Kanu, lojtrnik, eterična olja – Cerkniško jezero malo drugače

Zaradi letošnjega radodarnega spomladanskega dežja, je Cerkniško jezero začetek junija še vedno čisto polno, kar ni ravno običajno. Zato je tudi nas zamikalo, da izkoristimo priložnost in si pokrajino ogledamo z jezera. Ena izmed aktivnosti, ki jo organizirajo v Notranjskem regijskem parku, je namreč vožnja s kanujem. Da pa plovba ni zgolj običajno veslanje, lokalni vodnik med vožnjo pripoveduje legendo o nastanku Cerkniškega jezera, ki se je prenašala od ust do ust, dokler je ni zapisal domačin Jožef Žirovnik.

Ko smo odrinili od brežine, se je kanu 'sumljivo' zibal, s fotografom sva se zbala, da se bomo prevrnili in bo potrebna reševalna akcija opreme. Seveda je bil to zgolj občutek. Kmalu smo ujeli ravnotežje in vodja Turistično informacijskega centra Cerknica Miha Jernejčič, ki je prevzel vlogo veslača, je začel pripovedovati legendo.

Legenda: Cerkniško jezero je nastalo zaradi povodnega moža Jezerkota

V preteklosti Cerkniško jezero ni bilo jezero, ampak polje. Ob robu polja sta na nasprotnih koncih doline stala gradova, karlovški in šteberški. Graščaka sta si bila smrtna sovražnika. Drugače je bilo pri otrocih obeh graščakov. Šteberški sin in karlovška hči sta se ljubila. "Mladi princ je zbral pogum in šel vprašat Karlovčana za roko njegove hčere. Karlovčan je rekel, da, če boš prišel po njo s čolnom," je pripovedoval Jernejčič.

Šteberčan, obupan ob nemogoči zahtevi, je ob vrnitvi srečal povodnega moža Jezerka, ki se je dvignil iz jame, v katero so se stekali studenci. Jezerku se je mladi vitez zasmilil, zato mu je svetoval, naj izdela mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je zalila celotno dolino. Kljub temu da je Šteberčan prišel po nevesto s čolnom po nastalem jezeru, Karlovčan ni držal besede. Zato se je mladenič k njej vozil na skrivaj s čolnom ponoči. Da je našel pot, mu je izvoljenka na okno postavljala luč. "To je počel vse, dokler za to ni izvedel drugi snubec, ki je bil nadvse ljubosumen. Luč je prestavil z gradu nad jamo nad požiralnik Veliko Karlovico, kamor odteka voda," je Jernejčič povzel legendo in zaključil, da je nič hudega sluteči Šteberčan zaveslal naravnost v požiralnik in umrl. Ko je lepa Karlovčanka izvedela za usodo svojega ljubega, je še sama skočila čez grajsko obzidje v jezero in utonila. Čeprav se zgodba žalostno zaključi, pa obstaja še ena različica s srečnim koncem, je potolažil Jernejčič.

Konce tedna si je kanuje sicer možno izposoditi tudi brez vodnika, seveda če je vode v jezeru dovolj in če je primerno visoka.

Lanarstvo, kovaštvo, destilarna olj … vsak konec tedna druga aktivnost

Dejavnosti, ki so del tradicije in jih predstavijo, so tudi lanarsto, kovaštvo, destilacija eteričnih olj ... Notranjska je namreč bogata z nesnovnim izročilom, kar pomeni, da je bilo na tem območju razširjeno določeno znanje, ki so ga ljudje včasih uporabljali, a so ga zaradi različni razlogov opustili. Z destiliranjem eteričnih olj so na primer prenehali, ker so olja iz drugih držav postala cenovno dostopnejša, je razložil Jernejčič: "Gre za eterična olja jelke. Obiskovalci tematskega vikenda si ogledajo, kako so jih včasih izdelovali in jih poskusijo narediti tudi sami. To poteka v Hiši izročil v Dolenji vasi, kjer je bila včasih zares destilarna."

Tradicionalno je tudi kovaštvo. Včasih je imela vsaka vas kovača, saj so se mimo vozili furmani. "Kovači so bili kot mehaniki za njihove konje, popravljali so jim tudi vozove. V kovačiji si danes lahko obiskovalci iz odpadnega železa skujejo spominek," je povedal Jernejčič.

Z lanarstvom se je včasih na tem območju ukvarjalo veliko ljudi. Po besedah Jernejčiča je imela skoraj vsaka hiša posejanega vsaj nekaj lanu: "V Hiši izročil predstavijo celoten postopek – od semena do platna. Kako lan zraste, kako se ga nabira … imajo praktično celoletni projekt. Obiskovalci lahko pridejo tja in si pogledajo. Je pa odvisno, v katerem času pridejo – ko je lan v fazi sušenja ali v fazi nabiranja … " Vendar se je treba za ogled najaviti, je dodal Jernejčič.

Vožnja z lojtrnikom

Lojtrnik je velik voz, ki je bil včasih namenjen spravilu sena. Ker so ga kasneje nadomestile traktorske prikolice, je prevzel turistično vlogo. "Nanj se je dalo klopce. Kot včasih je to voz s konjsko vprego. Na njem lahko sedi okrog 25 oseb, ki jih peljemo na panoramsko vožnjo ob jezeru," je pojasnil vodnik Jernejčič. Vožnja z lojtrnikom pride na vrsto v enih od tematskih koncev tedna, lahko pa ga skupine tudi naročijo zunaj tega dogajanja.

Tematski konci tedna ob Cerkniškem jezeru sicer potekajo v poletnem času že peto leto. V Notranjskem muzeju so jih začeli prirejati zato, da bi pokazali tako domačinom kot obiskovalcem, kaj vse se na Cerkniškem jezeru da početi. "Marsikdo namreč ne ve, da je bilo vse te aktivnosti možno početi že dolga časa nazaj. Ampak, ker so bile namenjene samo zaključenim skupinam, ljudje niso vedeli, da sploh obstajajo," je povedal Jernejčič.

Ob tem si Notranjski park želi obuditi zgodbo vračanja k naravi, je Jernejčiča dopolnila Eva Kobe iz Notranjskega regijskega parka. Trudijo se izboljšati turizem na tem območju, vendar strogo v sodelovanju z domačini. "Domačini že imajo produkte, ki jih lahko ponudijo. Ne želimo sem spustiti množice turistov, ampak bi radi, da pridejo k nam tisti, ki znajo ceniti in uživati v neokrnjeni naravi – v sprehodih, kolesarjenju, vožnji s kanuji …," je izpostavila Kobetova. Prepričani so, da ne morejo ustvarjati zgodbe sami, brez domačinov. Oni so namreč tisti, ki lahko s svojimi proizvodi, dejavnostmi in obrtmi osmislijo naravne danosti in lepote tega okolja. "Domačine želimo spodbuditi k ponudbi, nenazadnje tudi h kmečkemu turizmu – na primer, da bi obiskovalci lahko prespali na seniku ali podobne stvari, ki jih ljudje zelo cenimo v tem hitrem življenjskem tempu," je pojasnila Kobetova.

Za uspeh je potrebno povezovanje, se zavedajo v Notranjskem regijskem parku. Zato sledijo ideji: "Notranjski regijski park z roko v roki z domačini in njihovimi proizvodi, ki so del izročila in kulturne dediščine vseh Slovencev, ne samo Notranjske," je strnila Kobetova.