Kalvarija vrhunske športnice: 16-letni boj z anoreksijo in bulimijo

"Živela sem dvojno življenje, bila sem mojstrica skrivanja," pripoveduje nekdanja smučarska tekačica in olimpijka. A njene stiske ni opazil nihče. In takšnih primerov je, kot pravi, v športu veliko. Zato je pomembno, da se o tem govori, opogumi športnike, da si težave priznajo in se z njimi čim prej soočijo, ter spodbudi trenerje, da to prepoznajo in pomagajo.

Maja Benedičič se je pri 17 letih po nasvetu klubskega trenerja začela bolj zdravo prehranjevati. Črtala je maščobe, sladkor, belo moko. "Ko sem izgubila tri ali štiri kilograme, sem dobila zelo pozitivne komentarje. Dobila sem pohvale, da sem shujšala, da sem videti dobro," se spominja.

Ne le odzivi, poznalo se je tudi na kondiciji, treningih – tek v klanec je na primer postajal bistveno lažji. "Ob začetku hujšanja sem imela okoli 68 kilogramov, že jeseni pa 52. Dosegala sem boljše rezultate, tudi na testiranjih sem popravila vse rekorde," opisuje.

A stvari so kmalu ušle izpod nadzora. Izgubila je menstruacijo, po letu in pol, ko je jedla že zelo malo, tudi samo tretjino jabolka ali pol piškota na dan, pa se je anoreksija sprevrgla v bulimijo in dolgo ostala njen način življenja. "V enem dnevu sem pojedla vrečko piškotov, kruh z marmelado ali pa polovico oziroma kar celo štruco kruha. Te enormne količine sem zmetala vase, nato pa sem jih izbruhala," pravi Benedičičeva.

Počutila se je vedno huje, naporov ni več zmogla, začela je nazadovati

Svojo odvisnost je spretno skrivala pred vsemi, a ji je hkrati jemala tudi ogromno energije. "Ta neprestana okupacija s hrano – pazila sem, da ne bi pojedla preveč, opazovala sem, kaj drugi jedo. Trenirala sem tudi s Petro Majdič in gledala, koliko na primer poje ona."

Počutila se je vedno huje, naporov ni več zmogla, začela je nazadovati. Še bolj se je začela izogibati skupnim obrokom, družbi. Kakšni dve leti kasneje je svojo stisko zaupala staršem, a kot pravi, so bili to drugi časi, pomagati ji niso znali.

Okoli sebe je tako postavila še večji zid, zganili pa se niso niti trenerji. "Videli so moje izklesano telo, nihče pa nikoli zares ni vprašal – Maja, si v redu? To sem res pogrešala – tisto pristno vprašanje trenerja, kako se počutiš," pripoveduje.

Po nesreči na Pokljuki leta 2008, ko je na progi trčila v vojaka tekača in se je zaradi okrevanja morala nekoliko ustaviti, si je priznala, da tako ne more več živeti in da bi rada nekaj spremenila. "Imela sem tudi terapevtko. Najprej sva delali na tem, da sem se vrnila v šport, kasneje pa sem naredila tudi ogromno terapij, tečajev, delavnic za samopomoč. Kot čebulo sem lupila sebe, da sem prišla do tistega vzroka, da sem danes zdrava, za kar sem neizmerno hvaležna."

43-letna Kranjčanka bi s svojo zgodbo zdaj rada vlila pogum športnikom s podobnimi težavami, naj se čim prej nekomu zaupajo in začnejo zdraviti. "Seveda pa so tu tudi trenerji na drugi strani, da to prepoznajo, da jih ni strah se soočiti s tem. Sigurno je lažje izpeljati fizičen trening, trenirati s tekmovalci, ki so psihološko močni. Lahko je nekdo talent, a ima ob tem tudi to malo bolj šibko psihološko plat. In treba mu je pomagati," je jasna.

K temu pa želi prispevati tudi sama, zato se je odločila za študij psihosocialnega svetovanja.