim nadzorom ministrstva za zdravje bi bila najboljši regulator tega področja. Pa čeprav naj bi na ministrstvu kot primer dobre prakse, ko vlogo zbornice prevzame društvo, izpostavljali Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zvezo strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

A kritiki so jasni – babice namreč imajo pooblaščeno le eno navadno društvo, ki ima sicer celo ime zbornica zveza, ampak to društvo dejansko lahko zastopa interese vseh, ker predstavlja vse babice.

Ker pa psihoterapevti, kot že zapisano, takšnega enotnega društva nimajo, je edina rešitev, da bodo primerno zastopani interesi vseh – zbornica. V primeru sprejetja zakona v aktualni dikciji naj bi obstajalo precej visoko tveganje, da zakon ne bi prestal presoje pred ustavnim sodiščem.

Po mnenju kritikov predlog zakona uzakonja deregulacijo, saj za nosilca javnih pooblastil predlaga društvo, v katerem članstvo niti ni obvezno. S tem ohranja zatečeno stanje in ne regulira dovolj šarlatanstva. Predlog naj namreč ne bi reševal problema samooklicanih psihoterapevtov, ki bi še naprej obstajali izven okvira regulacije in predstavljali nevarnost – kljub napisanim globam.

Poznavalci razmer tako ocenjujejo, da lahko samo zbornica v povezavi z različnimi inšpekcijami varno regulira trg.

In torej zagotavlja, da se ne pojavi monopol. Ob toliko interesih, kot vladajo v Sloveniji, namreč obstaja upravičena skrb boja med že omenjenimi številnimi interesi, ki dosegajo celo ideološko sfero in gredo celo do te mere, da mnogi menijo, da obstaja upravičena skrb, da bi se želelo onemogočati katero od vej, ki zdaj pri nas na podlagi ustrezne pridobljene izobrazbe delujejo znotraj psihoterapevtske pomoči.

Zbornica, ki bi zagotovila regulacijo, stabilnost in kontinuiteto

Potem pa so tukaj še birokratska vprašanja. Nosilec javnega pooblastila mora izpolnjevati mnoge pogoje: delovati mora na področju celotne države, imeti usposobljene kadre za izvajanje javnega pooblastila, imeti mora vzpostavljeno prostorsko in informacijsko infrastrukturo, ki omogoča učinkovito izvajanje javnega pooblastila, podati mora izračun predvidenih stroškov izvajanja javnega pooblastila za obdobje podelitve javnega pooblastila, najmanj 75 odstotkov članov organov vodenja in nadzora mora biti psihoterapevtov ali kliničnih psihoterapevtov, v organih in komisijah, vključno z organi vodenja in nadzora, je zasledovana enakopravna in raznolika zastopanost psihoterapevtskih pristopov.

Kot izpostavljajo kritiki, so naštete naloge visoko strokovne in uradniške, za katere se zahteva različna strokovna izobrazba – od pravniških do raznovrstnih psihoterapevtskih in drugih strokovnih znanj, ki jih zasebna strokovna društva nimajo.

Poleg tega zakon ne predvideva, kako bi se preverjala strokovna usposobljenost teh kadrov, s katerimi bi nosilec javnih pooblastil razpolagal. V organizaciji, ki praviloma deluje prostovoljno in amatersko, običajno takšnih kadrovskih resursov ne premorejo, prav tako običajno tudi ne razpolagajo s prostori in opremo.

Na drugi strani bi poklicna psihoterapevtska zbornica z obveznim članstvom lahko zaposlila kakovostne kadre v sistemu delovnega razmerja s potrebno strokovnostjo ter zagotovila stabilnost in kontinuiteto delovanja, ki je društvo po naravi stvari nima, menijo zagovorniki tega koncepta.

Zato imajo jasno mnenje: zakon bi morali spisati tako, da bi prinesel zbornico, ki bi bila podrejena ministrstvu za zdravje in bi bil z njo onemogočen monopol katerekoli interesne skupine.

To bi v sistem prineslo ustrezno regulacijo, zadostna sredstva za financiranje lastnega delovanja, nadzor in optimalno varnost za uporabnike storitev.