Po pretepu učenca: 'Kar otroci vidijo na spletu, to tudi živijo'

Z izrednim profesorjem na Fakulteti za varnostne vede in raziskovalcem na področju spletnega nasilja med mladimi Miho Dvojmočem smo spregovorili o temi, ki jo je pretekli teden sprožil napad na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol, še pred tem pa tudi nasilje na novogoriški gimnaziji. O nasilju med otroki in mladostniki se vse premalo govori, prav tako številne institucije niso primerno izobražene za prepoznavanje in naslavljanje tovrstnih tem.

Če so pred koronavirusom na nekaterih šolah sicer delovali krožki, v katerih so se učenci in dijaki pogovarjali o nasilju, pa je covid-19 za dve leti to praktično ustavil. Vendar pa ni ustavil tudi nasilja. To se je namreč, če ga že ni bilo mogoče izvajati v fizični obliki, preselilo na splet. "Ne smemo pozabiti, da so (predvsem otroci) zaradi koronavirusa zadnji dve leti praktično živeli na spletu. Tudi zaradi tega je bilo v tem času spletnega nasilja morda še več, smo ga bili deležni prej," opozarja Dvojmoč.

Preliminarni rezultati raziskave kažejo slabo sliko medvrstniškega nasilja v Sloveniji

Raziskava o spletnem nasilju med mladimi, ki jo je opravil med učenci zadnje triade osnovnih šol in dijaki prvih dveh letnikov, sicer še ni popolnoma zaključena, vendar pa preliminarni podatki žal ne kažejo optimistične slike. "Rezultati so slabi," priznava sogovornik. Raziskavo so opravili konec lanskega šolskega leta, vanjo pa je bilo vključenih več kot 850 udeležencev. Kot pravi avtor raziskave, preliminarni podatki kažejo primerljivost Slovenije s tujino.

Kot navaja, podatki iz tujine kažejo, da tradicionalno ustrahovanje v osnovnih šolah dosega do 76 odstotkov učencev. Primerljivi podatki so tudi na ravni srednjih šol. Medtem se odstotek spletnega ustrahovanja v srednjih šolah giblje okoli števila 67, v osnovnih pa okoli 10. "Glede na preliminarne rezultate raziskave med slovenskimi mladostniki se je s spletnim nasiljem srečalo že okoli 55 odstotkov slovenskih dijakov in do 10 odstotkov slovenskih osnovnošolcev," navaja in dodaja, da jih je pod razširjenimi odgovori večina povedala, da jih besede včasih bolj prizadenejo kot udarec. "Torej verbalno nasilje, nasilje na spletu, izločanje iz skupine." Takšno nasilje je bilo večinoma izraženo prek družbenih omrežij, kot sta Viber ali Snapchat.

Pomembno pri tem je tudi, kako otroci sploh vidijo način pogovora, ki ga spremljajo na spletu in televiziji ali pa ga doživijo v domačem okolju. "Če danes odpremo na primer Facebook in preberemo sporočila v neki skupini, naj si bo to politična ali katera druga, lahko v njej zaznamo zelo veliko verbalnega nasilja ali pa vsaj neprimernega obnašanja, besed, laži in še mnogo drugega," opozarja Dvojmoč. Slednje pa po njegovi oceni vse prepogosto postane tudi normalna raba v takšnem medmrežju, s tem pa tudi zelo normalna za naše otroke.

Ob tem poudarja, da se marsikatero verbalno nasilje ne začne več v živo, temveč prav na spletu: "Šala lahko zelo hitro preide v nasilništvo, še posebej ko nasilneža opogumi skupina, ki jo ima za seboj." Kritičen je do dejstva, da so otroci neprestano izpostavljeni mobilnim napravam. To pa je, kot poudarja, problematično tudi z vidika varnosti. "Premalo otrok ima zaščitene telefone. Vsebine, do katerih lahko tako dostopajo, včasih niso primerne za učence, niti za dijake, nekatere pa tudi za odrasle osebe ne," je jasen. "Otroci te prizore živijo in mislijo, da so nekaj normalnega. Če te prizore živiš, se ti ne zdi nič nenavadnega tudi, če nekoga napadeš. Zdi se ti lahko celo frajersko," izpostavlja in ob tem poudarja, da prav v tem tiči težava.

Kakšne so lahko posledice nasilja med mladostniki?

"Otroke in mladostnike moramo vzgajati v spoštljivih odnosih do drugih in v spoštljivo komunikacijo," je jasen sogovornik. Posledice spletnega nasilja so namreč lahko zelo močne. Žrtve se največkrat počutijo odrinjene na rob, občutek imajo, da nimajo trdne podpore. "Tu pa morajo otroci primarno podporo najti v svoji družini, pa tudi prijateljih. Prav tako bo morala to podporo nuditi tudi šola," pravi. Da je o tem v oddaji 24UR ZVEČER delno spregovoril že klinični psiholog Tristan Rigler, ki je dejal, da bodo morale v določenem segmentu določen del odgovornosti prevzeti tudi šole, še spomni. "V smislu, kako se bodo šole spopadale s tem nasiljem in kako se bomo do nasilja obnašali. Prav tako bo pomembno zavzeti tudi neke vrste ničelno toleranco do nasilja," dodaja.

Priznava, da se je že srečal tudi s primerom fizičnega nasilja, ko so bili tisti, ki so žrtev zaščitili, enako krivi kot tista oseba, ki je žrtev napadla. "V slednjem primeru je bila težava tudi v odzivu vzgojno-izobraževalne inštitucije, ki v zgodbo ni želela vključiti staršev in je želela določen del tega pomesti pod preprogo. Ob tem se moramo vprašati, koliko podobnih incidentov se tudi dejansko pomete pod preprogo," opozarja.

Spleta ne moremo omejiti

Da do slednjega ne bi prihajalo in da bi nasilje lahko ustavili že v začetku ali pa celo, še preden se zgodi, pa je pomembno predvsem: "Izobraževanje, izobraževanje, izobraževanje. In pa pogovori o tem – tako v šoli kot znotraj družine."

Splet namreč zelo težko omejujemo. Starši bodo morali razmisliti, koliko časa bodo njihovi otroci preživeli na spletu, je prepričan. Ob tem navaja, da so informacije, koliko ur spleta oz. mobilnih naprav je priporočenih v določeni starosti otroka, vsem dostopne tako v zdravstvenih domovih kot tudi na spletu. A nadzirati bi morali tudi, katere vsebine lahko naši otroci gledajo. "Tiste, ki so neprimerne, bi morali zakleniti z dostopnimi orodji. Že v zaklenjene vsebine se lahko namreč vtihotapijo takšne, ki niso primerne za naše otroke, kaj šele, če je mobilna naprava popolnoma nezavarovana," opozarja.

Prav tako je ob tem pomemben zgled staršev. Če bodo namreč svoje starše neprestano videli na mobilnih telefonih, celo v času, ki je sicer namenjen druženju z njimi, bodo to zanimivo napravo zahtevali tudi zase. "Težko bomo kar koli dosegli brez lastnega zgleda," je jasen Dvojmoč. Kot je večkrat poudaril, je seveda pomembna tudi komunikacija – starši bodo namreč otroka empatije naučili predvsem, če se bodo z njim ukvarjali in pogovarjali.

Sam meni, da je ta trenutek bistveno več fizičnega kot spletnega nasilja, strokovnjake na tem področju pa bistveno premalo upoštevamo. "Torej nasilje prek spleta in besede so zelo močno orožje, ki lahko žrtev zaznamujejo še bistveno bolj globoko kot sami udarci. Čeprav seveda tudi slednjih ne moremo zanemariti," še dodaja.

Kdo je nasilnež in kdo žrtev?

Preliminarni podatki raziskave so še pokazali, da so v osnovnih in srednjih šolah glede na starost in okolje v vlogi napadalca pogosteje dečki, v vlogi žrtve pa dekleta. V tujini medvrstniškemu nasilju botrujejo predvsem nizka samopodoba, etnična pripadnost in nižji ekonomski sloj. A nasilje zaradi nižjega ekonomskega sloja lahko zaznamo tudi že v Sloveniji.

Ugotovljeni dejavniki za tveganje nasilja so medtem bili predvsem predhodno ugotovljeno nasilje v družini, zloraba prepovedanih substanc, slaba družba in okolje. "Merjenje želimo ponoviti na dve do tri leta in tako videti, če se je stanje kaj spremenilo. Prav tako pa se lahko na podlagi takšnih ugotovitev sprejemajo tudi različne politike," pravi Dvojmoč.

Na varnostnem področju bi se te politike lahko sprejemale predvsem na podlagi ugotovitev, ki jih bodo podali varnostni strokovnjaki, klinični psihologi, "pa tudi šolniki, ki imajo na tem področju tudi največ izkušenj, a se njihovo mnenje vse prevečkrat presliši". "Nekaj je namreč to, kar strokovnjaki govorijo, drugo pa, kar učitelji in učiteljice vsak dan živijo, skupaj pa bi bilo mogoče doseči dobre rezultate," je jasen.