Z ekipo in Slavkom Mežkom, predsednikom gibanja Kultura-Natura, smo se odpravili v Rut nad severna pobočja Baške grape. Tam sta brata Ivan in Srečko Kemperle sončen dan izkoristila za košnjo. Pokazala sta nam, kako so včasih kosili, travo spravili na voz in potem z njo odevali kozolec. Redki so, ki to še počnejo. Tehnologija je napredovala, se razvila, nihče ob službi v resnici nima časa, da bi travo pospravil v kozolec, ker to terja čas. A ko je kozolec odevan, je prekrasen, prelep. Ta, ki sta ga odevala Ivan in Srečko, je prav poseben. Je namreč prvi od okoli 250 kozolcev na Slovenskem, ki so jih obnovili v gibanju za ohranitev slovenskega kozolca, nam je pojasnil Mežek.

Obiskali smo tudi najstarejši datiran kozolec pri nas. Pokazal nam ga je arhitekt Borut Juvanec, ki kozolce preučuje in o njih poučuje doma in na tujem. Kozolec je grajen tako, kot je človeka učila narava, razlaga Juvanec. Grajen je kot drevo: "Njegova konstrukcija je trdna in če arhitektura pomeni trdno stati, potem je to dokaz, da je kozolec dobra arhitektura."

Kozolci niso le naša kulturna dediščina, njihova širša domovina je alpski svet, poznajo jih tudi v goratih predelih Kitajske in celo na Japonskem. A nikjer na svetu niso kozolci tako na gosto posejani in nikjer se ne pojavljajo v tako raznolikih oblikah kot na Slovenskem. Kozolci po skoraj vseh slovenskih pokrajinah poživljajo travnike in polja z izjemo Krasa in Prekmurja. V stoletjih se je dvojni kozolec-toplar izoblikoval v večnamensko gospodarsko poslopje, razvojni vrh pa je dosegel na Dolenjskem. Zato najbrž ni naključje, da so ravno v Šentrupertu uredili prvi muzej na prostem s kozolci – Deželo kozolcev. Etnologinja Špela Kodrič nam je na sprehodu po kilometrski sprehajalni poti med 17 kozolci, ki so jih prenesli na ta dva in pol hektara velik prostor, pojasnila njihove značilnosti. Kozolci namreč niso služili le kot sušilna naprava in prostor za shranjevanje, pač pa pogosto tudi kot zatočišče. Pod kozolec so se namreč umaknili, ko je denimo začelo deževati ali pa so se pod streho skrili pred močnim soncem. Pod kozolcem so imeli praznovanja in gledališke igre. Bili so raj za otroke.

Da bi kozolce ohranili, so nekateri spremenili njihovo namembnost, jih preoblikovali v sodobne objekte. Na Gorenjskem nam je Nina Pavec odprla Skedenj in pokazala prostor za poroke, dogodke in zabave. V vasi Luče v Zgornji Savinjski dolini pa sta nam Martina in Matjaž Breznik iz Hiše Raduha odprla apartma v kozolcu. Izjemna ideja, veliko domišljije in pogum se skrivajo v tem nastanitvenem objektu, kamor ljudje pridejo po tišino in mir.

Da bi ozavestili pomen kozolcev, je treba razumeti njihovo arhitekturno, etnološko in družbeno vrednost, pravi Mežek.

Aktualna je tudi pobuda, da bi kozolec uvrstili na seznam Unescove dediščine. A to, priznava Mežek, je le kamenček v mozaiku v prizadevanjih za ohranitev slovenskega kozolca, ne pa tudi rešitev. Kozolec v izvedbi in uporabi predstavlja vrhunski dosežek kmečke pameti, slovenske pameti. A postal je, kot rečeno, predrag, postal je odveč. Kljub temu je del naše kulture, ki jo moramo gojiti, ozavestiti in ohraniti. Imamo na tisoče kozolcev, a nobenega pregleda nad tem, v kakšnem stanju so. Tudi zato smo danes brez jasnih usmeritev priča stihijskemu obnavljanju, opozarja Juvanec, in tudi zaradi tega kozolci propadajo.