Na veliko soboto so po vsej Sloveniji potekale molitve ob božjemu grobu, verni pa so k blagoslovu nosili velikonočne jedi, ki jih bodo zaužili v nedeljo, na velikonočno jutro, ko se bo končal štiridesetdnevni post. Velikonočne jedi predstavljajo Kristusovo trpljenje in smrt pa tudi njegovo vstajenje iz groba. Najbolj značilni so pisani pirhi.
Med cerkvene obrede velike sobote sodi tudi blagoslov ognja. Zvečer pa se začenja velikonočna vigilija oziroma bedenje. Spremljajo jo posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih. Ti vključujejo tudi obnovitev krstnih obljub in krst katehumenov - odraslih, ki so se odločili za sprejem katoliške vere.
Pirhi so simbol večnosti
Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca že več stoletij, sprva verjetno rdeče barve, kar kaže tudi ime za velikonočno jajce, pirh, kar naj bi v madžarščini pomenilo rdeče (piros), ista beseda pa v grščini pomeni ogenj. Prvi pirhi so bili namreč rdeče barve.
Jajce je simbol večnosti, simbolizira pa tudi Kristusovo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje. "Tu se poraja življenje. Iz pirha pride piščenec sam na svetlo, sam se prikljuje na plan in to je simbolj vstajenja Kristusa, ki tudi pride iz skalnega groba," je razložil župnik Stanislav Lipovšek, ki dodaja, da rdeče pobarvani pirhi simbolizirajo kaplje krvi.
Slovenska velikonočna jajca, ki se imenujejo tudi pisanice ali pisanke, se uvrščajo med najlepše okrašene primerke v Evropi. Tudi pri nas prinaša pirhe velikonočni zajec, simbol plodnosti.
V košari z blagoslovljenimi jedmi ne smeta manjkata tudi velikonočni kruh ali kolač ter hren. Prvi predstavlja Jezusovo trnovo krono, drugi pa žeblje, s katerimi so ga pribili na križ.
Spomin na Jezusovo trpljenje
Velika noč je največji in najstarejši praznik krščanstva. Verni se spominjajo trpljenja Jezusa Kristusa, njegove smrti na križu in vstajenja. Jezus Kristus je vstal od mrtvih ponoči oziroma v jutranjem svitu na prehodu z velike sobote na veliko nedeljo, z vstajenjem pa je odrešil svet. Velikonočna nedelja se bo po cerkvah začela s slovesno procesijo in sveto mašo, nadaljevala pa z velikonočnim družinskim zajtrkom. Na ta dan je vstajenjsko slovesnost in slovesno mašo v ljubljanski stolnici vodil ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran.
Po procesiji velikonočni zajtrk
Velikonočna nedelja, dan torej, ko naj bi Jezus Kristus ob prvem jutranjem svitu vstal od mrtvih, se začne s slovesno procesijo. V preteklosti so za ta največji krščanski praznik družinski člani dobili novo oblačilo in obutev in se v velikem številu sprva zbrali v velikonočnem jutru okrog Božjega groba v cerkvi, temu pa je sledila vstajenjska procesija. Po vrnitvi v cerkev je potekala sveta maša, ljudje pa so po njej odhiteli na domove, kjer so se družine zbrale pri skupnem velikonočnem zajtrku. Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred. Včasih so ga jedli le z rokami brez jedilnega pribora. Vsak je dobil del od vseh blagoslovljenih velikonočnih jedi in moral pri tem paziti, da je z vsemi ravnal dostojno. Velika nedelja je vedno med ljudmi veljala za tako svet dan, da se ni smelo nič delati in ne hoditi zdoma, ampak so lahko šli zdoma šele na velikonočni ponedeljek.
Velikonočni ponedeljek – dan druženja
Velikonočni ponedeljek je praznik, dan sprostitve, ki je namenjen veselemu druženju, obiskom in izletom. Včasih so ljudje na ta dan sekali pirhe in pomaranče. Nekateri birmanski botri so na ta dan z velikonočnimi dobrotami obdarovali svoje birmance. Nekdaj je veljalo še, da po veliki noči, ko je zemlja blagoslovljena, otroci zunaj lahko hodijo bosi in se ni bati prehlada. Nekdaj so si na ponedeljek mladi oblekli nove obleke, ki so simbolizirale prenovitev, ki jo prinese velika noč.
Velikonočna poslanica nadškofa Urana
Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v velikonočni poslanici vsem zaželel, da bi v velikonočnih dneh tudi osebno doživeli zmago življenja nad smrtjo in to veselo oznanilo prinašali tudi drugim. Velikonočna skrivnost nam sporoča, da je človek bitje, ki lahko prehiteva tudi smrt, in sicer takrat, ko umira za druge. Jezus prostovoljno in zavestno sprejema darovanje svojega življenja za druge. »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem (Jn 10,17–18).« V svetu se neprestano menjavata dan in noč, svetloba in tema, dobro in hudo. Višek te dvojnosti sta življenje in smrt. Človek želi odgovor, zakaj smrt, ko pa vse hrepeni po življenju. Smrt je potrebna za novo življenje, kar ne velja le za naravne pojave, ampak tudi na človeka in njegov smisel. Življenje, ki ga živimo, neprestano "odteka".