'Kakšen zipline? Na Veliki planini? Japajade! Naj ga kar imajo kje drugje'

Na spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici nas pričaka 23-letni Žan Potočnik. Bacov Žan, kot ga poznajo domačini, je najmlajši pastir na Veliki planini. Prizna, da je v zadnjih poletjih "gor" manj, kot bi si želel, a življenje pač narekuje svoj tempo. "Na planini se čas ustavi in le malokdo si še lahko privošči, da se za dva meseca ali še dlje popolnoma odklopi od vseh obveznosti," iskreno pove.

Žana je že v najzgodnejših letih za pastirja izučila babica. Z njo je na planini preživljal vsa poletja in to so bile njegove najljubše počitnice. V zadnjih letih pa je na pobudo svoje mame postal tudi turistični vodnik. "Mi je pravila, da sem tak, da veliko govorim, pa da znam z ljudmi, in da naj že grem naredit tisti tečaj. Najprej nisem bil za, zdaj pa zelo rad opravljam to delo in mi mama velikokrat reče: 'No, no, vidiš, da je bilo prav, da sem bila sitna'," se široko nasmehne.

Čeprav je zdaj že nekaj časa razpet med planino in dolino, ga imajo pastirji še vedno za svojega. "Veste, mi znamo biti tudi 'zagamani'. Pred leti se je nekdo turistom predstavljal kot pastir, pa v življenju ni gnal živine na pašo. So ga hitro spodili s planine. To, da se oblečeš v pastirsko nošo, te še ne naredi pastirja. Zame vedo, čigav sem, zato me, čeprav sem veliko mlajši od njih, vseeno spustijo medse," je ponosen.

"Tlaka" za šest evrov na uro

Na tisto torkovo jutro, ko smo se vkrcali na nihalko, kljub poletni visoki sezoni ni bilo posebne gneče. "Korona je tudi naredila svoje," skomigne Žan in doda, da je julija sicer navadno manj turistov, več jih je avgusta, "ko se ljudje po večini že vrnejo z morja". Kolikokrat se je peljal z nihalko, ki pelje s hitrostjo osem metrov na sekundo (slabih 30 kilometrov na uro), ne šteje več. Strah ga ni, za varnost je dobro poskrbljeno, zatrdi. Dobrih 850 metrov višinske razlike s pomočjo nihalke, ki je tudi najdaljša v Evropi brez podpornih stebrov, premagamo v manj kot petih minutah.

Od tam pot nadaljujemo s precej dotrajano dvosedežnico, ki so jo na Veliki planini postavili leta 2000, pred tem pa je 14 let služila že na Rogli. O postavitvi nove in hitrejše štirisedežnice se v Kamniku intenzivno pogovarjajo že slabo desetletje, a se za zdaj denarja za to še ni našlo. No, do leta 2025 jo bodo morali zamenjati, saj je pristojno ministrstvo že sporočilo, da obratovalnega dovoljenja za obstoječo sedežnico ne namerava več podaljšati.

"Takole pa pastirji opravljajo tlako," iznenada pove Žan in s sedežnice pokaže na skupino pastirjev, ki globoko pod nami ročno kosijo travo. "No, sami temu tako rečejo – tlaka," se nasmehne in pojasni: "Nekatere rastline so za živino nevarne, še posebej za teličke. Zato jih takole vsak dan odstranjujejo." Iz evropskega sklada za opravljeno delo dobijo plačilo – šest evrov na uro.

Letos je na Veliki planini le še 14 pastirjev, glav živine pa precej več. "Več kot 1000," nas preseneti Žan in opozori, da dodelovanje subvencij iz evropskih skladov po njegovem ni povsem pravično razdeljeno. "Subvencije se kmetom dajejo glede na količino živine, ki se pase na planini," pove. Torej za vsako kravo, bika ali teleta toliko in toliko evrov. "Pastirji pa za to, da so na planini, ne dobijo dodatnega denarja, torej enako za vsako žival dobi tisti, ki je med poletjem na planini, in tisti, ki tja le prižene živino, nato pa se vrne v dolino. Mislim, da bi se to moralo urediti drugače, da bi se pastirje spodbujalo, da ostanejo na planini, saj njihov način življenja tudi pripomore k ohranjanju kulturne dediščine," meni Žan.

"Ni vse samo rožnato, kot si to predstavljate v dolini"

Z Zelenga roba, do koder smo se pripeljali s sedežnico, se napotimo do približno 15 minut hoje oddaljenega pastirskega naselja. "Skupno je v tem naselju 63 koč, vključujoč muzej, kapelo, parlament in plesišče," pojasni Žan. Parlament? "Ja, tako se reče hišici sredi pastirskega naselja, ki jo je zgradila Pašna skupnost med letoma 1995 in 1996. Tam se pastirji dobijo na kavi, se malo podružijo ..."

Žan nas nato privede do koče, kjer je gospodarica 81-letna Fani Trobevšek, po domače Zabrška Fani, najstarejša pastirica na planini. "Hitr' mi pomagaj cunje pobrat', da ne bom takle imela, če bodo kej slikal'," ga hitro zaposli in pomigne proti vrvi, napeljani ob hiši, kjer ima obešeno perilo. Žan se takoj loti dela in vmes razloži, da je pri njej pač domač. "Pozna me že od majhnega, vedno rad pridem k njej," se zareži. Fani iz hiše prinese sveže ocvrte flancate, ki omamno zadišijo. "Zadnje čase je pa b'l' mal' pr men', 'ma preveč druzga dela," ga mimogrede okara, a s pogledom razkrije, da je med njima posebna vez. Oba sta iskreno vzljubila pristno pastirsko življenje na Veliki planini, ki ga pozna le malokdo.

Da ni vse tako rožnato, kot si to pogosto predstavljamo v dolini, se strinjata oba. "Vstaja se zgodaj, pred peto zjutraj," pove Fani in doda: "Najprej krave pomolzem, pa hlev sčistim." Žan se hitro spomni, kako je bilo, ko je Fani dopolnila okroglih 80. "Smo žurali pozno v noč, šli spat za dve, tri ure, nato pa vstali, kot vsak dan." "Ja, krave je treba zrihtat'," hitro prida Fani.

"Veš, da mi je Klinkon (veterinar, ki skrbi za živino na planini, op. a.) rekel, da bo Šoji nov zvonec prinesel, da ta ni več za nikamor," se zasliši izza vrat. Iz hleva stopi Dragi, Fanina nekoliko mlajša pomočnica. "Ta mladi ostanejo v dolini, kjer imamo tudi kmetijo. 'Mama, za planino, pa za med krave si še dobra,' mi rečejo," se poheca Fani in prizna, da bi brez Dragijine pomoči težko shajala. "Veliko je za opraviti," potarna.

Kaj pa je najtežje? "Ko se kakšna krava polomi, se kam zapleza," odgovori brez pomisleka. Pa ko je kakšno neurje in "vse poka okol' bajte". Takrat krave, če ne pridejo pravočasno domov, zatočišče poiščejo v kakšni kotanji, teh na Veliki planini res ne primanjkuje. A ko je hude ure konec, je prestrašeno živino treba poiskati in jo prignati domov. "To lahko traja dolgo, več ur, tako daleč lahko zbežijo. Se je že zgodilo, da kakšnega teleta tudi nismo več našli. Se je že kam zaplezal, pa je poginil," navzven ravnodušno reče Fani. Pa z mimiko ne more skriti, da ji je za svojo živad še kako mar.

Šoja, tista krava, ki bo dobila nov zvonec, ima sploh poseben status – in kotiček v srcu obeh pastiric, Fani in Dragi. Slednja se pohvali, da sta ji "že trikrat rešili življenje", ki je na kmetih včasih tudi surovo. Šoja bi namreč že dvakrat morala v zakol, pa so nato namesto nje poslali telici, ki nista mogla teliti. Na jesen pa jo bodo prodali, tako da je to njeno zadnje leto na planini. Kam točno, Dragi ne pove, le da nekam v Ljubljano. "Ji pravim, da zdaj bo pa fina gospa, Ljubljančanka," se zasmeji.

Čez dan se na Zabrški planšariji izdelujejo mlečni izdelki. Fani pri izdelavi sira prisega na slanico. V njej pusti obtežen modelček svežega sira čez noč, solnico pa, kot pravi, dela vsak teden znova. To ni zahtevno, doda in pove, da je treba slano vodo le prevreti in ohladiti. Potem pa sir iz slanice, ki ga položi na lesen pladenj s prtičkom, večkrat na dan obrača. Pladenj s sirom postavi na prepišno mesto, sir pa pokrije z mrežastim pokrivalom, da ga ne obletavajo muhe. Kot še pravi, potrebuje za kilogramski hlebček sira 12 litrov mleka, za kilogramski hlebček trniča, to je poseben kamniški sir, pa dva do tri litre mleka.

Sir zvečine dela le prve tri dni v tednu, saj že v četrtek večino mleka skisa za obiskovalce, ki jih je ob koncu tedna veliko več kot med tednom. Kislo mleko imajo radi predvsem domači obiskovalci, tudi Nemci, drugi turisti pa ga bolj poskušajo in po trije naročijo po eno latvico kislega mleka. Od njih ni kakšne bogatije, "radi pozabijo 'tošl' doma", se zareži.

Širše ceste, več avtomobilov, koče s savnami in jacuzziji, kmalu še zipline?

Že med vožnjo s sedežnico smo v daljavi opazili bagerje, ki so kopali po hribu med zgornjo postajo nihalke in Zelenim robom, pa tudi po vrhu Velike planine. Kot izvemo, širijo ceste, saj vse več ljudi do hiš iz doline dostopa tudi z avtomobili. "Tukaj je tak mir, posebna energija ... Ta hrup strojev in avtomobilov prav nič ne paše sem gor. No, tako pač je, ampak všeč mi pa ni preveč," se priduša ena od lastnic koč v turističnem naselju, kjer so sicer arhitekturna pravila nekoliko bolj ohlapna kot v starem planšarskem naselju malo nižje in kjer smo pred tem obiskali Fanino kočo.

To se kar pozna, meni naša sogovornica, ki želi ostati anonimna. "Vse več hiš ima savne, jacuzzije, pa laminat po tleh in keramične ploščice v kuhinjah in kopalnicah. Meni osebno se to zdi zgrešeno, čeprav po svoje razumem, sploh pri tistih kočah, ki se oddajajo in si turisti pri nastanitvah pač želijo več udobja," nadaljuje.

Bi lahko interes kapitala prevladal nad ohranjanjem tradicije, ki je na planini sicer še vedno živa? "Zato je treba biti zelo pazljiv, ko se pripravljajo različne vizije za Veliko planino," pravi Žan, ki je prav iz tega razloga postal tudi svetnik na kamniški občini. "Oboje mora biti," je odločen. "Turizem in skrb za kulturno in naravno dediščino – z roko v roki," razkrije, v katero smer si želi, da bi šel nadaljnji razvoj na njemu tako ljubi kamniški planoti.

Pred kratkim so se na občini začeli pogovarjati tudi o tem, da bi zapuščene žičniške naprave, ki roko na srce res kazijo podobo planine, preuredili v zipline. A temu so se močno uprli staroselci na planini, vključno z lastniki koč v pastirskem naselju. Bojijo se dodatnega hrupa, poleg tega v svojem pismu, ki se je pred časom pojavilo na družbenih omrežjih, izpostavljajo: "Kakšno je stanje rastlinstva po maši in veselici ob 15. avgustu, si lahko ogledamo vsako leto. A ta sodi k tradiciji, je del avtohtonega življenja planine. Število poletnih obiskovalcev je treba zmanjšati, ne zvečati, ali jih vsaj razpršiti."

"Kakšen zipline? Na Veliki planini? Japajade! Naj ga kar imajo kje drugje," tudi Fani ne špara z jezikom.

Nemški vojaki pred požigom rešili oltar Marije Snežne

Zgodovina Velike planine sega že v čase Marije Tereze, ki je takratnim kmetom iz okoliških vasi podelila pašne pravice (ena pašna pravica je ena krava na planini). Takrat so bili na Veliki planini zgrajeni prvi skromni leseni objekti, ki so sprva nudili zatočišča za živino ponoči in v primeru slabega vremena.

In tako so se vsako pozno pomlad oziroma na začetku poletja pastirji s svojo živino odpravili peš proti Veliki planini. Hoja je bila dolga in naporna, trajala je okoli pet ur. "Včasih je bil to poseben obred, dandanes pa vse to izumira, saj krave na planino večinoma pripeljejo s traktorji, peš pa se jih odpravi le še peščica," pripoveduje Žan.

V času druge svetovne vojne so Nemci na planini požgali celotno pastirsko naselje – ohranili sta se le dve koči, in sicer na Mali planini. Pastirji pa so v želji po bolj udobnih in lažje dostopnih kočah začeli graditi nove, modernejše koče. "Na srečo pa je Preskarjev Andrej razmišljal drugače in je na temeljih prejšnje, požgane koče zgradil novo. Ognjišče mu je ostalo, ker v vojni ni pogorelo," pove Žan. V tej koči je danes urejen muzej, imenovan Preskarjev muzej.

Izpred časa vojne se je ohranil še oltar iz kapelice Marije Snežne. Tega so pred požigom rešili nemški vojaki, ki so oltar odnesli do bližnje cerkvice svetega Primoža, ki je postavljena na manjši vzpetini pod Veliko planino. "So se že bali tist'ga zgoraj," ob tem navrže Fani. Ti isti vojaki so kasneje sicer požgali tako rekoč celotno naselje na planini, vključno s kapelo, ki so jo kasneje ponovno postavili, vanjo pa umestili originalno ohranjeni oltar.

Na vratih pastirske hiše pločevina iz ameriškega bombnika, ki je leta 1944 strmoglavil na Mali planini

Preskarjev muzej, edina originalno ohranjena pastirska koča, ima dva prostora. V njenem jedru je pastirjevo bivališče, okoli njega hlev za živino, vse pa prekriva ovalna skodlasta streha. "To je bilo zelo praktično, saj koča ni bila izolirana in so bile živali dodatni vir toplote pastirju," razloži Žan. Pastirjev prostor nima stropa, okna, dimnika, stranišča, mize, stolov ... "Pastirjevi pripomočki so narejeni ročno in predvsem iz naravnih materialov, kot sta les in glina," nam pove turistična vodnica Ana, ki na planini med poletjem vodi ogled po muzeju, ter pokaže na ročno izrezljane lesene žlice, nože, kuhalnice ...

Pastirjev prostor je nekoliko dvignjen, tako da je bil ločen od živali. Vrata, ki so ta prostora ločevala, pa so posebna, saj naj bi bila na njih pločevina iz ameriškega bombnika, ki je leta 1944 strmoglavil na Mali planini. 

Zelo pomemben za muzej pa je bil tudi Vlasto Kopač, ki je bil arhitekt. "Ta gospod je zaslužen, da je Preskarjeva stara bajta danes muzej. Gospod Andrej je preminil in za njim je prišel sin Lojze, ki je želel kočo prenoviti, a ga je Vlasto pravočasno ustavil. Predlagal mu je, da obiščeta občino in staro bajto poskušata urediti v muzej, njemu pa so dali postavit novo nadomestno bajto in danes tako tudi je – poleg muzeja je še nova Preskarjeva bajta, v kateri med pašno sezono prebiva Lojzetova žena," nam ob zaključku ogleda še pove Žan.