Kateri tip političnega vodje je vaš heroj?

To je bil odgovor profesorja na Univerzi Yale, dr. Stevena B. Smitha, na vprašanje o patriotizmu na spletnem predavanju z naslovom Stili političnega vodenja, ki ga je organiziral Inštitut za politični menedžment ob podpori Veleposlaništva ZDA v Sloveniji. V predavanju je profesor politične znanosti in filozofije orisal štiri tipe političnih voditeljev s poudarkom na njihovih demokratičnih in protidemokratičnih težnjah. Ali prepoznate tip, ki mu pripada vaš najljubši politik oz. državnik?

Ideja državnika se zdi v nasprotju z idejo demokracije, vere v kolektivno modrost ljudi. Demokracija je bila ustanovljena, da bi odpravila potrebo po političnih junakih, ki so večji od življenja. Kakšna je torej vloga političnega voditelja v deželi, kjer so ljudje kralji? Je vodja zgolj glasnik javnega mnenja in je njegova naloga ljudem dati tisto, kar hočejo? Ali pa državnik stoji nad javnim mnenjem in je njegova naloga izboljšati in izobraževati javni um?

Po teh vprašanjih je prof. Smith je poudaril pomen razlikovanja med državnikom in demokracijo na eni ter demagogom (vodjo ljudstva) in demagogijo na drugi strani. Za ta argument je uporabil Webrovo (1919) razlikovanje med tistimi, ki živijo za politiko, in tistimi, ki živijo od politike. Toda opredeliti demokratično državništvo – kar morda zveni kot protislovje – pomeni razlikovati ga od treh ostalih modelov političnega vodenja: machiavellijskega, karizmatičnega in progresivnega.

Machiavellijski vodja

Machiavellijev princ je splošno prepoznan kot nekdo, ki bi za dosego svojih ciljev naredil vse, kar je potrebno. Ideja o tej vrsti vodje je nastala na podlagi Machiavellijeve zaznane realnosti in nujnosti politične prakse, iz neke vrste realizma in kot nasprotje idealizma.

Doseganje politične veličine po mnenju Machiavellija od princa zahteva, da se izvzame iz sistema običajnih etičnih zakonov in prepovedi. Dela naj dobro, kadar lahko, in zlo, kadar mora. Machiavellijski voditelji so tako pragmatiki – uporabljajo vsa možna sredstva za dosego ciljev in so si tudi pripravljeni umazati roke. Machiavelli navaja laži, prevare, selektivno uporabo krutosti in delovanje proti veri, glavni motivatorji takšnega vodenja pa so prestiž, slava in čast. Takšno ravnanje, opozarja Machiavelli, pa človeka vodi v propad.

Karizmatični vodja

Nekateri ljudje pristanejo na uboganje, ker je bilo od nekdaj tako (tradicionalna avtoriteta); nekateri pristanejo na uboganje zaradi racionalno določenih pravil, ki jih izvaja nepristranska oblast (pravno-racionalna avtoriteta); nekateri ubogajo, ker jih očara neki krepostni vodja (karizmatična avtoriteta).

Max Weber je z izrazom karizmatični vodja označil posebno vrsto voditeljev: verske voditelje, kot so Mojzes, Buda in dalajlame. Karizmo pa žal premore marsikateri šarlatan, ki je sposoben ljudem zamegliti razum. Kako torej ločiti resničnega preroka od lažnega – karizmatičnega voditelja od šarlatana, demagoga?

Pristni karizmatični voditelji imajo tri lastnosti: občutek odgovornosti, občutek sorazmernosti in – najpomembnejše – strast, torej predanost namenu, zavezanost k ciljem. Karizma pa vam ne pove veliko o kakovosti upravljanja – voditelji jo lahko uporabijo za dobro ali zlo. Nobenih fiksnih načel delovanja ni razen zahteve, da je vodja pristen in zvest svoji strasti in svojim ciljem, pa naj bodo ti dobri ali zli.

Progresivni vodja

Progresivne voditelje vodi prepričanje, da so vsi resnično pomembni problemi, s katerimi se sooča človeška civilizacija (revščina, izobraževanje, zdravstvo), v svoji naravi tehnični problemi in jih je mogoče rešiti na podlagi znanstvenih odkritij in tehnologije, ki je ali bo človeštvu kmalu na voljo. Politično vodenje razumejo kot (znanstveno) upravljanje, v njem pa prevladuje moderna politična znanost, katere ideja je, da je politiko mogoče odstraniti od zmešnjave demokracije in jo nadomestiti z znanostjo o upravljanju. Progresivni voditelji naj bi bili nad politiko, imuni za nihanje strankarskih in ljudskih interesov, biti pa bi morali glasniki naroda.

Politika tako ne velja več za umetnost, področje previdnosti in praktične presoje, ampak postane tehnična dejavnost, ki jo izvajajo strokovnjaki, usposobljeni za teorijo iger, racionalno izbiro, ekonometrijo, statistiko in druge metode pridobivanja informacij o javnem mnenju. To je ustvarilo vojsko reformatorjev, ki verjamejo v racionalno načrtovanje za ustvarjanje varne, zdrave in uspešne družbe.

To je postalo načelo upravljanja velike večine predstavnikov Demokratske stranke. To vodilno načelo ne verjame v neodtujljive človekove pravice, zapisane v ustavi, ampak trdi, da bi morala biti ustava živ dokument, ki se nenehno razvija in prilagaja novim razmeram. Uspešni progresivni voditelji so torej tisti, ki se lahko prilagodijo družbenim spremembam in jih spodbudijo, medtem ko se družba premika v nove smeri. V bistvu so dolžni prizadevati si za pospeševanje napredka. Obstaja celo nemoralnost v nezavzemanju za napredne spremembe. Upreti se napredku pomeni biti označen za konservativca, reakcionarja in sovražnika ljudstva.

Vprašanje ostaja, s katero metriko je treba meriti napredek. Kako vemo, koliko napredka je dovolj? Kako vemo, da je sprememba resnično napredna, če nimamo določenega standarda, na podlagi katerega bi ga lahko ocenjevali?

Ustavno državništvo

Ustavna oblast je ena največjih idej zahodne politične misli. Edinstvena je v angloameriški politični tradiciji, ki ustavo razume kot pripomoček ljudi za nadzor moči. Ustavna oblast se osredotoča na formalnost vladanja in ne na rezultate.

Pomembno je upoštevati določene formalne politične postopke, kar legitimira izid. Vladati na ustavni način pomeni vladati s spoštovanjem do formalnosti, kot so pravna država, ustrezni postopki in sojenje pred poroto, namesto zasledovati uresničitev določenega cilja. To je ideja ustavne oblasti ZDA, ki jo je treba ločiti od dveh drugih vrst ljudske vlade – od klasične demokracije polis oz. neposredne demokracije majhne skupnosti in od britanske mešane oblasti s tremi vejami skupnosti (en kralj, nekaj lordov, veliko navadnih prebivalcev), ki imajo svoje predstavništvo v državi. 

V nasprotju s klasično oblastjo gre v ZDA za predstavniško vlado s posredno vladavino – ljudje lahko izvolijo svoje predstavnike, vendar so odstranjeni iz sfere oblasti. Naloga ustavne vlade, kot je trdil Madison v eseju Federalist 23, ni izražanje splošne volje ljudi, ampak izboljšanje in filtriranje javnega mnenja z zapletenim sistemom volitev in zastopništva. V nasprotju z mešano vlado v ZDA ne obstajajo dedni razredi, temveč vlada, ki je v celoti predstavniška, ne pa mešanica republikanizma, aristokracije in monarhije.

Eden glavnih izzivov, na katerega so naleteli snovalci ameriške ustave, je vprašanje, kako združiti predstavništvo oblasti z omejitvami pred zlorabo oblastniške moči. Če te omejitve odstranijo, kako bodo ljudje potem krotili svojo moč? Zapisovanje teh omejitev v ustavo je eden največjih izzivov demokratičnega državništva. Eden od načinov je omejena vlada, ki nekatere stvari namerno pušča izpod političnega nadzora. Ločuje med ljudmi kot državljani in ljudmi kot člani civilne družbe s pravicami do življenja, svobode in sreče, ki jih varuje država. Nadzor nad vsakim vidikom življenja ljudi je smrt za ustavno oblast.

Včasih pa nujni primeri zahtevajo obstoj izjem, ko lahko državnik preseže z ustavo določene omejitve. Zato morajo ustavni državniki prakticirati veščino samoomejevanja. Eden od takšnih primerov je odločitev Abrahama Lincolna, da volitev med ameriško državljansko vojno ne bo preložil, čeprav je pričakoval poraz. Takrat je poudaril pomen svobodnih volitev tudi v času krize in izjavil, da bo svojemu nasledniku pomagal pri prenosu oblasti in končanju vojne, če bo izgubil.

Znova je bil izvoljen za predsednika, hkrati pa je to tudi velik prispevek k ideji ustavnega omejevanja – da svobodne volitve ne smejo biti ogrožene niti ob veliki možnosti poraza, torej da cilji ne upravičujejo sredstev. Ustavni državniki imajo občutek za odgovornost in etiko, ki ne dovoljuje vsega. Vodi jih zavedanje o človeški zmotljivosti, priznavajo možnost, da se morda motijo. Človeška zmotljivost je glavni razlog za zmernost in samokontrolo – vrlini pravega demokrata.

*Besedilo je povzetek predavanja "Styles of Statesmanship", objavljenega na strani Inštituta za politični menedžment na Facebooku.