Kako izobraženi so strokovnjaki, ki v Sloveniji izvajajo psihoterapijo?

Ker poklic psihiterapevta v Sloveniji ni uradno priznan, lahko psihoterapijo izvaja kdorkoli. Na trgu se tako lahko znajdejo tudi šarlatani, torej samooklicani psihoterapevti, ki imajo zaključene le kakšne krajše tečaje ali pa še tega ne. V članku smo naredili pregled izobraževalnih ustanov, ki nudijo programe psihoterapije. Trenutno lahko brezplačno, torej na napotnico, psihoterapijo pri nas izvajajo le psihiatri, pedopsihiatri in klinični psihologi. Večletne študije z vsebinami psihoterapije pa nudita tudi Univerza Sigmunda Freuda in Teološka Fakulteta.  

Psihiater

Psihiater je zdravnik specialist, ki je zaključil šestletni študij na Medicinski fakulteti (Univerze v Ljubljani oz. Mariboru) in opravil petletno specializacijo iz psihiatrije ter specialistični izpit. Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu ob tem opozarja, da specializacija ni del visokošolskega izobraževanja oziroma postopka akreditacije študijskega programa. 

Kot je zapisano na straneh Zdravniške zbornice, ki je odgovorna za specializacijo psihiatrov, je specializacija "učni in vzgojni proces, v katerem specializant pridobi taka teoretična in praktična znanja s področja psihiatrije, da je sposoben samostojno oskrbeti večino bolnikov z akutnimi in kroničnimi psihiatričnimi motnjami in boleznimi". Z oskrbo so mišljeni diagnostika, zdravljenje, rehabilitacija in prevencija bolezni. 

Specializacija za področji psihiatrije in otroške ter mladostniške psihiatrije vključuje: skupno izobraževalno deblo (36 mesecev), ki se nato deli v dve veji: psihiatrijo (24 mesecev) ter otroško in mladostniško psihiatrijo (24 mesecev). Pa vendar so v časovnem in vsebinskem okviru izvedbe posameznih delov specializacije v nadaljevalnem programu za psihiatrijo, kot je razvidno iz dokumenta Zdravniške zbornice, sami psihoterapiji od 24 mesecev posvečeni le štirje.

V nadaljevanju dokumenta sicer lahko razberemo, da mora specializant do zaključka specializacije še vseeno pridobiti posebna znanja in veščine iz psihoterapevtskih metod – individualnih, družinskih in skupinskih (psihodinamska, vedenjska, kognitivna, suportivna, kratka dinamska psihoterapija, osnove poglobljene psihoterapije, relaksacijske tehnike). 

Ob tem mora opraviti 20 primerov suportivne terapije, 10 primerov kognitivne terapije, šest primerov vedenjske terapije, najmanj tri primere celostne obravnave oseb s shizofrensko psihozo, afektivno psihozo, kriznim stanjem, anksioznostjo, depresijo, motnjami hranjenja, boleznimi odvisnosti – skupaj 40 primerov integrirane obravnave, tri primere relaksacijske terapije, vodenje treh skupin, sodelovanje v timu na treh družinskih terapijah in opraviti tudi 100 ur supervizije psihoterapevtskega dela.

Poleg tega se z raznimi psihoterapevtskimi in socioterapevtskimi metodami srečujejo tudi v sklopu drugih delov specializacije (krizne intervencije, ambulantno oz. izvenbolnišnično psihiatrično zdravljenje, forenzična psihiatrija ...).

Klinični psiholog

Psiholog ima medtem zaključen petletni študij psihologije, ki v Sloveniji poteka na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in na Univerzi v Mariboru. Klinični psihologi morajo poleg zaključenega magistrskega študija psihologije opraviti štiriletno specializacijo za klinično psihologijo.

Način specializacije za klinične psihologe poteka enako, kot so organizirane zdravniške specializacije. To pomeni štiri leta kliničnega dela (kroženja) pod mentorstvom v zdravstvenem sistemu. "V tem času specializant pet dni na teden in osem ur na dan pod mentorstvom dela ali opazuje specialiste, kaj delajo s pacienti. Skratka, samo v mesecu dni opravi okoli 200 ur klinične prakse pod mentorstvom," pravijo v Zbornici kliničnih psihologov.

V tem času spozna različno psihopatologijo, se sreča z zelo različnimi pacienti, kar mu pozneje omogoča prepoznati in ustrezno diagnostično opredeliti in razumeti pritožbo in problem pacienta, ki ga ima pred sabo. Opazuje suportivne intervencije, svetovanje, napotitve, terapevtsko ocenjevanje, resnega psihoterapevtskega pristopa pa se mora posebej naučiti, pravijo. 

V okviru specializacije iz klinične psihologije je treba opraviti tudi študij ene izmed priznanih psihoterapevtskih šol, in sicer vsaj do stopnje, ko posameznik lahko izvaja psihoterapijo pod supervizijo. Izobraževanje do supervizijske stopnje pomeni, da imaš dovolj znanja, da lahko izvajaš psihoterapijo pod supervizijo. Med priznane pshoterapevtske šole uvrščajo: vedenjskokognitivno psihoterapijo, psihonalitično psihoterapijo, skupinsko analizo in sistemsko družinsko psihoterapijo. 

Usposabljanja v Sloveniji nudi pet institucij, od tega so tri neprofitna društva, dve pa sta zasebni. "Usposabljanje iz psihoterapije pri teh institucijah opravljajo, ker ga v okviru javnega izobraževalnega sistema v Sloveniji nimamo," pojasnjujejo. Dodali so še, da so njihove listine uradno priznane od Medicinske fakultete in/ali Ministrstva za zdravje, izpolnjujejo merila za usposabljanje, ki so izdelana na podlagi kriterijev mednarodnih psiholoških združenj (EFPA, APA), vse temeljijo za znanstveno dokazanih pristopih, na njih pa poučujejo učitelji, ki imajo akademski naziv z najmanj doktoratom znanosti ali so končali specialistični študij ustrezne zdravstvene smeri (klinične psihologije, psihiatrije).

"V Zbornici kliničnih psihologov si želimo, da bi obstoječo zdravstveno zakonodajo dopolnili z določitvijo standardov in normativov dodatne edukacije iz psihoterapije za vse poklicne profile, ki izvajajo psihoterapijo v javnem zdravstvu ali kot zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti," še pravijo.

V Sloveniji imamo tudi izobraževalne ustanove, ki se s psihoterapijo ukvarjajo zunaj zdravstva

Kot je razvidno iz zgoraj opisanih študijskih študijskih programov, študentje medicinske in filozofske fakultete prek specializacije pridobijo širok nabor znanja iz psihiatrije in klinične psihologije, manjši del večletnih programov pa je posvečen tudi psihoterapiji. Psihiatri in klinični psihologi tako psihoterapijo vidijo kot le eno od metod, ki je na razpolago pri zdravljenju duševnih motenj in je vezana na strogo določene indikacije za zdravljenje. 

Toda v Sloveniji imamo izobraževalni ustanovi, ki nudita prav izobraževalne programe na tem področju – prva zakonske in družinske terapije, druga pa psihoterapije. "Ti programi so javno objavljeni, po svojem obsegu in zahtevnosti pa daleč presegajo psihoterapevtske vsebine, ki so vključen v programe specializacij iz psihiatrije in klinične psihologije," je prepričan mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor SFU Ljubljana.

Po njegovem mnenju je psihoterapevtsko usposabljanje v okviru specializacije iz klinične psihologije precej pomanjkljivo, saj jim, kot pravi, manjka sistematično izobraževanje s področja psihoterapije. Poglejmo, kakšni so torej programi, ki jih nudita Teološka fakulteta in Univerza Sigmunda Freuda, na kateri se za razliko od specializacij psihiatrov in kliničnih psihologov v času celotnega študija ukvarjajo zgolj s psihoterapevtskimi metodami in pristopi.

Teološka fakulteta: Zakonski in družinski študij

Psihoterapije v Sloveniji izvajajo tudi magistri Zakonskih in družinskih študijev. Dvoletni magistrski program, ki ga izvaja Teološka fakulteta Univerze v Ljubljane, je akreditiran od NAKVIS-a, kar pomeni, da je pridobljena diploma javno veljavna v Republiki Sloveniji.

V program se lahko vpiše, kdor je zaključil univerzitetni študijski program ustreznih strokovnih področij (humanistično, pedagoško, socialno, zdravstveno in družboslovno) ali pa drugih strokovnih področij, če je kandidat pred vpisom opravil dodatne študijske obveznosti s področja psihologije, filozofije in teologije.

"Uvedba programa zakonskih in družinskih študijev odpira pot do ustreznega strokovno znanstvenega izobraževanja in se pridružuje prizadevanjem evropskih in zlasti ameriških univerz, ki se s svojimi programi osredotočajo predvsem na usposabljanje študentov/študentk za edukacijo v zakonu in družini, in sicer na osnovi znanstveno strokovnih raziskav s tega področja," je na spletni strani fakultete opisan študij. 

Program sicer zajema širok razpon tem, študentje pa pridobijo teoretična in praktična znanja za svetovalno, poučevalno, raziskovalno ter preventivno delo na različnih področjih zakonske in družinske problematike. Program namreč vsebuje teme, kot so zakonski konflikti, nezvestoba in ločitev, travmatična izkustva, zlorabe ter zasvojenosti vseh vrst, predzakonska problematika, razvoj ter psihopatologija posameznika in družine, funkcionalno starševstvo, raziskovalno delo ter filozofsko-teološki vidiki zakona in družine.

"Letos smo začeli izvajati tudi prvostopenjski dodiplomski program Človek in medosebni odnosi s smerjo Zakonska in družinska terapija ter svetovanje. Na tem programu v večjem obsegu sodeluje tudi Univerza v Ljubljani Medicinska fakulteta, kjer predavajo prav vsebine s področja zdravstva," je dodal Robert Cvetek, psiholog in specialist zakonske in družinske terapije, profesor na Teološki fakulteti.

 Po končanem programu izpopolnjevanja Zakonska in družinska terapija pa je za diplomante predvideno t.i. stažiranje zaenkrat še v okviru Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, kjer opravijo še 550 ur praktičnega terapevtskega dela pod 180 urami supervizije (vsaj 1 ura supervizije na 5 ur terapevtskega dela s klienti) v času dveh let, je še dodal Cvetek.

Poleg tega teološka fakulteta nudi programe za izpopolnjevanje. "Študij družinske in zakonske terapije je namenjen dodatnemu strokovnemu izobraževanju diplomantov najrazličnejših strok, ki v svojem delu obravnavajo bodisi družino kot celoto bodisi posameznike kot člane družin ter pare oziroma zakonce. Cilj programa je izpopolnitev teoretičnega znanja s področja družinskih in partnerskih odnosov, starševstva, intime, življenjskega cikla družine in posameznika ter družinske psihopatologije in usposabljanje udeležencev za uporabo tega znanja v terapevtski praksi," je opisan program.

Univerza Sigmunda Freuda

Psihoterapijo je možno takoj po maturi študirati v okviru petletnega študija na ljubljanski podružnici Univerze Sigmunda Freuda (SFU Ljubljana), ki sicer nima akreditacije Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu. To je tudi najpogostejši očitek SFU s strani kliničnih psihologov. A na SFU pojasnjujejo, da so študijski programi psihoterapije in psihologije, ki jih izvajajo,  akreditirani v Avstriji. "Smo v prostoru Evropske unije – izvajanje programa, akreditiranega v tujini, pa je v Sloveniji urejeno z zakonom o visokem šolstvu s t. i. transnacionalnim izobraževanjem," so pojasnili. SFU študijski programi so akreditirani s strani avstrijskega akreditacijskega organa – AQ Austria (Agencija za zagotavljanje kakovosti in akreditacijo).

Podobno pojasnjujejo na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), kjer pravijo, da je bila Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda od NAKVIS-a sicer akreditirana od leta 2013 do leta 2020, a da SFU Ljubljana vloge za podaljšanje ni vložila. "Slovenski študenti, ki se vpišejo v programe SFU Ljubljana, imajo status tujega študenta v Sloveniji. ENIC NARIC center v Sloveniji, ki je pristojen za vrednotenje in priznavanje kvalifikacij in izobraževanj, pa je v konkretnih primerih že izdal pozitivno mnenje za SFU diplomo prve stopnje in SFU magistrsko psihoterapevtsko diplomo," pojasnjuje Možina.

Poleg izvajanja v Avstriji akreditiranih programov psihoterapije je SFU Ljubljana leta 2015 poskusila akreditirati študijski program za izpopolnjevanje Medosebni odnosi in delo z ljudmi, vendar je svet NAKVIS leta 2015 vlogo za akreditacijo zavrnil. 

Poleg tega v Zbornici kliničnih psihologov poudarjajo, da so osebe, ki končajo izobraževanje na SFU, premlade. "Mlad človek, ki osebnostno še dozoreva, mora imeti dovolj časa, da ne samo nabere dovolj izkušenj in spozna, ali si ta poklic zares želi opravljati, ampak da tudi pridobi visoko strokovna znanja, ki jih bo pri izvajanju tako zahtevne dejavnosti, kot je psihoterapija, nujno potreboval," so izpostavili. A na SFU odgovarjajo, da študenti vse kompetence za samostojno opravljanje psihoterapevtske dejavnosti pridobijo šele po končani magistrski stopnji študija Psihoterapevtske znanosti. "Starost študentov, ki delajo psihoterapijo pod supervizijo je v razponu med 27 in 37 let, povprečje 34 let," pojasnjujejo na SFU Ljubljana in dodajajo, da je bila najmlajša, ki je do zdaj zaključila specializacijo iz psihoterapije, stara 28 let.

"Program naše fakultete je najzahtevnejši program, tako po obsegu kot po vsebinah, ki jih morajo študenti opraviti v petih letih. To velja za vse tri ključne stebre izobraževanja: teorijo, psihoterapevtsko prakso pod supervizijo, psihosocialno in psihiatrično prakso, ter osebno izkušnjo. Če primerjamo naš program z zahtevami Evropske diplome iz psihoterapije, ki je v Sloveniji ključno merilo za oceno, ali je nekdo psihoterapevt ali ni, te kriterije močno presegamo," pojasnjuje Možina. 

Kritike na račun enih in drugih

Strokovnjaki iz zdravstva torej opozarjajo, da morajo imeti psihoterapevti tudi medicinsko znanje, kdor medicinskega znanja nima, je po njihovem mnenju zgolj svetovalec, ne pa tudi psihoterapevt. "Verjamemo, da so diplomanti Teološke fakultete lahko odlični svetovalci in tudi delajo kot svetovalci v okviru socialnega varstva, poleg tega pa tudi v frančiškanskih svetovalnicah za zakonsko in družinsko terapijo, ki jih sofinancira država," a ker nimajo opravljenega izobraževanja v zdravstvu, po kriterijih kliničnih psihologov, niso primerni za zdravljenje pacientov z duševnimi motnjami in težavami. 

"Ne razumemo lahkotnosti, s katero nekateri o psihoterapiji govorijo kot o "pogovorih", "sočutnem odnosu" in podobno. Seveda vse to za proces psihoterapije drži, vendar še zdaleč ni dovolj. Psihoterapevtska znanost zahteva teoretično in praktično vrhunsko izpopolnjenega strokovnjaka, ki bo prepoznaval ne le konflikte, obrambe in druge duševne vsebine, temveč bo pozoren tudi na znake motenj v delovanju možganov ali drugih telesnih sistemov, ki lahko vplivajo na človekovo mišljenje, čustvovanje in vedenje," pravijo v Zbornici kliničnih psihologov. 

Cvetek pravi, da psihoterapije očitno niti ne razumejo kot nekaj posebnega ali ločenega od kliničnopsihološke ali psihiatrične obravnave. "Po zatrjevanju Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo sicer izvajajo psihoterapijo le kot eno od metod zdravljenja duševnih motenj v sklopu kliničnopsihološke ali psihiatrične obravnave, zato tudi ocenjujejo posebno napotovanje na storitev psihoterapije kot nepotrebno in strokovno neutemeljeno. Kar je sicer strokovno precej nenavadno stališče," pravi. 

"Kako bo mlad človek sredi dvajsetih, ki je takoj po srednji šoli končal psihoterapevtsko izobraževanje, prepoznal človeka s psihotično motnjo? Ali ugotovil, da njegovemu pacientu tumor na možganih povzroča spremembe v psihičnih funkcijah? Tega se naučiš na kroženju ob opravljanju specializacije, zato menimo, da izven zdravstva izobraženi kadri ne morejo opravljati psihoterapije," pravijo. 

A Možina odgovarja, da očitek, da psihoterapevtom izven zdravstva manjka klinična praksa, ne drži. "V izobraževanjih s področja psihoterapije zunaj zdravstva mora vsak edukant oz. študent opraviti najmanj 600 ur klinične prakse pod supervizijo. V okviru SFU Ljubljana deluje psihoterapevtska ambulanta, v kateri trenutno obravnavamo okoli 450 klientov. Z njimi dela okoli 60 naših študentov pod supervizijo. Študenti začnejo delati s klienti na magistrski stopnji," je povedal. 

Je pa kot težavo izpostavil psihiatrično prakso v psihiatričnih institucijah, saj da si tudi takšne prakse želijo. "Vsa leta, odkar obstaja SFU Ljubljana, smo vedno znova prosili vse psihiatrične bolnišnice po Sloveniji, da bi lahko naši študenti opravljali psihiatrično prakso na sprejemnih psihiatričnih oddelkih. UPK Ljubljana nas stalno zavrača," pravi. Nekaj časa je sicer par njihovih študentov sprejela psihiatrična bolnica Idrija, potem se je zaprla. "Podobno je bilo v psihiatrični bolnišnici Maribor. Psihiatrična bolnica Begunje pa je zahtevale zelo visoko šolnino, za 14 dni okoli 1600 evrov, kar je bilo za naše študente preveč. Trenutno sprejema omejeno število naših študentov na prakso Psihiatrična bolnica Ormož. Edina," je pojasnil. 

Obžaluje, da se "slovenska psihiatrija obnaša do psihoterapevtov in študentov psihoterapije kot trdnjava in ne kot kolegialna institucija, ki bi bila odprta za sodelovanje v dobro pacientov. Klinična psihologinja, ki želi ostati anonimna, mi je ob stopnjevanju polarizacije v zadnjem mesecu pisala, da bi predlagala, da bi poslali klinične psihologe na SFU, študente SFU pa na klinično prakso v zdravstvo. Če bi bili normalna država, bi se povezali in nadoknadili pomanjkljivosti," pravi. 

Kdo bi smel v Sloveniji izvajati psihoterapijo? Mnenja so deljena

Kot je razbrati iz mnenj različnih strokovnjakov, ki so svoje znanje pridobili na različnih izobraževalnih ustanovah, se glede tega, kdo bi smel v Sloveniji izvajati psihoterapijo, ne strinjajo. Po pogovoru z njimi lahko ugotovimo, da je kamen spotike sama definicija psihoterapije. Medtem ko se v zdravstvenem sistemu ukvarjamo s pacienti, se zunaj zdravstvenega sistema ukvarjajo s klienti. Razlika v razumevanju psihoterapije je torej predvsem v tem, koga obravnavajo. 

"Ljudje, ki potrebujejo pogovor, nimajo pa duševnih motenj ali resnih težav, niso pacienti," pravijo v Zbornici kliničnih psihologov. A hkrati so prepričani, da mora biti vsak, ki psihoterapijo izvaja, strokovno usposobljen za ocenjevanje duševnih motenj in za spremljanje njihovega poteka. "Kar nujno pomeni, da mora biti usposobljen tudi za druge oblike obravnave duševnih motenj," so prepričani. 

Psihoterapevti medtem poudarjajo, da je njihov tipičen klient oseba, ki pride denimo zaradi težav v odnosih, nima pa nobene psihopatologije. Potemtakem morajo imeti dovolj znanja, da prepoznajo morebitne psihopatološke nevarnosti, ne pa, da jih tudi zdravijo, saj stranke, ki kažejo znake psihopatoloških motenj, pošljejo na ustrezno diagnostiko. Strokovnjaki zunaj zdravstva torej ključ vidijo tudi v sodelovanju. 

Več o tem, kako si predstavljajo, da bi področje psihoterapije v Sloveniji moralo biti urejeno, pa v naslednjem članku.