KOMENTAR: Kam se je izgubilo tako zelo opevano zdravniško poslanstvo?

130 tisoč ljudi ta hip nima osebnega zdravnika. Velike so zamude pri specialističnih pregledih, ki pomenijo tudi zamude pri diagnozah, te pa lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo. 

A tisti, ki smo jim še včeraj ploskali, so se zdaj, tako vsaj to občutijo mnogi bolniki, obrnili proti njim. Govori se celo o stavkah, pa kaj to pomeni, se sprašujejo. Da ne bodo več pomagali, zdravili, da bodo bolnim odklonili pomoč? In ali so res zdravniki tisti del zdravstvene ekipe, ki si ta hip zasluži, da popolnoma prevzame ves prostor, ki bi ga novi minister moral posvečati prepotrebni sanaciji že tako zelo bolnega zdravstvenega pogorišča? So oni res ta hip v tako slabem položaju? In ali so njihove plače res tako zelo slabe, da jim ne omogočajo dostojnega življenja in bodo zato kar vsi odšli delat drugam?

Na žalost imam to nesrečo, da sem od svojega rojstva (in zdaj je tega že pol stoletja) bodisi zaradi svojih ali zdravstvenih težav svojih otrok, staršev in svojcev spoznala že vse vrste zdravstvenih specialnosti in storitev, ki jih na slovenskih tleh lahko dobi bolnik – od onkoloških, kirurških, nevroloških, pulmoloških, revmatoloških, gastroloških, dermatoloških, tudi psihiatričnih, skratka ... prav vse bi lahko naštela. Spoznala sem nič koliko zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja. Nazadnje ravno v najtežjem času za vse nas in tudi zdravstvo – v času covida. Naključje je hotelo, da so se vse moje dolgoletne težave odločile takrat izbruhniti z vso silovitostjo in v največji meri – tri operacije, tri daljša okrevanja, nazadnje 10 mesecev po operaciji hrbtenice. Tako da sem zdravstvo in tudi njegove šibke točke v tem času kot bolnik spoznala v drobovje.

A spoznavala sem ga tudi kot novinarka. Poročala o prvem valu covida, gledala, kaj se dogaja – tudi skozi svojega partnerja – zdravnika. Videla sem iz neposredne bližine, kako so zdravniki in ostalo zdravstveno osebje garali, se odrekali, prelagali dopuste, podaljševali delovnike, bili odsotni doma, imeli manj časa za svojce, otroke ... skratka, se nadpovprečno angažirali, da bi iz te epidemije jaz in vi prišli čim manj poškodovani. 

Četudi vemo, da je bilo žrtev veliko, tudi takšnih, ki jim covid ni prišel blizu. To so tiste ne več nevidne žrtve zastoja, najprej v primarnem zdravstvu, zaradi česar so bili prepozno napoteni naprej, potem pa tudi zaradi močno okrnjenih ali celo ustavljenih programov na sekundarni ravni, pri preiskavah, skratka, v takšni ali drugačni obliki skoraj povsod. Z redkimi izjemami, kjer so bolnika imeli ves čas na prvem mestu, zato vrat niso zapirali in so vse, ki so pomoč potrebovali, tudi oskrbeli. Pa ne bi delala reklame, bolniki sami vedo, kje so bili varni.

Tudi v moji družini imamo kolateralno žrtev covida, mojo žal pokojno svakinjo, ki ji covid nikoli ni prišel niti blizu, ampak jo je vzel krvoločen rak, pri 42 s šoloobveznim otrokom, ker je diagnoza zaradi zastoja na primarni ravni prišla za tako hitro napredujoč in agresiven rak prepozno. In na žalost moja ljuba svakinja še zdaleč ni bila edina.

Pa smo kljub neizrekljivo globoki žalosti in razočaranju razumeli in si rekli, je pač zbolela v najmanj primernem času. Zavedajoč se, da so tisti, ki niso ustavili svojih programov, delali nad mejo za človeka vzdržljivega. In ne le tisti v skafandrih na infekcijski kliniki, kamor so med drugim prihajali pomagat zdravniki in ostalo zdravstveno osebje z drugih klinik. Zaradi odhoda slednjih so nadpovprečno garali tudi na svojih matičnih (s kadrom okrnjenih) oddelkih – skratka, ni ga zdravnika, ali sestre, ali tehnika, ali administratorke, ali čistilke, ali strežnice, ali hišnika (oprostite, če sem na koga pozabila), ki se v času covida ne bi namučil in žrtvoval. Zato še enkrat hvala vsem. Bili ste navdih, bili ste občudovani, bili ste iskreno pojem človeštva in altruizma. Pokazali ste, da smo državljani ena velika družina, in ko je stiska, tako kot se zgodi v družinah, ste stopili skupaj in vsak je zavihal rokave, tako visoko, kot je zmogel, in delal v skupno dobro.

Zakaj želijo zdravniki izstopiti iz enotnega plačnega sistema?

Covid je v zdravstvu pustil globoke rane, ki so se komaj začele celiti. Čakalne vrste so se komaj zaznavno začele krajšati. In ko smo že mislili, da se je končno začela sanacija zdravstva in da bodo na vrsto prišli tudi bolniki, ki so zaradi opisanega morali čakati, kljub temu, da je bila narejena škoda na njihovem zdravju ... so zdaj, zame resnično ob neprimernem času, svoj glas dvignili zdravniki z osnovno ugotovitvijo, da so premalo plačani. Da si zaslužijo več. Da delajo preveč in da si zaslužijo manj dela. Da pregorevajo. Da je treba nekaj korenito spremeniti, da bo zdravstveni sistem deloval dobro, strokovno, nemoteno. Vsaj s slednjim se strinjam, kakor tudi s tem, da bi lahko bil prav vsak zdravnik bolje plačan. A ne pozabimo – to si zasluži tudi vsaka medicinska sestra, strežnica, te, ki po mesecu dela nimajo niti dovolj za minimalno plačo in jim to sramoto pokriva država.

Zakaj želijo zdravniki izstopiti iz enotnega plačnega sistema, če pa vemo, da je v zdravstvu vselej na delu ekipa? In kje se je, potem ko smo bili skoraj dve leti zaradi covida v zdravstvenem krču, nenadoma izgubilo tako pogosto opevano zdravniško poslanstvo? Je mar grožnja s stavko, v kateri vselej nastradajo najbolj ranljivi – to je bolniki, res poslanstvo? Je mar to napisano v Hipokratovi zaprisegi kot možnost, če zdravnika država ne ceni dovolj, predvsem pa tega ne izrazi dovolj s cekini?

Boli me, ko poslušam izjave sindikalistov, boli, ko gledam, kako se zapirajo splošne ordinacije, kako je primarni nivo zdravstva na kolenih, posledično na tisoče bolnikov brez splošnega zdravnika, pa kako se čakalne vrste brezsramno daljšajo. Pa kako se vedno manj študentov medicine odloča za splošnega zdravnika, večina pa se usmerja tja, kjer so lepo življenje in počitnice na rajskih plažah (ob predpostavki, da bo zaposlitev zasebna) zagotovljeni – zobozdravstvo, dermatologija ...

Kje se je izgubilo poslanstvo, s katerim smo se v najčistejši obliki, ki jo pomen te besede sploh lahko nosi, srečali v partizanskih bolnišnicah? Kdor ima čas, naj malo po zapisih bolnice Franje ali kakšne druge pobrska in prebere, kaj to zares pomeni. Ne vem, koliko so takrat bili plačani zdravniki, ki so tvegali veliko več od stresa, obremenjenosti, utrujenosti, ampak so tvegali svoje življenje, da bi pomagali drugim. Ne vem, če so se sploh pritoževali, ker so delali v neprimernih prostorih, s pomanjkljivo opremo, pomanjkanjem osebja ... Ne vem, če so govorili o izgorelosti in obremenitvi. In ne vem, če so zdravniki, ki so delali v Franji, potem skočili še na druga delovišča v popoldanskem času ali pa za vikend, kot denimo celo naš minister za zdravje, ker jim je ostalo toliko moči in energije, da bi to lahko počeli ... Ne vem, če so zavračali v boju ranjene vojake, ker je bilo premalo postelj, ali če so zapirali bolniške sobe, ker ni bilo dovolj zdravnikov ali sester ... Ne vem, če je zdravnik porekel: "Ta ne sodi na moj oddelek," in so ga pustili čakati kar pred vrati, kakor danes mnogi čakajo na hodnikih bolnišnic, ker ima bolnik težavo, da pač ne ustreza oddelku, kjer je trenutno prosta postelja ...

O poslanstvu zdravnika

Poslanstvo? Je mar poslanstvo zdravnika, ki zdaj paralizira zdravstveni sistem, ker je prepričan, da je premalo plačan? In je mar poslanstvo zdravnika, ki ne sprejme več pacientov, ker bo sicer izgorel? Oprostite, po skoraj 30 letih, odkar sem zapisala svojo prvo novinarsko vest, sem tudi sama v stresu, soočam se z dvema kroničnima boleznima, ki sem jih v svojem stresnem novinarskem življenju nabrala, tudi sama sem vmes izgorela. In danes sem spet tu. In delam, po svojih najboljših zmožnostih, pa četudi sem (tako kot večina novinarjev v državi), prepričana, da bi morala biti za svoje delo, izkušnje in sposobnosti več plačana. In če se primerjam s kolegi iz tujih držav in njihovimi plačami, se to moje prepričanje še utrdi ... Tudi vsakič, ko grem v trgovino in na blagajni srečam trgovko mojih let, ki po 35 let delovne dobe prileze komaj do minimalne plače. In ki dela do 21. ure zvečer, tudi v soboto, z opornico na rokah zaradi karpalnega kanala, z opornico za hrbtenico in vidno, vidno izmučena, me stisne pri srcu. Mnogi pustijo dušo in telo, da se prebijajo iz meseca v mesec. A med slednjimi, mislim, da ni niti enega zdravnika. Niti enega, ki nima plačanih položnic, tudi ko je na začetku svoje poklicne poti. Niti enega, ki poleti ne gre na kakšne počitnice, za razliko od zgodb, ki jih sama delam. Naj omenim le eno od mnogih, ki me je presunila ... ko sem spoznala 10-letno deklico iz Ljutomera, ki zaradi socialne stiske do 10. leta še ni videla morja ...

Menim, da bi morali zdravniki včasih pomisliti tudi na to, kaj vse imajo. Kajti kozarec je lahko na pol prazen ali na pol poln. Kaj pa jaz vidim? Pred dnevi me je poklicala prijateljica, ki dela na univerzi v Yorku, na severu Velike Britanije. Že leta z možem varčujeta, da bosta danes 16-letnega sina, ki se pridno uči, lahko šolala. Beseda je nanesla na zdravnike in opomnila me je, kako se pri nas sploh ne zavedamo, kaj pomeni dobiti takšno vrhunsko izobrazbo, kot je medicinska, brezplačno. Plača, priznajmo si, tudi ne bo tako zelo slaba. Morda bolj na začetku, a vsak dan, vse življenje bodo potem lezli navzgor. V poklicu, ki ga bodo imeli, bodo tudi veliko brezplačno potovali – se udeleževali raznih srečanj po celem planetu, izpopolnjevanj, kdaj tudi predavali in zaslužili z znanjem, ki so ga brezplačno pridobili. Tudi tega nihče ne omenja, ko govorimo o zdravniških plačah. Z leti bodo imeli tudi veliko dni dopusta, ki jih marsikateri zdravnik izkoristi do zadnjega dne.

Ob tem bo kdo porekel: Seveda ti tako govoriš, ker je tvoj partner zdravnik na visokem položaju, ima dobro plačilo. In ravno zaradi tega naj vam povem – res je, ima dovolj dobro plačo, da lepo živi. Da vozi starega hrošča letnik 1976, za resnejše poti pa 14 let starega velikega forda, v katerega lahko stlači svoje ljubo kolo. Da ima stanovanje v Ljubljani in enosobni vikend v Piranu, ki ga odplačuje na kredit. Dela vsak dan najmanj 12, včasih tudi do 16 ur ali celo več. Služba se ne konča, ko pride domov. Še vedno dežura, kljub temu, da bi se zaradi težke bolezni lahko že upokojil. Poučuje na medicinskem faksu, skuša uvesti nove metode zdravljenja, uči mlade generacije, zato da se znanje prenese tudi na te, ki pridejo za njim. In nima ne časa ne moči za popoldansko dobro plačano delo kje drugje, kajti tudi popoldneve, večere in noči porabi za delo za svojo matično javno ustanovo. Ima pa tudi samoplačniško ambulanto za tiste, ki si želijo pregled izrecno pri njemu, tako za tuje kot naše državljane, a od plačila v njegov žep ne steče niti en evro, temveč gre ves izkupiček takšnega pregleda v blagajno UKC Ljubljana.

A je tudi zdravnik, ki ve, da brez ostalih delavcev v zdravstveni verigi sistem propade. Bori se za boljše pogoje za izčrpane medicinske sestre, za dodatke tistim, ki za praznike tudi letos ne bodo mogli svojih otrok niti obdariti, saj se prebijajo iz meseca v mesec in domov prinesejo le minimalno plačo. Lansko leto so ga dobri ljudje celo prijavili na Komisijo za preprečevanje korupcije, ker je donacijo nekega posameznika prelil v bone za najmanj plačane v UKC-ju.

Kot študent je ogromno delal prostovoljno v bolnišnici, vesel je bil, da je lahko brezplačno delal in se ob tem učil. Znanje, ki ga je v dolgih in težkih letih pridobil, zdaj vrača mlajšim generacijam, tudi v drugih državah. Včasih je za svoje popoldansko delo, ki ni vezano na delo zdravnika, temveč učitelja, kjer prenaša svoje znanje in izkušnje več kot 35 let dela na mlajše kolege v Sloveniji in zunaj naših meja, tudi posebej plačan, a še zdaleč ne dosega standarda zasebnikov ali pol zasebnikov in si tega niti ne želi. Kot mlad zdravnik je garal. Garal, da je svojim otrokom ponudil streho nad glavo, plačeval velike kredite – in dežural, težko si predstavljam, tudi po 8 dni na mesec.

Časi, v katerih živimo, so težki za vse, za mnoge še veliko, veliko bolj kot za nas, ki smo v tem članku omenjeni. In na slednje bi se jaz najprej ozrla in slednjim bi jaz najprej pomagala. Kajti pravi obraz družbe je v tem, kako ravnamo in kako poskrbimo za najbolj ranljive, ne za tiste, ki so že zelo visoko v prehranjevalni verigi.