Dojenčki s tečajem plavanja lahko začnejo že pri šestih mesecih starosti

Dorica Šajber pravi, da se morajo otroci čim prej naučiti plavati, v prvi vrsti zaradi varnosti. "Znanje plavanja je osnova za prijetno in varno bivanje in gibanje v vodi," je prepričana. Poleg tega pa je poudarila, da se lahko, ko enkrat znaš plavati, začneš ukvarjati s številnimi vodnimi dejavnostmi, kot so denimo vzdržljivostno plavanje, tekmovalni plavanje, potapljanje, skoki v vodo, umetnostno plavanje, vaterpolo, jadranje na deski in še različni vodni športi. "Tudi na čolnu nisi varen, če ne znaš plavati," je izpostavila in dodala, da znanje plavanja odpre velika vrata v svet vodnih dejavnosti. 

Preden shodijo, imajo dojenčki refleks sonožnega odriva – gib, ki ga uporabljamo pri žabici

Marsikateri starš se sprašuje, do kdaj bi se moral njihov otrok naučiti plavati, a Šajberjeva miri. "Vse ob svojem času. Ob svojem času shodimo, ob svojem času gremo v šolo in ob svojem času splavamo, to je seveda povezano z razvojem otroka," pojasnjuje. Prve izkušnje z vodo otroci dobijo že doma, med umivanjem v banjici. Zelo pomembno je, da so te izkušnje prijetne. "Zato tudi pridejo babice na dom, da starše naučijo, kako z otrokom rokovati, jih previjati in dojiti," pravi. 

Ko govorimo o stiku z vodo zunaj domačega okolja, pa bi se bilo primerno srečati s strokovnjakom za vodno okolje, učiteljem plavanja za dojenčke in malčke. Šajberjeva se ukvarja s plavanjem dojenčkov in malčkov po Fredovi metodi učenja plavanja, kjer s tečajem začenjajo pri šestih mesecih starosti, torej preden otrok shodi. 

Pojasnila je, da ima dojenček refleks sonožnega odriva, ki je podoben prsnemu udarcu (žabici). "Ko je dojenček v vodi v prsnem položaju, se s sonožnim odrivom premika po vodni gladini. Na vadbi spodbujamo sonožne odrive (žaba-žaba), ki prehajajo v hoteno gibanje. Ko otrok shodi, ta refleks izgine in se v vodi premika z izmeničnimi gibi – kot bi hodil. Tisti, ki so hodili na vadbo, v večini osvojijo sonožni udarec, ki je podoben prsnemu plavanju. Tako se otrok kasneje hitreje nauči plavati," je razložila.

Na tečajih zato uporabljajo Fredov plavalni obroč, ki ima poseben prsni del zaradi katerega otrok ni v vertikalnem, pač pa v ležečem položaju, kar tudi spodbudi refleksni sonožni odriv. "Dojenčka v Fredovem obroču v vodi spodbujamo z igračko, povabimo ga, da se nam približa. Njegovo gibanje je avtomatično s sonožnim odrivom," pravi Šajberjeva. Odriv pred otrokom tudi naglas poimenujejo "žaba-žaba" in kasneje, ko že shodi in se tudi v vodi giblje z izmeničnimi gibi, ob besedi "žaba" avtomatično začne sonožno brcati. "Iz refleksnega gibanja torej preide v hoteno gibanje," je povedala strokovnjakinja. 

Pojasnila je še, da je sonožni odriv (po domače žabji odriv) tudi najmočnejši od vseh tehnik plavanja (prsno, kravl, hrbtno in delfin). Zakaj je to pomembno? "Če pademo v vodo, na primer z roba bazena ali s čolna, se v vodi znajdemo v vertikalnem položaju, in na površje ne bomo uspeli priti s kravlovimi udarci, ampak bomo uporabili prsni udarec," pravi.

Otrok se torej že kot dojenček lahko nauči nožnega dela prsnega plavanja, a če želimo, da bo malček samostojno plaval, ga moramo naučiti še ročnega dela- tako imenovanega zaveslaja. Šajberjeva pravi, da učenje plavanja do približno tretjega leta starosti niti ni mogoče. "Otroci shodijo pri približno 12. mesecih, spregovorijo pri približno dveh letih, prej jim torej ne moreš razložiti, kako naj koordinirano uporabljajo še roke," je povedala in pojasnila, da v tem zgodnjem obdobju najprej samo posnemajo, pri približno tretjem letu starosti pa še roke uskladijo v koordinirano plavanje.

Kaj pa praksa 'metanja' dojenčkov v vodo? 

Šajberjeva je predstavila tudi kratko zgodovino učenja plavanja in različne programe plavanja po svetu, ki jih lahko razdelimo v tri glavne kategorije: potapljanje dojenčkov, plavanje dojenčkov z obračanem na hrbtni položaj in plavanje dojenčkov po Fredovem programu, kjer spodbujajo sonožni odriv, da kasneje hitreje splavajo.

Prva veja razvoja plavanja dojenčkov je potapljanje. Razvijala se je tako v Rusiji, kot tudi v Ameriki in Avstraliji. Predvsem v Avstraliji so zaradi hudih vročinskih valov družine odhajale k vodi in na bazene, da bi se ohladile. "Če se glava ohladi, se hladi tudi telo, zato so ljudje v vodo potapljali tudi glavice dojenčkov. Še zlasti pri dojenčkih je glava v primerjavi s telesom proporcionalno veliko večja kot pri odraslih in še bolj vpliva na regulacijo toplote v telesu," pojasnjuje profesorica. "Hitro so ugotovil tudii, da dojenček ne aspirira vode in da ne potone na dno, ampak je specifično lahek," je povedala.  

Druga veja izvira iz Kanade, kjer imajo številne hiše na dvorišču bazen, mamice pa so na porodniškem dopustu zgolj tri mesece. "V hiši so potem varuške ali čistilke in lahko se zgodi, da niso dovolj pozorne in otrok pade v vodo. Zato so dojenčke začeli učiti obračanja na hrbet. Dojenčki nimajo zakostenelih kosti, imajo veliko hrustanca in obstanejo na gladini vode," je povedala, a opozorila, da se kljub temu lahko utopijo, če so v prsnem položaju, saj so v tem primeru usta pod vodo. "Če se obrnejo v hrbtni položaj, nos in usta ostaneta zunaj," je pojasnila in dodala, da je to ključen obrat, ki otroku lahko reši življenje. 

Leta 1997, ko se je Šajberjevi rodil otrok, je začela preučevati vse obstoječe metode plavanja, da bi ugotovila, katera bi bila najboljša za njenega otroka. "V 70. in 80. letih je bilo o plavanju dojenčkov napisano veliko negativnih člankov, saj da se je povečalo število vnetij ušes, nosu in grla. Takrat tudi bazeni niso bili ogrevani, vodo je pač ogrelo sonce, kolikor ga je. Ogrevane bazene smo dobili konec 80. let," je pojasnila.

"Po člankih sem videla tudi, da so ta drugi del, torej to obračanje, skoraj prepovedali psihologi," pravi. Otroka so vrgli v vodo, kjer sta čakala vaditelj in mama in ga spodbujala, naj prekriža noge in se obrne, dojenček pa se je nato cel zadihan, ko je komaj lovil sapo, komaj obrnil. "Psihologi so pisali o tem, kakšne posledice bo imel otrok, ko bo odrasel, če ga mama vrže v vodo in ga 'muči', da ne pride do zraka," je povedala.  

Tretja veja - Fredova šola plavanja s pomočjo Fredovega obroča

Nato pa je začela preučevati še tretjo vejo, ki prihaja iz Nemčije (Fredova šola plavanja). Začetnik je bil Fred Warmuth, profesor športne vzgoje, ki je majhne otroke plavati najprej učil z rokavčki. "Ugotovil je, da rokavčki pri majhnih otrocih, otrocih, ki niso dovolj močni, ali pa dojenčkih, ne delujejo najbolje, saj so roke sicer zunaj vode, vendar pa so usta pod vodo," razlaga Šajberjeva. Potem je poskusil s klasičnim obročem, a je ugotovil, da se obroč nagne naprej in se prekucne ali pa je otrok v vertikalnem položaju. "Obroč je zato zadaj odrezal in tako naredil prostor za gibanje nog. Dodal je trebušni del in odstranil rokavčke, tako pa prišel do tako imenovanega Fredovega obroča," razlaga. 

Šajberjeva, bivša plavalka in tudi trenerka plavanja, pravi, da se v 90. letih, ko se ji je rodil otrok, v Sloveniji ni dalo dobiti veliko plavalnih pripomočkov. "Šla sem v Italijo, Avstrijo in na Madžarsko in kupila vse možne rekvizite za plavanje," je povedala. Kot pojasnjuje, je imelo v obdobju približno 10 profesorjev in profesoric na fakulteti za šport dojenčke, in s takratnim dekanom prof. Krešimirjem Petrovićem so se dogovorili, da so lahko tamkajšnji bazen uporabljali za učenje plavanja.

"Preizkusili smo vse rekvizite, ki so jih imeli na razpolago. Preizkusili smo tudi različne programe učenja plavanja dojenčkov in se nazadnje odločali med italijanskim sistemom, po katerem se v vodo nameče vse možne igračke, starš je s svojim otrokom, vaditelj pa hodi od enega do drugega, francoskim sistemom, ki pravi, da moraš otroka pustiti, da povsem sam raziskuje vodo, starš naj bi ga samo opazoval in mu dal možnost gibanja in pa nemškim, torej Fredovim sistemom, in se nekako odločili, da je ta najboljši," pojasnjuje. 

Začetki plavalne šole za dojenčke v Sloveniji

"Odločila sem se, da bomo ta Fredov program v Sloveniji razvijali naprej. Gre za sistem, ki spodbuja sonožni odziv in tako z dojenčkom hitreje prideš do znanja plavanja v prsnem položaju," pravi. Ko je bil o njihovi šoli plavanja za dojenčke v medijih objavljen televizijski prispevek, se je v roku 14 dni v šolo želelo prijaviti 100 dojenčkov. 

"Takratni dekan je odobril plavanje dojenčkov in še danes sem mu hvaležna, saj je s to potezo pripomogel k razvoju plavanja dojenčkov v Sloveniji. Freds Swim Academy iz Nemčije pa nam je podaril prvih 10 obročev, da smo izvedli prvi tečaj. Študentje so se spraševali kaj počnejo vsi ti dojenčki na fakulteti, ali lahko pridejo pogledat. Tako smo začeli zapisovati vaje, ki sem jih vodila v vodi in nastala je prva skripta, z leti pa tudi knjiga," pravi. 

Plavanje dojenčkov se je nato razširilo na področje celotne Slovenije, zato so šolo prenesli pod okrilje Plavalne zveze Slovenije, pod katero tečaje izvajajo še danes. Danes je šol po tem sistemu nekoliko manj, saj je bilo v času pandemije več kot dve leti vse zaprto. "Treba je namreč usposobiti vaditelje, učitelje, imeti dovolj kakovostnega kadra, saj se zavedamo, da se ukvarjamo z najranljivejšo skupino in je naše delo zelo odgovorno".

Dojenčki s tečajem lahko začnejo pri šestih mesecih starosti 

Plavalna zveza Slovenije organizira tečaje za dojenčke , malčke in predšolske otroke po Fredovem programu po celi Sloveniji. Pričnejo v začetku oktobra in trajajo do junija. Pred začetkom tečaja jih povabijo na uvodno predavanje, kjer jim predstavijo vsebino in potek tečaja, cilje za posamezno starostno skupino, pogovorijo se o varnosti in pravilih na bazenu ter jim odgovorijo na vprašanja.

'Otroci naj se naučijo plavati na zabaven in varen način'

Nekateri otroci sicer zaradi takšnih in drugačnih razlogov nimajo možnosti, da bi se s plavanjem srečali že prej, se pa v vsakem primeru s plavanjem soočijo v prvem razredu osnovne šole. Šajberjeva meni, da je tako tudi prav. "Učenje plavanja pod strokovnim vodstvom, v majhnih skupinah, da se lahko vsak otrok izrazi, je lahko zabavno in prijetno doživetje," je povedala in poudarila, da učenje plavanja mora biti pozitivna izkušnja. 

"Učitelj plavanja je hkrati še motivator, animator, prvi reševalec, odgovoren, da se otrok nauči plavati, da vaje pozitivno vplivajo na otokov razvoj in zdravje ter da poteka tečaj varno in zabavno. Starše opozarjamo, da naj preverijo komu zaupajo svojega otroka. Vsak učitelj plavanja si pridobi diplomo Plavalne zveze Slovenije in ministrstva, da je usposobljen za učenje plavanja. Naj vam jo pokaže, preden otroka predate," svetuje. 

Pravi še, da moramo dati otroku v vodi občutek varnosti. "Varno se pa lahko počuti, če je ob njem nekdo, ki stvar obvlada, ki dela strokovno in za katerega otrok čuti, da je suveren," pojasnjuje.

Kaj pa, če se otrok boji vode?

Včasih se, tudi nehote, zgodi, da je imel otrok vseeno negativno izkušnjo z vodo in se je posledično boji. "Če je otrok pri nekem učitelju plavanja dobil strah, menjajte učitelja. Pri tem učitelju ne bo splaval," je prepričana. "Če pa je strah dobil pri staršu, starša ne moreš zamenjati," se je pošalila. V takšnem primeru staršem svetuje, naj poiščejo strokovno pomoč učitelja, ki jih bo vodil čez proces plavanja – individualno ali pa skupinsko s starši v vodi.   

Pozitivne izkušnje pa seveda otroci, kot že omenjeno, pridobivajo tudi s starši sami doma, in sicer z vsakodnevnim kopanjem, ki naj bo zabavno, prek igre, z igračami. Poudarila je, da v Fredovi šoli plavanja v prvi vrsti učijo starše, ne otrok, saj so starši tisti, ki bodo otroke učili naprej. Pomembno se ji zdi, da učenje prilagodimo otroku in njegovemu razvoju - če se boji globoke vode, začnimo v plitki. 

Kaj lahko naredimo, če vidimo, da se nekdo utaplja?

Šajberjeva je tudi članica državne izpitne komisije za reševalce iz vode pri Ministrstvu za Obrambo. Zanimalo nas je, kako odreagirati, če kot laiki opazimo, da se nek otrok utaplja. "Učitelj plavanja ali starš, ki je otroka pripeljal v vodo, je odgovoren zanj. Je prvi reševalec. Če je to kopališče, je odgovoren tudi reševalec iz vode," je povedala.

Kaj pa lahko naredimo v primeru, da se sončimo in opazimo, da se utaplja nek neznanec? Šajberjeva pravi, da moramo najprej oceniti situacijo. "Če je na kopališču reševalec iz vode, ga opozorimo. Če reševalca ni in smo dobri plavalci, osebo, ki je lažja od nas, rešujemo. Ocenimo v kateri fazi utapljanja je: ali je v prvi fazi - onemogel plavalec, ali je v drugi fazi utapljanja tj. v agoniji, ali je že v tretji fazi utapljanja – nezavest? Najbolj varno reševanje je reševanje z obale, da mu podamo palico, vejo ali plovni rekvizit, da se ga utapljajoči oprime in ga potegnemo na kopno," pravi.