Kakšne so rešitve za propad arhitekturnih mojstrovin?

Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg s parkom Zvezda, pokopališče Žale, cerkev svetega Mihaela v Črni vasi, pa cerkev svetega Frančiška Asiškega v Šiški in nabrežja ob Ljubljanici. Te mojstrovine vizionarja Jožeta Plečnika so odslej na Unescovem seznamu svetovne dediščine – to pomeni, da sodijo med spomenike in območja, pomembna za vso človeštvo.

V oddaji 24UR ZVEČER so gostili Špelo Spanzel z Ministrstva RS za kulturo in Tomaža Štoko iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

Izbranim delom Plečnika v Ljubljani so z vpisom priznali tako imenovano izjemno univerzalno vrednost. Kaj to pomeni za našo prestolnico, našo državo, kakšen je širši pomen Unescovega seznama svetovne dediščine? Španzlova odgovarja, da je to zagotovo mednarodno priznanje, ki ima stežka kakšno primerjavo – če govorimo s področja kulture in kulturne dediščine. "Za državo je to močan simbolni pomen, velik promocijski dosežek, za našo stroko je to izjemen uspeh – tukaj gre namreč za delo slovenskih strokovnjakov in institucij, se pravi javne službe varstva dediščine. Je pa zelo odprta v prihodnost – skratka, kaj bomo znali s tem priznanjem narediti, je odvisno od naše skrbnosti, razmisleka in predvsem razmisleka, kaj s tem želimo doseči na dolgi rok. Vpis je samo eno priznanje, delo pa se absolutno nadaljuje."

Temelji so vendarle postavljeni, pot je odprta.

Plečnik je bil v svojem času sicer precej poseben, ni sledil drugim in smernicam, ampak se je odločil za svojo pot. Štoka poudarja, da je mesto preoblikoval po meri človeka. Kako mu je to uspelo? Ljubljana namreč tudi danes diha s Plečnikom. "Prva polovica 20. stoletja je bila arhitekturno zelo pestra v razvoju – modernizem in podobno. A Plečnik se je odločil za svojo smer, stran od modernizma in bolj kot gledanje v te modernistične tendence je šel neko svojo pot, kjer je želel kontekstualizirati mesto, iskal je različne nivoje mesta, zgodovinske plasti, arhitekturne, nesnovne ... In vse skupaj je interpretiral v obstoječe mesto. Mesta ni želel zamenjati z novim, ampak ga je nadgradil in mu dodajal vsebino in pomen in ga interpretiral v niz ulic, trgov, parkov ter drugih javnih prostorov in stavb. Naredil je eno takšno celoto, ki jo danes imenujemo Plečnikova Ljubljana."

Strokovnjaki so o vrednotah Plečnikove dediščine začeli razmišljati že pred desetletjem. Zakaj je bil ta proces nominacije tako kompleksen? Strokovnjaka sta s seboj v studio prinesla celo gradivo za nominacijo, ki je izredno obsežno. Španzlova na to pravi, da je zavest o delu Jožeta Plečnika nekaj, kar presega nacionalne okvire, in je že zelo dolgo prisotna. "Prisotna je s tem, da je vzbudila pozornost svetovne javnosti že pred nekaj desetletji. Res pa je, da smo konkretno o tej valorizaciji in prepoznavi v okviru svetovne dediščine, se pravi v konvenciji o svetovni dediščini Unesca, začeli konkretneje razmišljati pred dobrim desetletjem. Proces je bil v resnici dolg, ker smo morali sami razmisliti o vrednotah dediščine in zlasti o sporočilu, ki ga želimo dajati mednarodni javnosti. Če povem zelo zelo enostavno, bi rekla, da če bi pred 20 leti naši kolegi delali nominacijo, bi jim zagotovo uspelo z vpisom NUK-a kot celostne umetnine. Mi smo se odločili za povsem drugačen pristop, tudi zaradi tega, ker je obravnava arhitekturne dediščine 20. stoletja na nek način precej drugačna in na seznamu še ni toliko zastopana," razlaga Španzlova.

Plečnik je z NUK-om je ustvaril prostor duhovne kulture, s Križankami prostor za umetnost, za športne dejavnosti stadion za Bežigradom. Kaj bi si po mnenju Štoke Plečnik mislil o klavrnem propadanju stadiona in kje on vidi rešitve, da bi ta pomemben spomenik ohranili in mu dali mesto, ki si ga nedvomno zasluži? Štoka pravi, da je težko ocenjevati, kaj bi si Plečnik mislil. "Vsekakor je bil tip človeka, arhitekta, ki je ves čas gledal na kontekst, prostor in njegove kvalitete, oziroma kako je mogoče vsako funkcijo, ki jo daš v prostor, čimbolj uskladiti s samim prostorom in jo prilagoditi uporabniku." Ta stadion je danes sicer vse prej kot funkcionalen – zaraščen je in povsem neuporaben, pa bi lahko bil. Štoka se strinja, a dodaja, da je recimo pri Unescovi nominaciji tudi eno poglavje, kjer je treba utemeljiti izbiro komponent. "Se pravi, tam smo utemeljili vsako Plečnikovo delo, ki je vpisano na seznam spomenikov državnega pomena, tam pa je tudi recimo utemeljeno, zakaj stadiona ni v nominaciji. Problem je recimo stanje avtentičnosti, pa integritete, stanje ohranjenosti ..."

Unesco je med drugim denimo tudi potrdil, da znamenitemu Stonehengeu grozi izguba statusa svetovne dediščine, če bodo pod starodavnim spomenikom res zgradili načrtovani cestni predor. To zagotovo pomeni, da smo zdaj še bolj pod drobnogledom, kako bomo ravnali s svojo dediščino. In takega priznanja, ki smo ga dobili včeraj, ne gre zapraviti. Španzlova pravi, da je že s samim procesom nominacije in zdaj z vpisom Slovenija želela dediščino mednarodno valorizirati, jo s tem predstaviti mednarodni javnosti "in s tem je pozornost v resnici obrnjena na nas". "Unesco ne pomeni dodatne zaščite – pravne, formalne – ampak pomeni neko zavezo, globalno kontekstualizacijo. Naša obveza bo vsaj kakšnih šest let poročati o stanju te dediščine in to je tisto, o čemer poročajo vse države, vsi spomeniki. Tisti, ki pa imajo kakšen problem – če rečem zelo enostavno –, so pa zelo pod sitom mednarodne javnosti. In recimo letošnje zasedanje je pokazalo kar nekaj odmevnih primerov, o katerih so poročali in ki kažejo na grožnje tej dediščini – od investicij v Liverpoolu, do infrastrukture v Stonehengeu, turizma v Benetkah in še bi lahko naštevali."