Kako taljenje arktičnega ledu vpliva na vreme po svetu?

Za razliko od Antarktike, ki je celina prekrita z ledom in snegom, imamo na severnem delu Zemlje mogočen Arktični ocean. Ta je deloma prekrit z ledom, zanj pa je značilen sezonski cikel. Spomladi in poleti se led tali in do sredine septembra doseže minimum, nato pa se jeseni in pozimi obseg ledu ponovno poveča. Po podatkih Ameriškega državnega centra za sneg in led (NSIDC) je letos arktični led dosegel svoj letni minimum 23. septembra, ko je zavzemal 4,59 milijona kvadratnih kilometrov. To je šesti najnižji minimum od začetka satelitskih meritev leta 1978. 

Obseg arktičnega ledu se je v zadnjih 40 letih občutno zmanjšal. Če je še leta 1980 septembrski minimum v povprečju dosegal 7,2 milijona kvadratnih kilometrov, je 35 let kasneje znašal le še 4,7 milijona kvadratnih kilometrov. Obseg predstavlja tloris tistih morskih površin, kjer led zavzema vsaj 15 odstotkov površine morja. Obseg septembrskega minimuma upada za 13 odstotkov na desetletje v primerjavi s povprečjem v obdobju med leti 1981 in 2010. To obdobje sta zaznamovali predvsem leti 2007 in 2016, ko je bil obseg septembrskega ledu 4,16 oziroma 4,17 milijona kvadratnih kilometrov, in leto 2012, ko je obseg znašal 3,39 milijona kvadratnih kilometrov. 

Pozitivna povratna zanka

Ker se ozračje na Arktiki segreva dvakrat hitreje kot drugod po svetu, se pričakuje, da ledu v času poletja tu že čez nekaj desetletij ne bo več. Letna temperatura nad Arktiko se je v zadnjem stoletju zvišala za okoli 3,5 stopinje Celzija in priča smo tako imenovani pozitivni povratni zanki, ki še pospešuje dvig temperature zraka in s tem taljenje ledu. Poglejmo, kaj se pravzaprav dogaja.

Arktični led igra pomembno pri uravnavanju toplote v polarnih predelih, saj izolira relativno toplejši ocean od hladnejšega zraka, kar zmanjšuje toplotne izgube iz oceana. Območja, ki so prekrita s snegom in ledom, namreč velik del Sončeve energije (okoli 80 odstotkov) odbijejo nazaj v vesolje in se zato v primerjavi z drugimi površinami zelo malo segrejejo, medtem ko območja, ki se v poletnem času stalijo, vpijejo veliko več Sončeve energije, ki se nato v obliki toplote skladišči v Arktičnem oceanu. Manj ledu torej pomeni, da se lahko toplejši zrak vzpne dlje proti severu, kar povzroči dvig temperatur na Arktiki, led se tako še hitreje tali in zanka je sklenjena.

Tudi jeseni je ohlajanje in zamrzovanje počasnejše, saj iz oceana v ozračje uhaja veliko skladiščene toplote, kar povzroča višje temperature zraka, več oblakov in višjo relativno vlažnost, to pa preprečuje debelejšo zaledenitev oceana v zimskem času.

Pozitivna povratna zanka torej predstavlja labilno stanje, ki pospešuje podnebne spremembe, negativna pa stabilno stanje, ki te spremembe zavira. Prav zaradi pozitivnih povratnih zank se ozračje na Zemlji tako hitro segreva.

Vpliv na vreme pri nas

V času zime na severni polobli se nad Arktiko pojavi rotirajoča masa mrzlega zraka, ki ji pravimo polarni vrtinec. Kadar je polarni vrtinec močan, na meji med hladnejšo polarno in toplejšo subtropsko zračno maso pihajo močni zahodni vetrovi, ki preprečujejo, da bi se polarni zrak spustil v srednje geografske širine. Vetrovni stržen je najmočnejši na vrhu troposfere, na višini okoli 10 kilometrov, kjer se odvija večina letalskega potniškega prometa, kar piloti s pridom izkoriščajo. Čas potovanja na vzhodne destinacije je krajši, letalo pa porabi tudi manj goriva.

Zaradi hitrega segrevanja Arktike se temperaturna razlika med ekvatorjem in polom v zadnjih desetletjih manjša, kar oslabi polarni vrtinec. Ker tudi zahodni vetrovi oslabijo in spremenijo svojo smer, se hladen polarni zrak lažje spušča proti jugu, toplejši zrak pa se vzpne daleč proti severu. To privede do deformacije polarnega vrtinca in v skrajnem primeru tudi do njegovega razbitja, kar ima za posledico ekstremnejše vremenske razmere v srednjih geografskih širinah. Od ekstremnega mraza lahko tako kar naenkrat preidemo v pretople razmere, posamezni vremenski vzorci pa so dolgotrajnejši.