Kaj se zgodi, ko šok po prometni nesreči popusti? Kam se obrniti po pomoč?

V hudem verižnem trčenju na primorski avtocesti med Divačo in Senožečami, v katerem so umrle štiri osebe, je bilo udeleženih kar 128 oseb. Gre za najhujšo množično prometno nesrečo pri nas, vzrok zanjo pa je bila neprilagojena hitrost glede na stanje cest in na vremenske razmere. Razlog sta bila najverjetneje tudi megla in slaba vidljivost.

Kaj točno se je zgodilo, policija zaradi zahtevnosti nesreče še ugotavlja, na podlagi izjav prič in prvih ugotovitev policije, pa je jasno, da je več vozil verižno trčilo, ko so zapeljali v gosto meglo, nato pa se je zgodilo še več povezanih verižnih trčenj. Ljudje so v strahu bežali iz vozil, mnogi na brežino ob avtocesti, kar se je izkazalo za pravo odločitev, ko je v stoječo kolono trčil tovornjak in pokosil vse pred seboj. Tisti, ki so ubežali, so bili priče grozljivim zvokom veriženja pločevine in krikom ljudi, ki so ostali v vozilih. Mnogi so še pred prihodom reševalcev hiteli poškodovanim na pomoč.

Nekateri pripovedujejo, da so zadnji hip odskočili in si rešili življenje, spet drugi so nadvse hvaležni moškemu z lučko, ki je opozarjal voznike, da so še pravočasno zmanjšali hitrost in preprečili trčenje.

Takšna nesreča pusti brazgotine udeležencem nesreče in njihovim svojcem, prijateljem. Prav tako je psihološko zelo obremenjujoča za reševalce, gasilce, policiste, skratka vse, ki so priskočili na pomoč poškodovanim, pa čeprav so pripravljeni na takšne situacije.

Teža psihičnih posledic prometnih nesreč pogosto podcenjena

V Zborniku prispevkov 13. slovenskih dnevov varstvoslovja iz leta 2012 je objavljen tudi prispevek z naslovom Pogostost in teža duševnih posledic prometnih nesreč, ki sta ga pripravila Barbara Kepic in Igor Areh. V njem opozarjata, da je teža psihičnih posledic prometnih nesreč v družbi pogosto podcenjena ali zanemarjena. Opozarjata, da se pogosto razvije bolj ali manj intenzivna postresna motnja, reševanje katere je v preveliki meri prepuščeno posamezniku. Opravila sta anketo, ki je pokazala, "da se žrtve in svojci pogosto soočajo z akutnimi in kroničnimi posledicami stresa, pri tem pa težko najdejo strokovno pomoč, ki bi jim pomagala pri vrnitvi v tisto kakovost življenja, ki so jo imeli pred nesrečo".

Ko popusti šok

Kaj se zgodi z udeleženci nesreče, ki so sprva v šoku, nato pa jih umaknejo na varno lokacijo, kjer jim na pomoč priskočijo tako pripadniki Rdečega križa, Civilne zaščite kot tudi psihologi. Peter Markič je psiholog, ki je pomagal udeležencem množične nesreče na dolenjski avtocesti leta 2010 ter pri izvozu Postojna na primorski avtocesti leta 2014. "Udeleženci najprej potrebujejo toplo odejo in toplo besedo. Psihologi, ki skrbimo za nepoškodovane udeležence, se z njimi pogovarjamo, jih tolažimo in jim nudimo informacije," za oddajo Svet na Kanalu A pripoveduje Markič. Ko mine prvi šok in popusti adrenalin, se razkrijejo dejanske posledice, ki jih občutijo tudi reševalci, gasilci, policisti.

"V zadnjem času se je to že veliko spremenilo, reševalcem ni več nerodno poiskati psihološko pomoč," pravi Markič in dodaja, da je v Sloveniji zelo dobro vpeljan sistem zaupnikov. "To so njihovi kolegi, ki niso bili udeleženi v nesreči. Ti se najprej pogovorijo z udeleženci, če pa ocenijo, da potrebujejo tudi pomoč psihologa, pa do udeleženca pristopi psiholog, ki mu nudi pomoč," pojasnjuje Markič in dodaja, da tisti, ki so bili udeleženi v nesreči, posledice dostikrat čutijo vse življenje, zato je zelo pomembno, da tisti, ki oceni, da bi potreboval pomoč psihologa, to tudi poišče.

Pomoč nudijo tudi v Zavodu Varna pot

Vsem, ki potrebujejo pomoč in podporo, je na voljo Zavod Varna pot, kjer opozarjajo, da prometna nesreča s hudo telesno poškodbo ali celo smrtjo v trenutku spremeni življenje."Vsakodnevni načrti in cilji se razblinijo. Čeprav so takrat ob nas prijatelji, znanci, se mnogi počutijo sami. Biti v takšni stiski, kaj šele nadaljevati svoje življenje, je velikokrat pretežko, da bi to zmogli sami," opozarjajo.

Jeza, strah, žalost in obup so najpogostejša čustva

Nič neobičajnega ni, da udeleženci v prometni nesreči, pa tudi njihovi bližnji, občutijo naslednja čustva: strah, jezo, žalost, obup, občutke krivde, zmedenost, nezmožnost koncentracije, dezorganiziranost, razdražljivost, strah pred vožnjo, težave v medosebnih odnosih, opozarjajo v Zavodu Varna pot. "Prometna nesreča je tako za poškodovanega kot za njegove svojce in prijatelje močan stres. Življenje se v trenutku spremeni, preproste stvari postanejo zapletene, nič ni več tako, kot je bilo. Sprašujemo se, zakaj se je to zgodilo ravno nam. Doživljamo občutke, da smo sami z bolečino, da nas nihče ne razume," navajajo v zavodu, kjer vsem, ki imajo občutek, da potrebujejo pomoč, da ne bodo mogli sami skozi stisko, kar je povsem normalno in razumljivo, ponujajo psihološko pomoč, ki temelji na kognitivno-vedenjski terapiji.

Vsi, ki se bodo po pomoč obrnili na zavod, bodo deležni skupinske in individualne psihoterapije, odvisno od težav, ki nastopijo po prometni nesreči. "Najpogosteje se pojavijo fobije, panični napadi, depresije, posttravmatska stresna motnja," pojasnjuje Urša Čižman Štaba, kognitivno vedenjska terapevtka. Na vprašanje, od česa je odvisno, ali bo nekdo razvil katero od omenjenih motenj, odgovarja: "Obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na to, ali bo posameznik razvil motnjo: osebnost, pretekle izkušnje, podpora svojcev, strategije soočanja s stresom."

Kaj se zgodi, če motenj ne zdravimo?

"Če samih motenj ne zdravimo, se lahko kronificirajo oziroma potencirajo in negativno vplivajo na kvaliteto življenja (v odnosih, na delovnem mestu, pri hobijih). Zato v Zavodu Varna pot izvajamo kognitivno vedenjsko terapijo, ki pomaga posamezniku normalizirat stanje, s tem ko spreminjamo neustrezne misli in čustva. Terapija je učinkovita, njen cilj je čim boljše okrevanje in vrnitev v kakovostno življenje, ki pa je za posameznika pogosto drugačno, kajti vsaka taka izkušnja nas spremeni."

Psihologi tako žrtvi najprej poskušajo pomagati, da prepozna svoja čustva, se sooči z njimi in si naredi drugačne cilje od tistih, ki so se ji z nesrečo podrli. Pomoč običajno potrebujejo tudi svojci, ki so pogosto psihološko celo bolj obremenjeni od udeleženca v nesreči, še posebej, če je bil ta udeleženec v nesreči huje poškodovan. Nikakor pa ne gre zanemariti tudi vseh tistih, ki pomagajo pri reševanju poškodovanih in so prav tako zaznamovani zaradi trpljenja drugih. V Zavodu Varna pot poskušajo pomagati tudi povzročiteljem nesreče, ki se pogosto soočajo z občutkom krivde in sramu. Njim pomagajo pri sprejemanju krivde in odgovornosti, pomembno pa je, da sami sebi oprostijo. Skozi ta proces jih vodijo psihologi in jim pri tem pomagajo.

IZKUŠNJA: Strah tudi z leti ne izgine

Kako pomembno je, da poiščemo psihološko pomoč, lahko povem iz lastnih izkušenj.

Svoj 18. rojstni dan sem si zamišljala čisto drugače. Zabava z družino, prijatelji, odpiranje daril in sprejemanje lepih želja. Žal pa sem ga preživela v urgentni ambulanti celjske bolnišnice, kamor so me odpeljali po prometni nesreči. Čeprav je minilo že veliko let od nesreče, me je še vedno strah, ko se vozim po naših cestah, še posebej, kadar se moram nenadoma ustaviti v koloni. Takrat mi v trenutku postane slabo, ves čas pogledujem v vzvratno ogledalo, v glavi pa slišim grozljivi zvok pokanja pločevine in vonjam smrad po bencinu. Čeprav se je tisti, ki je vozil za menoj, varno in pravočasno ustavil, že razmišljam, kaj pa, če ne bo uspelo tistemu, ki je za njim? Promet se znova začne premikati, vozniki speljemo, jaz pa s potnimi rokami, slabostjo v želodcu peljem naprej in si v glavi ponavljam – tokrat sem jo varno odnesla. 

Ves ta strah je posledica prometne nesreče, ko se je v nas, ki smo bili zadnji v stoječi koloni, s polno hitrostjo zaletel voznik osebnega vozila. Stisnil je naše vozilo in še dva pred nami. Koliko oseb je bilo poškodovanih, ne vem več. V našem vozilu nas je bilo pet in nihče ni bil res hudo poškodovan. Jaz sem po nekaj tednih povsem okrevala. Je bila pa hudo poškodovana sopotnica v vozilu, ki se je zaletel v nas, saj ji je lestev, ki sta je prevažala v vozilu, ob trku poškodovala glavo.

Spomnim se, da so pome v bolnišnico prišli starši in me odpeljali domov. Vso pot v avtu sem se tresla od strahu, ves čas gledala nazaj, ko se je oče ustavil na semaforju, pa sem se držala za ušesa, ker sem pričakovala, da se bo voznica za nami kar zaletela v nas. To je trajalo še naslednjih nekaj let, še danes pa ob vsakem zaviranju med vožnjo s strahom pogledujem v vzvratno ogledalo. Zadeva je še toliko hujša, če sem sopotnik v vozilu.

Očitno svoje slabe izkušnje nisem ustrezno prebolela. Takrat so vsi rekli, da sem še mlada in da moram čim prej za volan, da premagam strah. Da sem hitreje okrevala, sem bila napotena na fizioterapijo, nihče pa mi ni ponudil psihološke obravnave. Sama nisem prosila zanjo, ker mi je bilo rečeno, da je vse, kar čutim, normalno in da bo minilo samo po sebi. Pa ni. Žal mi je, da nisem takrat poiskala pomoči, da se o tem nisem pogovorila s strokovnjaki. Bolečina v rami, vratu in roki je prisotna še danes, a ni pol toliko huda, kot ta moja fobija, da se bo spet nekdo zaletel vame. Ko pomislim na vse, ki so se zaleteli v soboto, mi je hudo. Jaz vem, da bi takoj stekla iz vozila in se poskušala umakniti na varno, razen, če ne bi od strahu zmrznila … In tega me je najbolj strah.

Žal so med ponesrečenimi tudi takšni, ki jih bo to zaznamovalo za celo življenje. Upam, da bo naš zdravstveni sistem, kakršen koli je, premogel zagotoviti vsem ustrezno pomoč, da bodo premagali strah in našli svoj notranji mir.